Niccolò Machiavelli (Firence, Italija, 3. maj 1469 - 21. junij 1527) je bil florentinski uradnik v času Medičejcev. Pomembno se je vključeval v javno upravljanje, diplomacijo in vojaške zadeve republike ter je po izobrazbi in delovanju postal ena osrednjih osebnosti renesančne politične misli.

Bil je diplomat, politični filozof, dramatik in javni uslužbenec Firenške republike. V obdobju, ko je deloval kot visoki uradnik (med letoma približno 1498 in 1512 je opravljal različne funkcije v drugi kancelariji republike), je vodil diplomatske poslanstva, spremljal vojaške zadeve in bil v stiku z vodilnimi osebnostmi tistega časa, med drugim tudi z cesarjem in drugimi italijanskimi knezi. Pisal je tudi komedije, karnevalske pesmi, poezijo in nekaj najbolj znanih osebnih pisem v italijanskem jeziku.

Življenjska pot po izgubi oblasti

Po vrnitvi Medičejcev na oblast leta 1512 je bil Machiavelli odstavljen, aretiran in tudi mučen zaradi domnevne vpletenosti v zaroto proti Medičejem. Po izpustitvi se je umaknil na podeželje, kjer je napisal svoja najpomembnejša dela. Med temi je najbolj znana knjiga Princ, ki jo je verjetno dokončal okoli leta 1513 in jo posvetil enemu izmed članov družine Medici v upanju, da si bo povrnil ugled in službo.

O knjigi Princ in politični misli

Machiavellija danes poznamo predvsem kot avtorja knjige Princ. Ta knjiga je vplivala na politiko in filozofijo tako v renesansi kot v kasnejših stoletjih. V Princu razpravlja o tem, kako lahko posamezen vladar (Machiavelli z besedo "princ" misli splošno vladarja ali voditelja) pridobi in obdrži oblast ter kako se mora ravnati v političnih in vojaških zadevah.

V svoji najbolj znani knjigi Princ opisuje razliko med dednimi knezi in t. i. "novimi" knezi. Po Machiavelliju je dednemu knezu pogosto lažje, saj mu ljudje zaupajo zaradi dolgoletnih običajev in družinske tradicije; njegovo glavno delo je ohraniti obstoječe navade in strukture. Novi princ pa mora vzpostaviti novo oblast in sprejeti ukrepe, zaradi katerih se bo ljudem novo stanje vtisnilo v navade. Machiavelli opozarja, da novi knez pogosto potrebuje odločne—tudi krute ali nepriljubljene—ukrepe, če so ti nujni za stabilnost države. Po njegovem mnenju so pomembna dva temeljna pojma:

  • virtù – sposobnost, energija, odločnost in politična spretnost, ki voditelju omogoči, da oblikuje dogodke in se sooči s težavami;
  • fortuna – sreča ali okoliščine, ki vplivajo na usodo držav in vladarjev; do neke mere jo je mogoče obvladovati z virtù, vendar jo ni mogoče popolnoma izničiti.

Machiavelli v Princu zastopa realističen in pogosto pragmatičen pogled: tisto, kar je učinkovito in koristi ohranitvi države, je politično smiselno, ne glede na tradicionalne moralne norme. Zaradi teh trditev so ga nekateri obtoževali cinizma ali amoralnosti, po njegovem imenu pa se je uveljavil pridevnik "machiavelističen" (machiavellian), ki opisuje brezobzirno in manipulativno politiko.

Glavna dela

  • Il Principe (Princ) – kratko politično besedilo o pridobivanju in obvladovanju oblasti;
  • Discorsi sopra la prima deca di Tito Livio (Razprave o Liviju) – obsežnejše delo, kjer brani ideje republikanske svobode in poudarja pomen institucij, vojske in javnega sodelovanja;
  • Dell'arte della guerra (O umetnosti vojne) – traktat o vojaški organizaciji in državni strategiji;
  • La Mandragola (Mandragora) – satirična komedija, znana po ostri kritiki družbenih šibkosti in po bistrih dialogih;
  • Istorie Fiorentine (Zgodovina Firenc) – zgodovinsko delo o dogajanju v Firencah.

Vpliv in dediščina

Machiavellijeve ideje so imele velik vpliv na razvoj moderne politične misli in znanosti. Njegovo ločevanje politike od morale (ali vsaj premislek o tem, kako naj se politika prilagaja realnim razmeram) je dalo osnovo za kasnejše realistične teorije v politologiji. Hkrati je njegov pomen v literaturi in drami nedvomno velik; njegove komedije in pisma razkrivajo širšo osebnost avtorja kot zgolj teoretičnega politika.

Danes Machiavelli velja za ambivalentno figuro: nekateri ga slavijo kot utemeljitelja politične znanosti in praktik sodobne državnosti, drugi pa ga kritizirajo zaradi navideznega zagovarjanja brezobzirnih metod. Kljub temu njegovo delo ostaja temeljno branje za razumevanje oblasti, politike in človeške narave v državnih zadevah.