Bahajstvo

Bahajska vera

Zgodovina

Prvi dnevi

Bahajska vera se je začela leta 1844, ko je moški, imenovan Báb, dejal, da ima sporočilo od Boga. Dejal je, da je njegova naloga, da poskrbi, da bodo ljudje pripravljeni na najpomembnejše Božje sporočilo, ki bo kmalu poslano. S tem se je začela vera, katere privrženci so se imenovali bábi. V Iranu, ki se je takrat imenoval Perzija, je veliko ljudi postalo bábi, kar je razjezilo perzijsko vlado in muslimanske duhovnike. Baba in njegove privržence so aretirali in ubili. Čeprav se je to zgodilo, so ljudje še vedno sledili tej veri.

Preden je Bahá'u'lláh rekel, da ima sporočilo od Boga, je bil pripadnik religije, ki jo je začel Báb. Postal je zelo znan med Bábijevimi verniki. Ko je bil Báb ubit, so se nekateri Bábiji zelo razjezili in poskušali ubiti perzijskega kralja, čeprav jim je Bahá'u'lláh rekel, naj ga ne ubijajo. Ko so Bábije ujeli, je vlada mnoge Bábije zaprla, med njimi tudi Bahá'u'lláha. Ko je bil Bahá'u'lláh v zaporu v Teheranu, je dejal, da je videl angela, ki ga je imenoval "nebeška dekla". Angel mu je povedal, da mora ljudem po svetu posredovati Božje sporočilo. Angel je dejal, da ga bo Bog rešil in zaščitil, da bo lahko učil to sporočilo. Sčasoma so ga izpustili iz zapora in perzijska vlada ga je prisilila, da se je preselil v Bagdad, ki je bil takrat pod nadzorom kralja Osmanskega cesarstva.

Bahá'u'lláhova napoved

Ko je bil Baha'u'llah v Bagdadu, je imel veliko težav, vendar je imel tudi veliko prijateljev. Perzijska vlada je bila nezadovoljna, ker se je zdelo, da mu v Bagdadu dobro uspeva, zato je prosila Osmansko cesarstvo, naj ga preseli dlje od Perzije. Ko je bil leta 1863 tik pred odhodom, je na majhnem otoku v reki Tigris, ki ga je poimenoval Ridvan, kar pomeni raj, dvanajst dni prirejal festival. Tam je nekaterim svojim najbližjim prijateljem in družini povedal, da je on obljubljeni od vseh glavnih religij in da bo sčasoma ves svet spoznal njegovo sporočilo.

Osmansko cesarstvo ga je sčasoma poslalo v več različnih mest, med drugim v Konstantinopel, Adrianopel, Aleksandrijo in nazadnje v Akko. Ves čas je bil v različnih zaporih, mesto Akka pa je bilo obdano z velikim zidom in je bilo en sam velik zapor. Med bivanjem v Bagdadu in po njem je napisal veliko knjig in pisem, v katerih je odgovarjal na vprašanja, ki so mu jih zastavljali njegovi prijatelji in privrženci. V nekem trenutku je bil zastrupljen, tako da ni mogel več pisati, ker so se mu močno tresle roke. Potem je dal nekomu, da je zapisal, kar je povedal. Ko je bil še starejši, je njegov najstarejši sin `Abdu'l-Bahá poskrbel, da se je preselil v hišo blizu gore Karmel, in tam je ostal do svoje dokončne smrti leta 1892.

Po Bahá'u'lláhu

Po njegovi smrti so ljudje sledili `Abdu'l-Bahi. Bahá'u'lláh je zapisal, da ima `Abdu'l-Bahá posebne moči in da bo Bog poskrbel, da bodo bahajci verjeli tej razlagi, če bo `Abdu'l-Bahá razložil karkoli, kar je rekel Bahá'u'lláh. `Abdu'l-Bahá je napisal tudi veliko pisem in imel pogovore ter sčasoma obiskal Pariz, London, Montreal, New York, San Francisco in druga mesta na zahodu. To je pomagalo, da se je bahajska vera širila v Evropi in Severni Ameriki. Umrl je leta 1921. Zapustil je oporoko, v kateri je bahajcem naročil, naj sledijo njegovemu vnuku Shoghiju Effendiju.

Shoghi Effendi se je rodil leta 1900 in je bil še mladenič, ko je umrl njegov dedek in je postal vodja bahajcev. Pomagal je ustanoviti različne agencije in svete, ki danes vodijo bahajsko vero, in jo na različne načine organiziral. Napisal je tudi veliko knjig in pisem, v katerih je razlagal nauke svojega dedka in pradedka. Živel je do leta 1957 in umrl v Angliji.

Po Shoghi Effendijevi smrti bahajci šest let niso imeli voditeljev, saj Shoghi Effendi ni zapustil oporoke. Shoghi Effendi je imel pomočnike, ki pa niso mislili, da bi smeli voditi bahajce, zato so pomagali Bahajski skupnosti slediti zadnjemu načrtu, ki jim ga je zapustil Shoghi Effendi, in na koncu tega načrta, leta 1963, so organizirali volitve za ustanovitev Univerzalne hiše pravice, o kateri je pisal Bahá'u'lláh. Univerzalna hiša pravice je od takrat vodila bahaje.

Svete knjige

Bahá'u'lláh je napisal veliko knjig in pisem, tudi `Abdu'l-Bahá (čigar ime pomeni "Slučaj slave") je napisal veliko knjig in pisem, ki jih bahajci vidijo kot posebne. Končno je Bahá'u'lláhov pravnuk Shoghi Effendi napisal veliko knjig in pisem, ki jih bahajci uporabljajo za boljše razumevanje spisov Bahá'u'lláha in `Abdu'l-Bahája. Najpomembnejša od teh knjig je Aqdas.

Bahaji prav tako verjamejo, da so Sveto pismo, Koran, Gita in druge knjige drugih religij posebne.

Prepričanja

Nekatera pomembna bahajska prepričanja so:

• Bahá'u'lláh je prišel, da bi vsi ljudje postali ena družina
• Bog je samo en, a ima veliko imen.
• Vse velike religije imajo isti vir (Boga)
• Bog vse ljudi obravnava enako.
• Bog obravnava moške in ženske kot enake
• Predsodke (neprijazna prepričanja o ljudeh, ne da bi jih prej spoznali) je treba odpraviti.
• Narodi bi se morali naučiti razumeti in sodelovati drug z drugim.
• Znanost in religija se ne strinjata, saj na isti svet gledata z dveh različnih strani.
• Ljudje bi morali sami poskusiti izvedeti resnico.
• Vsak bi se moral izobraževati (hoditi v šolo ali se učiti na drug način).
• Svet bi moral imeti en dodaten jezik, ki bi ga vsi razumeli.

Skupnost

Ljudje

Na svetu je osem ali devet milijonov bahajcev vseh narodov in jezikov. Bahajska vera je v različnih državah videti različno, saj je obredov malo, zato lahko bahajci v način praznovanja bahajskih dogodkov, molitve itd. vključijo svojo kulturo.

Bahaji se vsakih devetnajst (19) dni zberejo na srečanju, imenovanem "praznik". Ni nujno, da je na njem tudi hrana, vendar je običajno prisotna. Ta srečanja se začnejo z molitvami in običajno nekdo na glas prebere nekaj svetih spisov. Včasih je prisotna glasba in pesmi, včasih se igrajo gledališke igre, včasih pa je samo čas za tišino ali meditacijo. Po tem času, ki ga bahajci imenujejo "pobožni" čas na pogostitvi, imajo skupnostno razpravo. Tu se lahko razpravlja o vseh vrstah tem, ki so pomembne za člane. Bahaji pravijo, da je to "posvetovalni" čas, v katerem se lahko bahajci posvetujejo drug z drugim. Po tem je čas za druženje, kjer si ljudje lahko delijo hrano, pijačo (ne alkohola), včasih pa je tu tudi glasba ali predstave, predstavitve ali druga zabava. Ta čas je namenjen samo temu, da se bahajci v tistem mestu spoznajo in postanejo boljši prijatelji.

Templji in bahajska središča

Bahaji se pogosto ne zbirajo na enem mestu, razen v velikih mestih. V manjših krajih se običajno zbirajo v hišah drug drugega. Nekatera večja mesta imajo "bahajske centre", ki se lahko uporabljajo za srečanja skupnosti, pouk ali za sestanke odborov in drugih svetov. (glejte Institucije spodaj)

V zelo malo mestih na svetu so bahajski templji. Ti templji so na vseh celinah.

Institucije

Bahaji so organizirani v svetovno skupnost. Nimajo duhovnikov. Vsak je odgovoren za svoje molitve. Bahaji so odgovorni tudi za to, da sami berejo svoje svete knjige in se učijo o svoji veri. Bahajci v svoji skupnosti izvolijo voditelje, ki jim pomagajo organizirati dejavnosti, rešujejo težave med člani in odločajo o stvareh, ki niso razvidne iz svetih spisov. Te skupščine se imenujejo duhovne skupščine, nekoč pa se bodo imenovale hiše pravice.

Obstaja ena Hiša pravice, ki jo bahajci imenujejo Univerzalna hiša pravice in ki vodi celotno svetovno bahajsko skupnost. Bahaji volijo to Hišo pravice vsakih pet let, vendar le enkrat letno za nacionalne in lokalne duhovne skupščine.