Taifa: neodvisna muslimanska kneževina v srednjeveškem Al-Andalusu

Taifa: zgodba neodvisnih muslimanskih kneževin v srednjeveškem Al-Andalusu — politika, vojne, kultura in spori med emirji, Almoravidi ter krščanskimi kraljestvi.

Tajfa (iz arabščine: طائفة ṭā'ifa, množina طوائف ṭawā'if) pomeni v osnovi »frakcija« ali »kneževina« in označuje neodvisno muslimansko kneževino, ki se je oblikovala na polotoku Iberija (Al-Andalus). Pojav tajf se povezujeta s krajem in vladanjem na območju nekdanjega umajadskega kalifata v Kordobi; po razpadu kalifata leta 1031 so številna upravna središča postala samostojna, manjša emiratna ali kraljestvena središča — nekatere so delovale tudi kot oligarhije, na primer močnejša Sevilla (Sevilla).

Izvor in časovna delitev

Tajfe so se pojavile kot neposredna posledica razpada umajadskega kalifata v Kordobi in razdrobljenosti administrativnega ter vojaškega ustroja. Prvo obdobje ‹taifa› traja predvsem v 11. stoletju do prve polovice 12. stoletja, ko so številne od teh držav preživele le kot šibke, tekmovalne enote. Drugo, ločeno obdobje razcveta tajf se pojavi sredi 12. stoletja, ko je moč severnoafriških Almoravidov pešala in so se na novo pojavile samostojne oblasti, dokler jih niso nadomestili drugi severnoafriški režimi, predvsem Almoravidi in pozneje Almohadi.

Notranja sestava in vzroki razpadanja

Razvoj tajf je poganjala tudi etnična in družbena sestava elite v Al-Andalusu. Elita je bila razdeljena med Arabce (majhna a vplivna skupina), Berbere, vzhodnoevropske nekdanje sužnje (imenovane saqaliba) in številne iberske muslimane, znane kot muladíje (večinska skupina). Ta raznolika sestava je pomenila, da so se ob padcu centralne oblasti razmahnile lokalne ambicije — upravna središča so postala samostojna, vsakem od njih pa je vladala lastna dinastija ali oblastna skupina.

Politika, vojaštvo in diplomacija

Tajfski vladarji so med seboj pogosto škrtarili — tekmovanje ni potekalo le z orožjem, temveč tudi na področjih kulture in prestiža. Sodišča tajf so tekmovala v pritegovanju znanih pesnikov, učenjakov, prevajalcev in obrtnikov, da bi utrdila svoj status. Hkrati so bila ta malečna muslimanska kraljestva vojaško šibkejša od zgoščene in rastoče moči krščanskih kraljestev na severu polotoka, zato so pogosto sklepala pogodbe o varnosti ali dajala odkupnine in letne prispevke — v španski zgodovini znane kot »parias« ali enostavno davek — krščanskim sosedom.

Za obrambo ali napad so tajfe pogosto najemale tudi krščanske plačance in najemniške čete. To je bilo deloma posledica pomanjkanja stalnih vojski in deloma pragmatične politike: nekateri vladarji so raje plačali tuje bojevnike, kot pa ogrožali svoj notranji položaj.

Najpomembnejše tajfe in njihove usode

Med najpomembnejšimi so bile Sevilla, Zaragoza, Toledo, Badajoz in številna manjša obmrežja. Sevilla je postala ena najdinamičnejših tajf in se je razširila na račun sosednjih držav še preden so v 11. stoletju v regijo vdrli Almoravidi. Zaragoza je bila prav tako zelo močna, vendar je bila pod nenehnim pritiskom pirenejskih krščanskih držav. Mnoge od teh kneževin so bile prej obmejna vojaška okrožja umajadskega kalifata, ki so ob razpadu kalifata ohranila svoje utrjene položaje in vladarske strukture.

Vmešavanje severnoafriških dinastij

Ko so krščanske sile napredovale (med pomembnimi mejami je padec Toleda leta 1085) so so se taifski knezi večkrat obrnili po pomoč k severnoafriškim bojevnike. Po padcu Toleda so nekateri vladarji povabili Almoravide, da bi jih zavarovali pred Napredovanjem Kastilje; pozneje, po padcu Lizbone (1147), so bili k intervenciji priklicani Almohadi. Ti severnoafriški interesi niso prišli zgolj kot pomoč — v obeh primerih so prišli kot osvajalci: Almoravidi in Almohadi so večino tajf priključili svojim imperijem in s tem dokončno končali neodvisnost mnogih manjših muslimanskih kneževin.

Kultura, znanost in zapuščina

Kljub politični razdrobljenosti je bila doba tajf čas izrazitega kulturnega in intelektualnega ustvarjanja. Vladarji so dvigovali prestiž s pokroviteljstvom pesništva, glasbe, arhitekture in znanosti; dvorovi so privabljali prevajalce klasičnih in islamskih del, kar je pospešilo kulturni prenos znanja v krščanske dežele. Z umetniškimi in znanstvenimi dosežki so tajfe prispevale k bogati medkulturni izmenjavi, ki je zaznamovala srednjeveško Iberijo.

Zaključek

Taifska doba je obdobje razdrobljenosti in hkrati kulturnega razcveta v srednjeveškem Al-Andalusu. Politična šibkost mnogih tajf je omogočila napredovanje krščanskih kraljestev in vmešavanje severnoafriških dinastij, vendar je istočasno prav raznolikost in tekmovalnost med vladarji privedla do izjemnega kulturnega bogastva, katerega posledice so se čutile daleč onkraj meja Pirenejskega polotoka.

Seznam tajfunov

Prvo obdobje (11. stoletje)

• Albarracín: 1011-1104 (do Almoravidov)
• Algeciras: 1035-58 (v Seviljo)
• Almería: 1011-91 (do Almoravidov)
• Alpuente: 1009-1106 (do Almoravidov)
• Arcos: 1011-68 (v Seviljo)
• Badajoz: 1009-1094 (do Almoravidov)
• Carmona: 1013-91 (do Almoravidov)
• Ceuta: 1061-84 (Almoravidom)
• Kordoba: 1031-91 (v Seviljo)
• Denia: 1010/12-76 (do Zaragoze)
• Granada: 1013-90 (do Almoravidov)
• Lizbona: 1022-? (v Badajoz)
• Lorca: 1051-91 (do Almoravidov)
• Málaga: 1026-57/58 (Granadi); 1073-90 (Almoravidom)
• Majorka: 1076-1116 (do Almoravidov)
• Mértola: 1033-91 (do Almoravidov)
• Molina: ?-1100 (v Aragonijo)
• Morón: 1013-66 (v Seviljo)
• Murcia: 1011/12-65 (do Valencie)
• Murviedro in Sagunto: 1086-92 (Almoravidom)
• Niebla: 1023/24-91 (do Seville)
• Ronda: 1039/40-65 (v Seviljo)
• Rueda: 1118-30 (v Aragonijo)
• Saltés in Huelva: 1012/13-51/53 (do Seville)
• Santa María de Algarve: 1018-51 (v Seviljo)
• Sevilla: 1023-91 (do Almoravidov)
• Silves: 1040-63 (v Seviljo)
• Toledo: 1010/31-85 (za Kastiljo)
• Tortosa: 1039-60 (do Zaragoze); 1081/82-92 (do Denie)
• Valencia: 1010/11-94 (El Cidu, nominalno vazal Kastilje)
• Zaragoza: 1018-46 (Banu Tujib; nato Banu Hud); 1046-1110 (Almoravidi; leta 1118 Aragon)

Drugo obdobje (12. stoletje)

• Almería: 1145-47 (za kratek čas Kastilja in nato Almohadi)
• Arcos: 1143 (za Almohade)
• Badajoz: 1145-50 (do Almohadov)
• Beja in Évora: 1114-50 (za Almohade)
• Carmona: razpršeni datumi in usoda
• Constantina in Hornachuelos: razpršeni datumi in usoda
• Granada: 1145 (Almohadom?)
• Guadix in Baza: 1145-51 (v Murcio)
• Jaén: 1145-59 (Murcia); 1168 (Almohadom)
• Jerez: 1145 (Almohadom)
• Málaga: 1145-53 (do Almohadov)
• Mértola: 1144-45 (v Badajoz)
• Murcia: 1145 (Valencia); 1147-72 (Almohadi)
• Niebla: 1145–50? (za Almohade)
• Purchena: razpršeni datumi in usoda
• Ronda: 1145 (Almoravidom)
• Santarém: ?-1147 (na Portugalsko)
• Segura: 1147–? (usoda neznana)
• Silves: 1144-55 (Almohadom)
• Tavira: razpršeni datumi in usoda
• Tejada: 1145-50 (do Almohadov)
• Valencia: 1145-72 (Almohadom)

Tretje obdobje (13. stoletje)

• Arjona: 1232-44 (v Kastiljo)
• Baeza: 1224-26 (v Kastiljo)
• Denia: 1224-27 (Almohadom?)
• Lorca: 1240-65 (v Kastiljo)
• Menorca: 1228-87 (za Aragonijo)
• Murcia: 1228-66 (za Kastiljo)
• Niebla: 1234-62 (v Kastiljo)
• Orihuela: 1239/40-49/50 (v Murcijo ali Kastiljo)
• Valencia: 1228/29-38 (za Aragonijo)

Poleg tega se za taife običajno ne štejejo:

• Granada: 1237-1492 (v Kastiljo)
• Las Alpujarras: 1568-71 (v Španijo)

Taifa v letu 1080

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je taifa?

V: Kako so nastale taife?

V: Kdo je bil del tajfovske elite?

V: Kdaj je nastopilo drugo obdobje razvoja taif?

V: S čim so si emirji pridobili kulturni ugled?

V: Kako so se krščanska kraljestva odzvala na muslimanska kraljestva?

V: Kaj se je zgodilo, ko so severnoafriške bojevnike povabili tajfunski knezi?

Išči po črki