Klavdij — rimski cesar: vladavina, reforme in osvojitev Britanije

Kaligulo je 24. januarja 41 n. št. umorila zarota, ki je imela širok spekter članov. Ni dokazov, da bi bil Klavdij neposredno vpleten v atentat, čeprav so trdili, da je vedel za zaroto. V kaosu po umoru je bil Klavdij priča, kako je nemška straža poklala več nevpletenih plemičev, vključno z nekaterimi njegovimi prijatelji. Pobegnil je v palačo in se skril. Po izročilu ga je pretorijanec Gratus našel, ko se je skrival za zaveso, in ga nenadoma razglasil za cesarja. Del straže je morda nameraval poiskati Klavdija, morda z njegovo odobritvijo. Zagotovili so mu, da niso ena od skupin, ki iščejo maščevanje. Postavili so ga pod njihovo zaščito.

Senat se je hitro sestal in začel razpravljati o spremembi vlade. Ko so izvedeli za zahtevo pretorijancev, so zahtevali, da se jim Klavdij izroči v potrditev. Ta je to zavrnil, ker je začutil nevarnost. Na koncu je bil senat prisiljen popustiti, Klavdij pa je v zameno pomilostil skoraj vse morilce.

Pod Klavdijem se je cesarstvo prvič po vladavini Avgusta razširilo. V njegovem mandatu so bile priključene Trakija, Judeja in tri druge province. Priključitev Mavretanije, ki se je začela pod Kaligulo, je bila po porazu uporniških sil dokončana in razdeljena na dve provinci. Najpomembnejša nova širitev je bila osvojitev Britanije. Leta 43 n. št. je Klavdij poslal štiri legije v Britanijo. Britanija je bila za Rim privlačna tarča zaradi svojega bogastva - zlasti rudnikov in sužnjev. Bila je tudi zatočišče za galske upornike in podobno, zato je ni bilo mogoče več dolgo pustiti pri miru. Klavdij se je po končanih začetnih ofenzivah sam odpravil na otok ter s seboj pripeljal okrepitve in slone.

Senat mu je za njegova prizadevanja podelil rimski triumf: v rimskem cesarstvu so bili takšnih časti deležni le člani cesarske družine. Kasneje je Klavdij to omejitev za nekatere svoje generale odpravil. Ko so leta 50 ujeli britanskega generala Karaktaka, mu je Klavdij podaril življenje. Caractacus je dočakal svoje dni na zemlji, ki mu jo je zagotovila rimska država, kar je bil nenavaden konec za sovražnega poveljnika.

Klavdij je leta 48 n. št. opravil popis prebivalstva, v katerem je bilo ugotovljenih 5 984 072 rimskih državljanov, kar je približno milijon več od popisa ob Avgustovi smrti.

Klavdij se je poročil štirikrat. Njegova prva poroka, s Plautijo Urgulanillo, se je zgodila po dveh neuspelih zarokah. Med njunim zakonom je rodila sina Klavdija Drusa. Žal je Drus umrl zaradi zadušitve v zgodnjih najstniških letih, kmalu po tem, ko se je zaročil z Junillo, hčerko Sejana. Klavdij se je pozneje ločil od Urgulanille zaradi prešuštva in suma, da je umorila svojo svakinjo Apronijo. Ko je Urgulanilla po ločitvi rodila, je Klavdij zavrnil deklico Klavdijo, saj je bil njen oče eden od njegovih svobodnjakov.

Kmalu zatem (verjetno leta 28 n. št.) se je Klavdij poročil z Aelijo Paetino, Sejanovo sorodnico, če ne celo Sejanovo posvojenko. V zakonu sta imela Klavdij in Paetina hčerko Klavdijo Antonijo.

Nekaj let po ločitvi od Aelije Paetine, leta 38 ali v začetku leta 39, se je Klavdij poročil z Valerijo Messalino, ki je bila njegova prva sestrična po svaštvu in tesno povezana s Kaligulovim krogom. Kmalu zatem se mu je rodila hči Klavdija Oktavija. Sin, ki mu je bilo najprej ime Tiberij Klavdij Germanik, pozneje pa je bil znan kot Britanik, se je rodil takoj po Klavdijevem nastopu. Ta zakon se je končal tragično. Messalina je bila redno nezvesta Klavdiju in je manipulirala z njegovo politiko, da bi si pridobila bogastvo. Leta 48 n. št. se je Messalina na javni slovesnosti poročila s svojim ljubimcem Gajem Silijem, medtem ko je bil Klavdij v Ostiji. Posledica je bila usmrtitev Silija, Messaline in večine njenih bližnjih. Klavdij je od pretorijancev zahteval obljubo, da ga bodo ubili, če se bo še kdaj poročil.

Agrippina mlajša

Kljub tej izjavi se je Klavdij še enkrat poročil s svojo nečakinjo Agrippino Mlajšo.

Po poskusu državnega udara, ki sta ga izvedla Silij in Mesalina, se je Klavdij verjetno zavedel šibkosti svojega položaja, saj ni imel očitnega odraslega naslednika, Britanik pa je bil še deček. Agrippinin sin Lucij Domicij Ahenobarbus (cesar Neron) je bil eden zadnjih moških članov cesarske družine. Prihodnji poskusi državnega udara bi se lahko združili okoli para, Agrippina pa je že kazala takšne ambicije. Vsekakor je Klavdij sprejel Agrippino in pozneje za svojega sina posvojil novorojenega Nerona.

Neron je postal skupni dedič z mladoletnim Britanikom, poročil se je z Oktavijo in močno napredoval. Neron je bil priljubljen v javnosti kot Germanikov vnuk in neposredni Avgustov potomec.

Starodavni zgodovinarji so se strinjali, da je bil Klavdij umorjen s strupom in da je umrl v zgodnjih urah 13. oktobra leta 54 našega štetja. Poročila se med seboj zelo razlikujejo, vendar so skoraj vsa navajala njegovo zadnjo ženo Agrippino kot pobudnico. Agrippina je želela zagotoviti Neronovo nasledstvo, preden bi Britanik lahko prevzel oblast.

Suetonij je Klavdija opisal kot fizično odvratnega, šibkega in zlahka zmanipuliranega s svojimi ženami in spremljevalci, vendar temu zgodovinarju ni mogoče povsem zaupati. Ohranjena dela o Klavdiju predstavljajo drugačno mnenje. Slikajo sliko inteligentnega, učenega, prebrisanega in vestnega upravitelja, ki je bil pozoren na podrobnosti in pravičnost. Tako Klavdij postane uganka. Od odkritja njegovega pisma aleksandrincem v prejšnjem stoletju je bilo opravljenega veliko dela, da bi Klavdija rehabilitirali in ugotovili, kje je resnica.

Klavdij je vse življenje veliko pisal. Poleg zgodovine Avgustovega vladanja so bila njegova glavna dela etruščanska zgodovina in osem zvezkov kartaginske zgodovine, pa tudi etruščanski slovar in knjiga o igranju kock. Klavdij je zadnja znana oseba, ki je znala brati etruščansko. Njegova prva žena je bila etruščanka. Nazadnje je napisal avtobiografijo v osmih zvezkih.

Žal se nobeno od teh pomembnih del ni ohranilo. Ohranila pa so se kot vir za ohranjene zgodovine julijsko-klavdijske dinastije. Suetonij enkrat citira Klavdijevo avtobiografijo, gotovo pa jo je kot vir uporabil večkrat. Tacit ga je morda uporabil za nekatere bolj antikvarne odlomke v svojih analih. Klavdij je vir za številne odlomke Plinijeve Naravoslovne zgodovine. Plinij ga je poimensko navedel v knjigi VII 35. ^p83

Številna javna dela, uvedena v času njegove vladavine, so temeljila na načrtih, ki jih je prvi predlagal Julij Cezar. Levick meni, da se je posnemanje Cezarja morda razširilo na vse vidike njegove politike.

Najbolj znana fiktivna upodobitev cesarja Klavdija sta knjigi Jaz, Klavdij in Klavdij Bog (izdani leta 1934 in 1935) pesnika Roberta Gravesa. Obe sta napisani v prvi osebi, kot da gre za Klavdijevo avtobiografijo. Gravesov zaplet je nakazoval, da sta bila nedavno odkrita pristna prevoda Klavdijevih spisov. Da bi besedilu dodali avtentičnost, so bila vanj (predvsem v drugi knjigi, Claudius the God) vključena Claudiusova pristna ohranjena pisma, govori in izreki.

Gravesovi knjigi sta bili podlaga za televizijsko serijo I, Claudius, ki jo je posnel BBC. V seriji je v vlogi Klavdija nastopil Derek Jacobi, predvajana pa je bila leta 1976 na BBC2. Serija je bila zelo uspešna pri kritikih in je prejela več nagrad BAFTA. Serija je bila kasneje predvajana v Združenih državah Amerike na programu Masterpiece Theatre leta 1977. Televizijska serija je na DVD-ju izdana z dokumentarnim filmom The Epic that Never Was.

Klavdij je bil večkrat upodobljen v filmih. Jaz, Klavdij (1937, režiser Josef von Stromberg), nedokončan; Charles Laughton je v vlogi Klavdija odigral odlično. Ohranjeni kolut je bil predstavljen v BBCtv dokumentarnem filmu The Epic that never was (1965), ki je razkril nekaj Laughtonovih najbolj dovršenih igralskih dosežkov. Manjši vlogi sta bili tudi v filmih Demetrij in gladiatorji (1954) in Kaligula (1979).