Fatimidski kalifat (909–1171): ismailska šiitska dinastija v Egiptu in Magrebu

Fatimidski kalifat (909–1171): zgodba ismailske šiitske dinastije v Egiptu in Magrebu — Kairo, verska strpnost, kultura in politična moč.

Fatimidskemu kalifatu je od 5. januarja 909 do 1171 vladala dinastija al-Fātimiyyūn (arabsko: الفاطميون). To je bila arabska šiitska dinastija, ki je vodila četrti in zadnji veliki arab­ski kalifat v srednjem veku. V različnih obdobjih so k kalifatu pripadala raznolika ozemlja Magreba, Egipta in Levanta. Fatimidska država je nastala z močnim misijskim (daʿwa) delovanjem ismailskih misionarjev in s podporo berberskih skupin v Severni Afriki.

Izvor in vzpon

Fatimidsko gibanje se je pojavljalo kot ismailska veja šiizma, ki je trdila, da kalifi izhajajo iz družine prerokove hčere, Fatime. V začetku 10. stoletja je daʿwa v Magrebu pridobila vpliv med berberskimi plemeni (zlasti Kutama), kar je omogočilo sprevrgitev oblasti v Ifriqiyi (današnja vzhodna Alžirija, Tunizija in zahodni Libanon). Po vojaških uspehih so ustanovili svoj kalifat — ustanovni kalif je bil Ubayd Allah al-Mahdi Billah (proklamiran 5. januarja 909) s pomočjo misijonarja Abu Abdallaha al-Shi'ija.

Prestavitev prestolnice v Kairo

Po obdobju širjenja po Magrebu so Fatimidi leta 969 osvojili Egipt, ko je general Jawhar al‑Siqilli pregnal Ikhšidide in Egipt predal kalifu al‑Mu‘izzu li‑Din Allah. Egiptovsko mesto Kairo je postalo nova prestolnica in hitro se je razvilo v politično, gospodarsko in intelektualno središče. Kalif v Kairu je med drugim dal zgraditi univerzo‑mošejo al‑Azhar (okoli 970), ki je postala pomemben center ismailskega učenosti.

Družba, vera in verska politika

Za prebivalce tega kalifata se včasih uporablja tudi izraz fatimiti. Vladajoča elita je pripadala ismailski veji šiizma; voditelji so bili hkrati tudi šiitski ismailski imami, ki so imeli za svoje privržence verski pomen in so jih mnogi obravnavali kot legitimen naslednik preroka. Fatimidski kalifi so tako v določenem obdobju poskušali združiti vlogo šiitskega imamata in kalifata – izjema v zgodovini muslimanskega sveta je bila le tradicija kalifata pri Aliju in njegovih naslednikih.

V praksi so bili Fatimidi znani po relativni verski strpnosti do neismailskih muslimanskih skupnosti ter do Judov, malteških kristjanov in koptskih kristjanov; mnogi pripadniki teh skupin so zasedali ugodne položaje v gospodarstvu in upravi. Kljub splošni strpnosti pa niso izostale tudi napetosti in izjemni primeri verskega preganjanja: najbolj odmeven je bil ekscentrični kalif al‑Hakim bi‑Amr Allah (996–1021), pod katerim so se včasih pojavile represivne ukrepe proti nekaterim verskim skupinam in ki je sprožil tudi nastanek druza, ločene verske skupnosti.

Uprava, vojska in notranja struktura oblasti

Fatimidsko upravljanje združevalo centralizirano birokracijo, razvejan sistem daʿwa ter moč vojaških imenitnosti. V večjih fazah zgodovine so bili ključni vojaški stebri najprej berberski Kutama, kasneje pa so pomembno vlogo igrali najete enote in vojaški poveljniki iz drugih etničnih skupin. Sčasoma so moč kalifov oslabile vse močnejše pozicije umetnih vizirjev; močne vizirje, kot je bil Badr al‑Jamali (konec 11. stoletja), so pogosto imeli skoraj suveren nadzor nad državo in vojsko ter so uvedli vojačne in upravne reforme.

Kultura, znanost in gospodarstvo

Fatimidska država je bila pomembno trgovsko vozlišče: nadzorovala je trgovinske poti v Sredozemlju in Rdečem morju ter vzdrževala stike s Bizancem, vzhodno Afriko, Indijo in zalednimi delih Severne Afrike. Kairo je postal multikulturno mesto z bogato intelektualno dejavnostjo; v mestu so delovale knjižnice, šole in kopice učenjakov, kopičili so se prevodi ter teološki in filozofski spisi. Fatimidska arhitektura (moskee, palače, mestne utrdbe) je pustila trajen pečat v urbanističnem razvoju Egipta in širše regije.

Notranje težave, razkoli in stiski

V zgodovini kalifata je večkrat prihajalo do notranjih kriz: gospodarskih težav, spopadov med vojaškimi enotami in napetosti med centralno oblastjo in provincialnimi eliti. Po smrti kalifa al‑Mustansirja (1094) je prišlo do pomembnega razkola med ismailskimi frakcijami — razkol na Nizarije in Mustaʿlije — kar je oslabilo enotnost gibanja in omogočilo vznik novih oblasti (Nizarije so postale znane tudi kot "assasini" v Persiji pod Hasanom‑i Sabbahom).

Fatimidski kalifat je tudi v 11. in 12. stoletju doživljal pritisk Seljukov, vse močnejših sosednjih sil in po prihodu križarjev (konec 11. stoletja). Leta 1098 so Fatimidi na kratek čas ponovno vzpostavili nadzor nad Jeruzalemom, a so ga križarji osvojili leta 1099.

Propad kalifata

V 12. stoletju je politična moč Fatimidov znatno upadla. Dolgotrajna oslabitev oblasti, odvisnost od tujih plačancev, gospodarski izzivi in notranji razkoli so vodili v erozijo centralne oblasti. Leta 1169 je vizir postavil na položaj močnega namestnika zelo vplivnega vojskovodjo Salah ad‑Din (Saladin), ki je najprej ostal vizir v imenu Fatimidov, nato pa je postopoma uvedel sunitske reformas in leta 1171 uradno ukinil fatimidski kalifat ter vzpostavil Ayyubidsko dinastijo. S tem se je v Egiptu vrnil sunitski red, Fatimidska dinastija pa je prenehala obstajati kot politična moč.

Zapuščina

Fatimidski kalifat je pustil večplastno zapuščino: uvršča se med pomembne politične in kulturne sile sredozemskega in bližnjevzhodnega sveta v srednjem veku. Kairo in institucije, kot je al‑Azhar, ter številne arhitekturne, upravne in kulturne pridobitve so vplivale na nadaljnji razvoj regije. Fatimidska praksa verske strpnosti (kljub izjemam) in njihova vloga pri širjenju ismailske miselnosti so pomembni pojavi za razumevanje srednjeveške islamske zgodovine.

Vzpon Fatimidov

Fatimidi so prihajali iz Ifrikije, današnje Tunizije in vzhodne Alžirije. Dinastijo je leta 909 ustanovil ˤAbdullāh al-MahdīBillah, ki je svojo pravico legitimiral s potomstvom po Mohamedu prek svoje hčerke Fātime as-Zahre in njenega moža ˤAlīja ibn-Abī-Tāliba, prvega šišenskega imama, od tod tudi ime al-Fātimiyyūn "Fatimidi".

Abdullāh al-Mahdi je kmalu prevzel nadzor nad celotnim osrednjim Magrebom, območjem, ki ga sestavljajo sodobne države Maroko, Alžirija, Tunizija in Libija, ki mu je vladal iz Mahdije, svoje novo zgrajene prestolnice v Tuniziji.

mošeja Al-Hakima, šestega kalifa

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je vladal Fatimidskemu kalifatu in kdaj je njegova vladavina trajala?

V: Kakšne vrste dinastija je bil Fatimidski kalifat in kateri religiji so sledili?

V: Katera območja so bila med vladavino Fatimidskega kalifata vključena vanj?

V: Kje je bilo glavno mesto Fatimidskega kalifata?

V: Kakšen je pomen izraza fatimitski?

V: Kakšen je verski pomen voditeljev Fatimidskega kalifata?

V: Ali so bili Fatimidi strpni do neismailitskih sekt islama in drugih religij?

Išči po črki