Mohamed – ustanovitelj islama in zadnji prerok, življenje in pomen

Otroštvo

Mohamed se je rodil okoli leta 570 v Meki. Njegov oče, ki mu je bilo ime Abdula, je umrl šest mesecev pred Mohamedovim rojstvom. Njegova mati Amina je umrla, ko je bil star sedem let. Po Aminini smrti je zanj skrbel njegov dedek Abdul-Muttalib, vendar je tudi on umrl dve leti pozneje, ko je bil Mohamed star devet let. Po dedkovi smrti je zanj skrbel stric Abu Talib, ki mu je bil v oporo več let njegovega odraslega življenja.

Začetek preroštva

Leta 610, ko je bil Mohamed star štirideset let, se je sprehodil na goro Hira blizu Meke. Po mnenju muslimanov se je v jami na gori z njim pogovarjal angel Džibrajl (Gabriel). Zgodba pravi, da je Mohamed, ko je prvič videl angela Gabriela, omedlel, ker je bil Gabriel tako velik. To je tisto, kar je Džibrajl rekel Mohamedu:

"Preberi... v imenu Boga, ki je iz kapljice krvi ustvaril človeka... Bog je najbolj nagrajen... ki je človeka naučil pisati s peresom ... in ga naučil, česar ni poznal."

Mohamed se je vrnil domov k ženi Khadijah in ji povedal, kaj se je zgodilo. Prišla so mu nova razodetja, ki so mu zapovedovala, naj oznanja, kar je bilo poslano od Boga. Ko je Mohamed začel poučevati, mnogim prebivalcem Meke, ki so častili malike, ni bilo všeč, kar je Mohamed govoril. Vendar so bili tudi ljudje, ki so poslušali njegovo pridiganje in ubogali njegova sporočila. Ti ljudje so bili prvi privrženci islama. Voditelji Meke so sledilce islama kaznovali in mučili. Nekatere privržence islama so usmrtili. Mohamed se je temu uprl in še naprej učil islam.

Ko je Mohamed ostal v Meki, je njegov stric Abu Lahab usposobil sedem mož, da bi Mohameda ubili med spanjem. Glede na zgodovino ga niso videli oditi iz Meke. Moški so šli v njegovo hišo in našli njegovega bratranca Alija. Abu Lahab se je s svojimi jezdeci odpravil v puščavo, da bi poiskal njega in njegovega prijatelja Abu Bakra.

Ljudje iz močnega judovskega plemena v Medini se niso strinjali z Mohamedovimi nauki in pravili. To pleme je svojim zaveznikom v Meki reklo, naj prodajo vse stvari in domove, ki so jih muslimani v Meki pustili za seboj. Muslimanom in tistim iz Meke so svetovali, naj se borijo za svoje premoženje. Mohamed jim je rekel, naj tega ne počnejo.

Muslimani iz vse Medine so se zbrali v mošeji, v kateri je Mohamed molil. Povedali so jim, naj se borijo proti prebivalcem Meke, ki so požigali njihove domove in kradli njihovo premoženje.

Vendar so muslimani izgubili drugo bitko pri Uhudu. Leto dni po bitki pri Badru je vojska v Meki dobila zunanjo pomoč. Muslimanski lokostrelci niso poslušali Mohamedovih navodil, kar je spretno izkoristil Khalid ibn al-Valid. Hamza, Mohamedov zadnji stric, je bil ubit, ko mu je suženj iz Meke vrgel kopje v prsi. Sam Mohamed je bil ranjen.

Nato je Abu Sufjan leta 627 vodil Kurajše in njihove zaveznike v napad na Medino. Vendar niso mogli prečkati jarka, ki so ga muslimani izkopali okoli Medine. Po nekaj tednih se je koalicija razšla in odšla domov. Medinci so veljali za zmagovalce.

Vendar to premirje ni trajalo dolgo. Po treh letih je majhna skupina jezdecev iz Meke napadla muslimanski tabor in jih nekaj ubila. Muslimani v Medini so to izvedeli in premirje je bilo preklicano. Abu Sufjan, tretji vodja Meke za časa Mohamedovega življenja, je skušal premirje obnoviti, vendar je Mohamed ponudbo vljudno zavrnil. Mohamed je svojim privržencem dejal, naj bodo pripravljeni zavzeti Meko. Po zavzetju Meke so nadaljevali z osvajanjem Torkana.

"Pričujem, da ni drugega boga razen Alaha, in pričujem, da je Mohamed Allahov poslanec."

Naslednji dan se je muslimanska vojska odpravila proti Meki. Vsi so se zatekli na svoje domove in zaprli vsa vrata in okna. Bali so se, da jih bodo muslimani ubili zaradi slabih stvari, ki so jih pred mnogimi leti storili muslimanom. Vendar so se muslimani odpravili proti Ka'abi, ki naj bi jo zgradila Abraham in njegov starejši sin Izmael. Bilal ibn Ribah, nekdanji etiopski suženj, je prebivalcem Meke glasno zaklical, da so vsi varni: "Vsi, ki odložijo orožje, so varni. Vsi, ki so v hiši Abu Sufjana, so varni. Vsi, ki so za zaprtimi vrati, so varni."

Abu Sufyan je to slišal na svojem domu. Iz tega je izvedel, da mu je Mohamed odpustil. V tistem času so Mohamed in njegovi privrženci odstranili in razbili vse idole iz Kaabe. Idoli so bili kipi, ki so jih častili kot bogove. Mohamed je odpustil vsem prebivalcem Meke. Na koncu se je Bilal povzpel na vrh Kaabe in pozval k molitvi. To je bila Mohamedova zmaga pri širjenju islama po vsej Arabiji. Ker pa je bil star, ni dolgo živel.

"Če kdo od vas časti Mohameda, morate vedeti, da je Mohamed mrtev. Tisti pa, ki častite Allaha(svt) (Boga), vedite, da je Allah(svt) (Bog) živ in ne more umreti."

Čeprav je Mohamed umrl, se je islam kmalu razširil po vsem Bližnjem vzhodu. Stoletja pozneje se je nadaljeval, dokler ni dosegel Afrike, Azije in Evrope. Islam je postal ena največjih in najhitreje rastočih religij na svetu.

Leta 2005 je danski časopis objavil politične karikature Mohameda. Med demonstracijami, ki so sledile, je umrlo več kot 100 ljudi. Johan Galtung, norveški matematik in mirovni aktivist, je skušal pomagati obema stranema, da bi se o tem pogovorili. Po Galtungovih besedah so se napadi na danske institucije končali, ko je vlada povabila k pogovorom. ^[]

7. januarja 2015 sta brata Kouachi s kapucami in oborožena s kalašnikovkami vdrla na uredniški sestanek revije Charlie Hebdo in streljala na zbrane ljudi. Ubila sta karikaturiste Cabuja, Charba, Honoréja, Tignousa in Wolinskega, psihoanalitičarko Elso Cayat, ekonomista Bernarda Marisa, korektorja Mustafo Ourrada, policista Franka Brinsolaro, ki je varoval Charba, Michela Renauda, ustanovitelja festivala Rendez-vous du Carnet de voyage, ki je bil povabljen na sestanek, in hišnika Frédérica Boisseauja. Huje so bili ranjeni tudi karikaturist Riss, novinarja Philippe Lançon in Fabrice Nicolino ter spletni administrator Simon Fieschi.

Ko so zapuščali stavbo, tik preden so ubili policista Ahmeda Merabeta, ki je ranjen ležal na pločniku in prosil za usmiljenje, so teroristi zakričali: "Maščevali smo preroka Mohameda".

Poleg tega so bili s pokolom v Charlie Hebdo uradno povezani naslednji umori: Clarissa Jean-Philippe, 27 let, policistka, je bila ubita v predmestju Montrouge. V supermarketu na vzhodu Pariza so bili kot talci zajeti štirje ljudje. To so bili 20-letni Yohan Cohen, ki je delal v supermarketu, 45-letni Philippe Braham, poslovodja podjetja za informacijsko tehnologijo, 21-letni Yoav Hattab, študent, in najmlajša žrtev v supermarketu, 64-letni Francois-Michel Saada, nekdanji direktor pokojninskega sklada.

32-letnega Amedyja Coulibalyja, talca v supermarketu, je pariško tožilstvo povezalo tudi s streljanjem in ranjenjem 32-letnega tekača v parku na jugozahodu Pariza na dan napada na Charlie Hebdo.

Seznam imen njegovih žena v kronološkem vrstnem redu

Khadijah bint Khuwaylid

Abdullah ibn Jafar je poročal, da je v Kufi slišal Sayyiduna Alija reči, da je Allahov poslanec (mir in blagoslov Alaha z njim) dejal: "Najboljša od žensk svojega časa je bila Maryam, hči Imrana, in najboljša od žensk svojega časa je bila Khadijah, hči Khuwaylida." bila je stara 45 let, ko si se poročila

Sawda bint Zamʿa

Sawda bint Zam'a je bila prva ženska, ki se je na Allahovi poti priselila v Abesinijo.

Aisha

Aiša je bila mlado dekle. Opisujejo jo kot zelo inteligentno in z zelo dobrim spominom. Aiša je naslednjih devet let svojega življenja preživela z Mohamedom, zelo jasno si je zapomnila vse, kar je videla in slišala, ter poročala o številnih Mohamedovih pripovedih. Z Mohamedom se je poročila, ko je bila stara šest let.

Hafsa bint Umar

S poroko s Hafso je Mohamed okrepil vezi med dvema svojima najbližjima tovarišema, ki sta po njegovi smrti postala prva dva pravilno vodena kalifa. Zdaj je bil poročen z A'isho, hčerko Abu Bakra, in Hafso, hčerko Umarja.

Zaynab bint Khuzayma

Ponudila se je v zakon Mohamedu, ki je sprejel njeno ponudbo in se z njo poročil. Zaynab bint Khuzayma je v skupnosti veljala za zelo velikodušno do sirot in revnih, pozneje je postala znana kot "mati revnih". Umrla je le osem mesecev pozneje.

Umm Salama

Ni bila edina žena, ki je ovdovela zaradi bitke pri Uhudu, in zaradi te poroke so številni tovariši sledili Mohamedovemu zgledu, se poročili z vdovami in jih ter njihove otroke vključili v krog svojih družin, namesto da bi jih pustili, da se borijo sami.

Zaynab bint Jahsh

Kot pri vseh Mohamedovih porokah so se tudi pri tej lahko vsi muslimani veliko naučili. S to poroko so želeli pokazati, da Zajed ibn Hareta ni bil Mohamedov sin, in dokazati, da je pri poroki pomembna družbena raven. Hvalila se je z dejstvom, da je njeno poroko uredil Alah. Na tej točki je Mohamed spremenil njeno ime iz Barre v Zajnab.

Juwayriyya bint al-Harith

Mohamed je razmišljal, kako bi jo in vse njeno pleme rešil pred nevarnostjo. S poroko z Juvajrijo bi Banu Mustaliq lahko častno vstopili v islam in se znebili ponižanja zaradi nedavnega poraza, tako da se jim ne bi več zdelo potrebno začeti maščevalne vojne, ki bi trajala, dokler ena od obeh strani ne bi bila uničena. 

Ramla bint Abi Sufyan

Rekla je, da ji je Mohamed nekoč rekel: "V nebesih bo zgrajena hiša za vsakogar, ki v enem dnevu in noči zmoli dvanajst prostovoljnih molitev," in dodala: "Od takrat tega nikoli nisem nehala početi."

Safiyya bint Huyayyy

Edina oseba, ki jo je lahko rešila pred tem, da bi postala sužnja, potem ko je uživala tako visok položaj, je bil Mohamed. Čeprav je njen oče načrtoval atentat na Mohameda po bitki pri Uhudu in se je zarotili z Banu Qurayza, da bi iztrebili vse muslimane med bitko pri al-Khandaqu. Muslimani verjamejo, da je bilo to značilno za Mohameda, saj naj ne bi imel nobenih zamer.

Maymunah bint al-Harith

Mohamed ji je dal ime Majmuna, kar pomeni "blagoslovljena", in Majmuna je živela z Mohamedom nekaj več kot tri leta, do njegove smrti. Bila naj bi zelo dobre volje in naj bi se dobro razumela z vsemi, z njo pa ni bil povezan noben spor ali nesoglasje z nobeno od drugih Mohamedovih žena. Ajša je dejala: "Med nami se je najbolj bala Alaha in si je najbolj prizadevala za ohranjanje sorodstvenih vezi."

Maria al-Qibtiyya

Marija naj bi bila spoštovana in spoštovana s strani Mohameda, njegove družine in tovarišev. Z Mohamedom je do njegove smrti preživela tri leta svojega življenja, pet let pozneje pa je umrla. Zadnjih pet let svojega življenja je ostala samotarka in skoraj nikoli ni šla ven, razen da bi obiskala Mohamedov ali sinov grob. Po njeni smrti je Umar ibn al Khattab vodil molitev nad njo, pokopali pa so jo v al Baqi.