Kalifat

Zgodovina

Rašidun, 632-661 n. št.

Abu Bakr, prvi Mohamedov naslednik, je na smrtni postelji za svojega naslednika imenoval Umarja in muslimanska skupnost se je strinjala z njegovo izbiro. Njegovega naslednika Usmana ibn Affana je izvolil svet volivcev (madžlis). Vendar so ga nekateri kmalu začeli obravnavati bolj kot "kralja" kot izvoljenega voditelja. Uthmana so ubili člani opozicijske skupine. Nato je oblast prevzel Ali. Pri mnogih je bil zelo priljubljen, vendar ga egiptovski guvernerji niso sprejeli za kalifa. Pozneje so mu nasprotovali celo nekateri člani njegove lastne garde. Doživel je dva velika upora in bil po petih letih burnega vladanja umorjen. To obdobje je znano kot fitna ali prva islamska državljanska vojna.

Muavija, Uthmanov sorodnik in guverner (Wali) Sirije, je postal eden od Alijevih izzivalcev. Po Alijevi smrti je postal kalif. Pod njim je kalifat prvič postal dedna funkcija. Ustanovil je dinastijo Omajadov.

Na območjih, ki so bila prej pod perzijsko ali bizantinsko oblastjo, so kalifi znižali davke, zagotovili večjo lokalno avtonomijo, večjo versko svobodo za Jude in avtohtone kristjane ter prinesli mir ljudstvom, ki so bila demoralizirana in nezadovoljna zaradi žrtev in visokih davkov, ki so bili posledica dolgoletnih bizantinsko-perzijskih vojn.

Omajadi, 661-750 n. št.

Pod Umajadi se je kalifat geografsko hitro širil. Islamska vladavina se je razširila proti zahodu prek severne Afrike in Hispanije ter proti vzhodu prek Perzije do Sindha in Pandžaba v današnjem Pakistanu. Tako je postal ena največjih enotnih držav v zgodovini in ena redkih držav, ki je kdaj koli neposredno vladala na treh celinah (v Afriki, Evropi in Aziji). Čeprav ni vladala vsej Sahari, je kalifu poklon izkazovala saharska Afrika, običajno prek različnih nomadskih berberskih plemen.

Dinastija Omajadov ni imela splošne podpore v muslimanski skupnosti, predvsem zato, ker ni bila izvoljena prek šure. Nekateri so podpirali ugledne zgodnje muslimane, kot je bil Al-Zubajr, drugi pa so menili, da bi morali vladati le člani Mohamedovega klana, Banu Hašim, ali njegovega rodu, Alijevi potomci. Prišlo je do številnih uporov proti Umajadom, pa tudi do razkolov v vrstah Umajadov (zlasti do rivalstva med Jamanom in Kajsom). Nazadnje so se podporniki Banu Hišam in podporniki Alijevega rodu združili in leta 750 strmoglavili Umajade. Vendar so bili šiˤat ˤAlī, "Alijeva stranka", ponovno razočarani, ko je oblast prevzela dinastija Abasidov, saj so bili Abasidi potomci Mohamedovega strica `Abasa ibn `Abd al-Muttaliba in ne Alija. Po tem razočaranju so se šiiti ˤat ˤAlī dokončno ločili od večinskih sunitskih muslimanov in oblikovali današnje več šiitske denominacije.

Umajadski kalifat je postal vladar islamskega sveta. Čeprav so ohranili upravno prakso Sasanidov, so Omajadi islam obravnavali predvsem kot arabsko vero in so bili previdni do perzijske kulture. V Perziji so uveljavili uporabo arabskega jezika, zaradi česar je srednjeperzijska ali perzijska abeceda izginila v korist nove arabsko-perzijske abecede, ki se uporablja še danes. Perzijce so poskušali asimilirati, kot so "arabizirali" in asimilirali Egipčane in Asirce, vendar veliko manj uspešno.

Kalifat v Hispaniji

V obdobju Omajadov je bila Hispanija sestavni del Omajadskega kalifata, ki je vladal iz Damaska v Siriji. Kasneje so kalifat osvojili Abasidi in Al-Andalus (ali Hispanija) se je odcepil od abasidskega kalifa v Bagdadu ter ustanovil svoj kalifat. Kordobski kalifat (خليفة قرطبة) je od leta 929 do 1031 vladal Iberskemu polotoku iz mesta Kordoba. Za to obdobje so bili značilni izjemni uspehi na področju tehnologije, trgovine in kulture; v tem obdobju so bile zgrajene številne španske mojstrovine, vključno z znamenito Veliko mošejo v Córdobi. Naziv kalifa (خليفة) je 16. januarja 929 prevzel Abd-ar-Rahman III; prej je bil znan kot kordobski emir (أمير قرطبة). Vsi kalifi iz Kordobe so bili člani dinastije Omajadov; ista dinastija je imela naziv emir Kordobe in je vladala na približno istem ozemlju od leta 756. Vladavina kalifata je znana kot obdobje razcveta muslimanske prisotnosti na Iberskem polotoku, preden se je ta razdelil na tajfe. V Španiji je bilo do leta 1610 precej avtohtonega muslimanskega prebivalstva, ko je bila uspešna španska inkvizicija, ki jo je sprožila katoliška cerkev in je izgnala vse ostanke španskega muslimanskega (Morisco) ali judovskega prebivalstva.

Abasidi, 750-1258 n. št.

Abasidi so imeli več kot tri stoletja neprekinjeno vrsto kalifov, ki so utrjevali islamsko vladavino ter spodbujali velik intelektualni in kulturni razvoj na Bližnjem vzhodu. Do leta 940 je moč kalifata pod Abasidi začela upadati, saj so ne-Arabci, zlasti Berberi v severozahodni Afriki, Turki in pozneje Mamluki v Egiptu v drugi polovici 13. stoletja, pridobivali vpliv, sultani in emirji pa so postajali vse bolj neodvisni. Vendar je kalifat ostal simbolni položaj in združevalna enota islamskega sveta.V obdobju dinastije Abasidov zahteve Abasidov po kalifatu niso ostale neizpodbijane. Šiˤa Ubayd Allah al-Mahdi Billah iz dinastije Fatimidov, ki je trdila, da je Mohamedov potomec po njegovi hčeri, je leta 909 zahteval naziv kalifa in s tem ustvaril ločeno linijo kalifov v severni Afriki. Fatimidski kalifi so sprva pokrivali Maroko, Alžirijo, Tunizijo in Libijo, naslednjih 150 let pa so širili svojo vladavino in zavzeli Egipt in Palestino, preden je dinastija Abasidov uspela obrniti tok dogodkov in omejiti vladavino Fatimidov na Egipt. Dinastija Fatimidov se je dokončno končala leta 1171. Dinastija Omajadov, ki je preživela in začela vladati muslimanskim provincam v Španiji, je leta 929 ponovno prevzela naziv kalifa in vztrajala do strmoglavljenja leta 1031.

Kalifat v senci, 13.-16. stoletje našega štetja

Leta 1258 so mongolske sile pod vodstvom Hulagu Khana osvojile Bagdad in usmrtile abasidskega kalifa al-Musta'sim. Preživeli član abasidske rodbine je bil tri leta pozneje pod pokroviteljstvom mamilarskega sultanata postavljen za kalifa v Kairu; vendar je bila oblast te linije kalifov omejena na ceremonialne in verske zadeve, zato so jo poznejši muslimanski zgodovinarji imenovali kalifat v senci.

Osmani, 16.-20. stoletje našega štetja

Osmanski vladarji so bili znani predvsem po nazivu sultan, včasih pa so uporabljali tudi naziv kalif. Mehmed II. in njegov vnuk Selim I. sta ga uporabljala za upravičevanje osvajanja islamskih držav. Ko je Osmansko cesarstvo postajalo vse večje in močnejše, so osmanski vladarji, začenši s Selimom I., začeli zahtevati kalifsko oblast.

Osmanski vladarji so naziv "kalif" večkrat uporabljali simbolično, vendar se je okrepil, ko je Osmansko cesarstvo leta 1517 premagalo mamilarski sultanat in prevzelo nadzor nad večino arabskih dežel. Zadnji abasidski kalif v Kairu, al-Mutawakkil III, je bil priprt in prepeljan v Istanbul, kjer naj bi Selimu I. predal kalifat.

Potem ko so Osmani izgubili vojno z Ruskim cesarstvom, so leta 1774 podpisali mirovno pogodbo z Rusijo. Sultan je moral Ruskemu cesarstvu prepustiti velika ozemlja, tudi tista z veliko muslimanskega prebivalstva, kot je Krim. Vendar je sultan Abdul Hamid I. dosegel diplomatsko zmago, saj se je v okviru mirovne pogodbe imenoval za zaščitnika muslimanov v Rusiji. Rusija je medtem postala zaščitnica kristjanov v Osmanskem cesarstvu. To je bilo prvič, da je evropska sila osmanskemu kalifu priznala politični pomen zunaj osmanskih meja. Čeprav so se osmanske meje krčile, se je moč osmanskega kalifa povečala.

Okoli leta 1880 je sultan Abdul Hamid II. ponovno potrdil ta naziv kot način boja proti širjenju evropskega kolonializma v muslimanskih deželah. Njegovo zahtevo so najbolj goreče sprejeli muslimani v Britanski Indiji. Na predvečer prve svetovne vojne je bila osmanska država kljub svoji šibkosti v odnosu do Evrope največja in najmočnejša neodvisna islamska politična entiteta. Sultan pa je kot kalif muslimanov v Egiptu, Indiji in Srednji Aziji užival določeno avtoriteto tudi zunaj meja svojega vse manjšega imperija.

Gibanje khilafat, letnik 1920

V dvajsetih letih 20. stoletja se je po britanskih kolonialnih ozemljih v Aziji razširilo gibanje Khilafat, gibanje za obrambo osmanskega kalifata. Še posebej močno je bilo v Britanski Indiji, kjer je bilo zbirališče indijskih muslimanov in eno od številnih protibritanskih indijskih političnih gibanj, ki je uživalo široko podporo. Njegovi voditelji so bili Maulana Mohammad Ali, njegov brat Shawkat Ali ter Abul Kalam Azad, Mukhtar Ahmed Ansari in Hasrat Mohani. Nekaj časa je delovalo v zavezništvu s hindujskimi skupnostmi, podpiral pa ga je tudi Mohandas Karamčand Gandi, ki je bil član osrednjega odbora Khilafat. Vendar je gibanje po aretaciji ali begu voditeljev izgubilo zagon, od glavne organizacije pa se je odcepila vrsta podružnic.

Konec kalifata, leto 1924

3. marca 1924 je prvi predsednik Turške republike Mustafa Kemal Atatürk v okviru svojih reform z ustavo ukinil kalifat. Njegove pristojnosti v Turčiji so bile prenesene na Veliko narodno skupščino Turčije (parlament) novoustanovljene Turške republike in od takrat naziv ni več aktiven. Leta 2014 je Islamska država Iraka in Levanta zahtevala naziv, vendar ga večina muslimanov ni sprejela.

Kalifat, 622-750 Širitev pod Mohamedom, 622-632 Širitev v času rašidunskih kalifov, 632-661 Širitev v času umajadskega kalifata, 661-750


Osmansko cesarstvo leta 1683.

Slavni kalifi

• Abu Bakr - prvi rašidun (štirje pravično vodeni kalifi) sunitov. Pokoril je uporniška plemena v vojnah Ridda.
• Umar (Umar ibn al-Khattab) - drugi rašidun. Med njegovo vladavino se je islamski imperij razširil na Egipt, Jeruzalem in Perzijo.
• Uthman Ibn Affan - tretji rašidun. Koran je bil sestavljen pod njegovim vodstvom. Ubili so ga uporniki.
• Ali (Ali ibn Abu Talib) - četrti in zadnji rašidun, ki ga šiitski muslimani štejejo za prvega imama. Njegovo vladanje je bilo polno notranjih sporov.
• Hasan ibn Ali - peti kalif (po mnenju mnogih sunitov in šiitov "pravilno voden"). Vladal je le šest mesecev in predal oblast Muaviju I., da bi ponovno združil muslimane.
• Muavija I. - prvi kalif dinastije Omajadov. Muavija je uvedel dinastično vladavino, tako da je za svojega naslednika imenoval sina Jazida I., kar se je nadaljevalo tudi v naslednjih kalifatih.
• Umar ibn Abdulaziz - umajadski kalif, ki so ga nekateri (predvsem suniti) imeli za šestega pravega in legitimnega kalifa v skladu z islamskimi zakoni o izvolitvi kalifa.
• Harun al Rašid - abasidski kalif, med čigar vladavino je Bagdad postal najpomembnejše svetovno središče trgovine, učenja in kulture. O Harunu je napisanih veliko zgodb v znamenitem delu Tisoč in ena noč.
• Sulejman Veličastni - zgodnji osmanski sultan, med čigar vladavino je Osmansko cesarstvo doseglo svoj razcvet.
• Abdul Hamid II - zadnji osmanski sultan, ki je vladal z absolutno oblastjo.
• Abdülmecid II - zadnji kalif osmanske dinastije, 101. kalif po kalifu Abu Bakru in nominalno 37. vodja osmanske cesarske hiše.

Sorodne strani

• Kalif
• Emirate
• Islamska država v Iraku in Levantu
• Shah
• Šejk al-Islam