Paleolitik – obdobje kamnitih orodij in zgodnjega človeštva

Oldowan

Oldowan je arheološki izraz, ki se uporablja za industrijo kamnitih orodij, ki so jih uporabljali hominidi v najzgodnejšem paleolitiku. Dolgo časa je veljalo, da je oldowan najzgodnejša industrija kamnitih orodij v prazgodovini, in sicer od pred 2,6 milijona let do pred 1,7 milijona let. Sledila ji je bolj izpopolnjena acheulska industrija. Oldowanska orodja so bila torej najzgodnejša orodja v človeški zgodovini in pomenijo začetek arheološkega zapisa. Izraz "oldowan" je prevzet po najdišču Olduvai Gorge v Tanzaniji, kjer je arheolog Louis Leakey v tridesetih letih 20. stoletja odkril prva oldowanska orodja. Zdaj se zavedamo, da so kamnita orodja uporabljali že veliko prej (pred 3,3 milijona let), in to zagotovo še preden se je razvil rod Homo.

Ni zanesljivo znano, katera vrsta je dejansko ustvarila in uporabljala oldowansko orodje. Največji razmah je doseglo pri zgodnjih vrstah Homo, kot sta H. habilis in H. ergaster. Zdi se, da je zgodnji Homo erectus podedoval oldowansko tehnologijo in jo izpopolnil v acheulsko industrijo, ki se je začela pred 1,7 milijona let. Oldowanska orodja se včasih imenujejo kamnita orodja, saj so tako poimenovana zato, ker so polizdelki, izbrani za njihovo izdelavo, že v obliki kamna podobni končnemu izdelku. Oldowanska orodja se včasih delijo na tipe, kot so sekalniki, strgala in tolkači, saj se zdi, da so to njihove glavne uporabe.

Acheulean

Acheulean je panoga izdelovanja kamnitih orodij zgodnjih ljudi v mlajšem paleolitiku v Afriki ter večjem delu zahodne Azije in Evrope. Acheuleanska orodja so običajno najdena z ostanki Homo erectus. Iz primitivnejše tehnologije oldowan jih je pred približno 1,8 milijona let prvič razvil Homo habilis.

To je bila prevladujoča tehnologija večino človeške zgodovine. Pred več kot milijonom let so acheulski uporabniki orodij zapustili Afriko in kolonizirali Evrazijo. ^[5] Njihove ovalne in hruškaste ročne sekire so bile najdene na širokem območju. Nekateri primerki so bili fino izdelani. Čeprav se je panoga razvila v Afriki, se imenuje po tipskem najdišču Saint-Acheul, zdaj predmestju Amiensa v severni Franciji, kjer so v 19. stoletju našli nekaj prvih primerov.

John Frere je bil prvi, ki je pisno predlagal zelo staro datacijo za acheulske ročne sekire. Leta 1797 je Kraljevi akademiji v Londonu poslal dva primerka iz kraja Hoxne v Suffolku. Našel ju je v prazgodovinskih jezerskih usedlinah skupaj s kostmi izumrlih živali in sklenil, da so ju izdelali ljudje, "ki niso uporabljali kovin", in da pripadata "zelo starodavnemu obdobju, celo onkraj sedanjega sveta". Njegove zamisli so sodobniki, ki so imeli preddarvinistični pogled na človeško evolucijo, prezrli.

Datiranje Acheulean

Radiometrično datiranje, pogosto datiranje s kalijevim argonom, depozitov, ki vsebujejo acheulsko gradivo, lahko na splošno umesti acheulske tehnike od približno 1,65 milijona let nazaj^[6] do približno 100.000 let nazaj. ^7] Najstarejši sprejeti primerki te vrste, stari 1,65 milijona let, izvirajo iz regije Zahodna Turkana v Keniji^[8]. Nekateri menijo, da je njihov izvor morda že pred 1,8 milijona let. ^[9]

V posameznih regijah so lahko te datacije precej natančne; v Evropi so na primer acheulske metode dosegle celino šele pred približno 400 tisoč leti, na manjših raziskovalnih območjih pa so lahko datiranja precej krajša. Vendar so številčni datumi lahko zavajajoči, zato je običajno, da se primeri te zgodnje človeške orodjarske industrije povezujejo z eno ali več ledenimi ali medledenimi dobami ali z določeno zgodnjo človeško vrsto. Najzgodnejši uporabnik acheulskih orodij je bil Homo ergaster, ki se je prvič pojavil pred približno 1,8 milijona let. Nekateri raziskovalci te uporabnike raje imenujejo zgodnji Homo erectus. ^10] Poznejše oblike zgodnjih ljudi so prav tako uporabljale acheulske tehnike in so opisane v nadaljevanju.

Zgodnje prazgodovinske kamnoseške industrije se časovno precej prekrivajo. V nekaterih regijah so bile acheulske skupine, ki so uporabljale orodje, sočasne z drugimi, manj izpopolnjenimi panogami, kot je klaktonska. ^[11] Pozneje se acheuleanska orodja pojavijo hkrati z bolj izpopolnjenimi mousterijanskimi. Acheulean ni bilo natančno opredeljeno obdobje, temveč tehnika izdelave orodij, ki se je v zgodnji prazgodovini še posebej dobro razcvetela. Acheulean je bila osnovna metoda izdelave kamnitih orodij, ki je bila razširjena po večjem delu starega sveta.

Clactonian

Clactonian je panoga evropske proizvodnje kremenovega orodja, ki sega v zgodnji del medledene dobe pred 400.000 leti. Clactonian orodja je izdeloval Homo erectus in ne sodobni ljudje. Zgodnja, surova orodja iz kremena iz drugih regij, ki so uporabljala podobne metode, se imenujejo bodisi klaktonska bodisi tehnologija jedra in luske.

Clactonian je dobil ime po najdbah, ki so jih leta 1911 našli v Clacton-on-Sea v angleški grofiji Essex. Tam so bili najdeni predmeti, med katerimi so bili kremenovo orodje za sekanje, kremenovi kosmiči in konica obdelane lesene gredi ter ostanki velikega slona in hipopotama. Dodatni primeri orodij so bili najdeni na najdiščih Swanscombe v Kentu in Barnhamu v Suffolku; podobne industrije so bile ugotovljene po vsej severni Evropi.

V klaktonski industriji so iz jedra kremena, ki so ga nato uporabljali za sekanje, izrezovali debele, nepravilne kosmiče. Lupine so se uporabljale kot surovi noži ali strgala. Za razliko od orodij iz Oldowan, iz katerih so izhajala klaktonska orodja, so bila nekatera vrezana, kar pomeni, da so bila pritrjena na ročaj ali gred.

Clactonska industrija je morda obstajala sočasno z acheulsko industrijo (ki je uporabljala ročne sekire). Leta 2004 so v bližini Dartforda v Kentu izkopali pleistocenskega slona, ki so ga razkosali. Arheologi so našli številna kremenova orodja iz Clactona, vendar nobenih ročnih osmičev. Ker bi bile ročne sekire za razkosavanje slonovega trupla bolj uporabne kot sekalniki, je to dokaz, da je bila klaktonska industrija ločena. Na območju je bil na voljo kremen dovolj kakovosten, zato verjetno ljudje, ki so razkosali slona, niso imeli znanja za izdelavo ročnih sekir.

Mousterian

Muzsterij je panoga kamnitih orodij, povezana z neandertalskim človekom, Homo neanderthalensis. Nastala je pred približno 300.000 leti do pred približno 30.000 leti. V mousterijanu najdemo do trideset vrst orodij, medtem ko jih je v ačulejskem obdobju približno šest.

Mousterian je dobil ime po tipskem najdišču Le Moustier, skalnem zavetišču v francoski regiji Dordogne. Podobni kremenovi izdelki so bili najdeni po vsej neoglacializirani Evropi, pa tudi na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki. Za to panogo so značilne ročne sekire, dolga rezila in konice. Na splošno so predmeti popolneje dodelani kot katero koli prejšnje delo. Metoda, ki se uporablja za pridobivanje rezil in lusk, se imenuje tehnika Levallois. Gre za tehniko pripravljenega jedra: jedro se obdela tako, da se lahko odbije dolgo in tanko rezilo. Za tako kakovost dela je namesto kamnitega kladiva potrebno "mehko" kladivo, narejeno na primer iz jelenovega roga. Za ta napredek je verjetno pomembna večja velikost možganov neandertalcev.

Vse kulture, ki sledijo mousterijancem, so kulture sodobnih ljudi, Homo sapiens. Za našo vrsto je značilno, da izdeluje veliko več orodij, ki so specializirana za določene naloge. V zgornjem paleolitiku obstaja vsaj 100 vrst orodij, medtem ko je v mousterianu največ 30 orodij.

Paleolitik se včasih deli na tri (nekoliko prekrivajoča se) obdobja, ki zaznamujejo tehnološki in kulturni napredek v različnih človeških skupnostih:

• Paleolitik
• Spodnji paleolitik (pred približno 2,6 ali 2,5 milijona let-100.000 leti)
• Srednji paleolitik (pred približno 300.000-30.000 leti)
• Zgornji paleolitik (pred približno 45.000 ali 40.000-10.000 leti).

Po paleolitiku sledita mezolitik in neolitik, ki pomenita konec kamene dobe. Bronasta in železna doba sledita takoj za kameno dobo.

Pregled glavnih značilnosti teh obdobij

Figurice Venere

Med najzgodnejšimi sledovi umetnosti so verjetno figurice Venere. To so figurice (zelo majhni kipci) žensk, večinoma nosečih z vidnimi prsmi. Figurice so bile najdene na območjih od Zahodne Evrope do Sibirije. Večina je stara med 20.000 in 30.000 let. Najdeni sta bili dve figurici, ki sta veliko starejši: Venera iz Tan-Tana, datirana na 300.000 do 500.000 let, je bila najdena v Maroku. Venera Berekhat Ram je bila najdena na Golanskih višavah. Datirana je bila na obdobje pred 200 000 do 300 000 leti. Morda gre za eno najzgodnejših stvari, ki prikazujejo človeško obliko.

Za izdelavo figuric so uporabljali različne vrste kamna, kosti in slonovine. Nekatere so bile izdelane tudi iz gline, ki so jo nato žgali v ognju. To je ena najzgodnejših znanih sledi uporabe keramike.

Danes ni znano, kaj so figurice pomenile ljudem, ki so jih izdelovali. Obstajata dve osnovni teoriji:

• Morda predstavljajo človeško plodnost ali pa so bili narejeni, da bi ji pomagali.
• Lahko predstavljajo boginje (plodnosti).

Znanstveniki so izključili možnost, da bi bile te figurice povezane z rodovitnostjo polj, saj v času, ko so bile izdelane, kmetijstvo še ni bilo odkrito.

Dve starejši figurici sta morda večinoma nastali z naravnimi procesi. Venera iz Tan-Tana je bila prekrita s snovjo, ki bi lahko bila nekakšna barva. Snov je vsebovala sledi železa in mangana. Na figurici Berekhat Ram so vidne sledi, da jo je nekdo obdelal z orodjem. Študija iz leta 1997 navaja, da teh sledi narava ni mogla pustiti sama.

Jamske poslikave

Jamske slike so slike, ki so nastale na stenah ali strehah jam. Številne jamske poslikave sodijo v paleolitsko dobo in so nastale pred približno 15.000 do 30.000 leti. Med najbolj znanimi so tiste v jamah Altamira v Španiji in Lascaux v Franciji. ^{p545 V} Evropi je približno 350 jam, v katerih so bile najdene jamske slike. Običajno so bile naslikane živali, kot so turoni, bizoni ali konji. Zakaj so bile te slike naslikane, ni znano. Niso le okras krajev, kjer so živeli ljudje. V jamah, v katerih so bile najdene, običajno ni znakov, da bi v njih kdo živel.

Ena najstarejših jam je Chauvet v Franciji. Slike v jami se delijo na dve skupini. Ena je bila datirana v obdobje pred približno 30.000 do 33.000 leti, druga pa v obdobje pred 26.000 ali 27.000 leti. ^{str. 546} Najstarejše znane jamske poslikave na podlagi radiokarbonskega datiranja "črnine z risb, z odtisov bakel in s tal". Do leta 1999 so bili sporočeni datumi 31 vzorcev iz jame. Najstarejše poslikave so bile datirane pred 32.900±490 leti.

Nekateri arheologi so podvomili v datiranje. Züchner meni, da sta skupini datirani v obdobje pred 23.000-24.000 in 10.000-18.000 leti. Pettitt in Bahn menita, da je datiranje nedosledno. Pravita, da so ljudje v teh časovnih obdobjih stvari slikali drugače. Prav tako ne vesta, od kod izvira oglje, s katerim so poslikane nekatere stvari, in kako veliko je poslikano območje.

Ljudje iz paleolitika so dobro risali. Poznali so perspektivo in različne načine risanja. Prav tako so lahko opazovali obnašanje živali, ki so jih risali. Nekatere slike prikazujejo, kako so se naslikane živali obnašale. Slike so bile morda pomembne za obrede.

Na splošno

Paleolitski lovci in nabiralci so jedli listnato zelenjavo, sadje, oreščke in žuželke, meso, ribe in školjke. Ker je neposrednih dokazov malo, je skoraj nemogoče določiti relativne deleže rastlinske in živalske hrane. Obstaja sodobna prehrana, ki se imenuje paleolitska prehrana, vendar ima s takratno paleolitsko prehrano le malo skupnega. Celo trditev, da se je večina ljudi v določenem obdobju prehranjevala enako, je problematična. Paleolitik je bil daljše časovno obdobje. V tem času je prišlo do številnih tehnoloških napredkov, od katerih so mnogi vplivali na strukturo človekove prehrane. Na primer, do srednjega paleolitika ljudje verjetno niso obvladovali ognja ali imeli orodij, potrebnih za ekstenzivno ribištvo. ^{[] Po drugi strani pa je} splošno sprejeto, da sta bili obe tehnologiji do konca paleolitika ljudem široko dostopni (kar je posledično omogočilo, da so se ljudje v nekaterih regijah planeta v veliki meri zanašali na ribolov in lov). Poleg tega je paleolitik vključeval znatno geografsko širitev človeških populacij. V mlajšem paleolitiku naj bi bili predniki sodobnih ljudi omejeni na Afriko vzhodno od doline Velikega rifta. V srednjem in zgornjem paleolitiku so ljudje močno razširili območje poselitve in dosegli tako različne ekosisteme, kot sta Nova Gvineja in Aljaska. Svojo prehrano so morali prilagoditi tudi lokalnim virom, ki so bili na voljo.

Antropologi imajo različna mnenja o deležu zaužite rastlinske in živalske hrane. Tako kot pri še vedno živečih lovcih in nabiralcih je bilo tudi pri sadju in zelenjavi v različnih skupinah veliko različnih "diet". Relativni deleži rastlinskih in živalskih živil v prehrani paleolitskih ljudi so se pogosto razlikovali med regijami; v hladnejših regijah je bilo potrebno več mesa. Te regije so anatomsko moderni ljudje poseljevali šele 30.000-50.000 let pred našim štetjem. Na splošno velja, da so številna sodobna lovska in ribiška orodja, kot so ribiški kavlji, mreže, loki in strupi, uvedli šele v zgornjem paleolitiku in morda celo v neolitiku. Edina lovska orodja, ki so bila v pomembnem delu paleolitika široko dostopna ljudem, so bila ročna kopja in harpune. Obstajajo dokazi, da so paleolitski ljudje ubijali in jedli tjulnje in jelše že 100 000 let pred našim štetjem. Po drugi strani pa so bivolje kosti, najdene v afriških jamah iz istega obdobja, navadno zelo mladih ali zelo starih osebkov, in ni dokazov, da bi ljudje takrat lovili prašiče, slone ali nosoroge.

Razvoj

Po drugem mnenju so bili ljudje do zgornjega paleolitika frugivori (sadjejedci), ki so si hrano dopolnjevali z mrhovino, jajci in majhnim plenom, kot so ptičji mladiči in školjke. Le v redkih primerih jim je uspelo ubiti in pojesti veliko divjad, kot so antilope. To mnenje potrjujejo študije višjih opic, zlasti šimpanzov. Šimpanzi so genetsko najbližje ljudem. Z ljudmi si delijo več kot 96 % kode DNK, njihov prebavni trakt pa je funkcionalno zelo podoben. Šimpanzi so predvsem sadojedci, vendar bi lahko uživali in prebavljali živalsko meso, če bi se jim ponudila priložnost. Na splošno je njihova dejanska prehrana v divjini približno 95 % rastlinska, preostalih 5 % pa predstavljajo žuželke, jajca in mladiči živali. V nekaterih ekosistemih pa so šimpanzi plenilski in se združujejo v skupine za lov na opice. Nekatere primerjalne študije prebavnega trakta človeka in višjih primatov sicer kažejo, da so se ljudje razvili tako, da so večje količine kalorij pridobili iz virov, kot je živalska hrana, kar jim je omogočilo zmanjšanje velikosti prebavnega trakta glede na telesno maso in namesto tega povečanje mase možganov.

Paleolitska ljudstva so trpela manj lakote in podhranjenosti kot neolitska kmečka plemena, ki so jim sledila. Deloma zato, ker so imeli paleolitski lovci in nabiralci dostop do širše palete naravnih živil, kar jim je omogočalo bolj hranljivo prehrano in manjše tveganje za lakoto. Številne lakote, ki so jih doživeli neolitski (in nekateri sodobni) kmetje, je povzročila ali okrepila njihova odvisnost od majhnega števila poljščin. Domneva se, da ima lahko divja hrana bistveno drugačen prehranski profil kot gojena hrana. Večja količina mesa, pridobljenega z lovom na velike zveri, v paleolitski prehrani kot v neolitski prehrani je paleolitskim lovcem-nabiralcem morda omogočila tudi bolj hranljivo prehrano kot neolitskim poljedelcem. Trdijo, da se je zaradi prehoda od lova in nabiralništva k kmetijstvu vse bolj osredotočalo na omejeno število različnih živil, pri čemer je meso najverjetneje prevladalo nad rastlinami. Prav tako je malo verjetno, da bi paleolitski lovci in nabiralci zboleli za sodobnimi boleznimi izobilja, kot so sladkorna bolezen tipa 2, koronarna srčna bolezen in cerebrovaskularne bolezni, saj so jedli predvsem pusto meso in rastline ter se pogosto ukvarjali z intenzivno telesno dejavnostjo, povprečna življenjska doba pa je bila krajša od starosti, pri kateri se te bolezni običajno pojavijo.

Stročnice z velikimi semeni so bile del človeške prehrane že dolgo pred neolitsko kmetijsko revolucijo, kar dokazujejo arheobotanične najdbe iz mousterskih plasti v jami Kebara v Izraelu. Obstajajo dokazi, ki kažejo, da so paleolitske družbe nabirale divja žita za prehrano vsaj že pred 30.000 leti. Vendar so semena, kot so žita in fižol, redko jedli in nikoli v velikih količinah vsak dan. Nedavni arheološki dokazi kažejo tudi na to, da je v paleolitiku morda nastalo vinarstvo, ko so zgodnji ljudje pili sok naravno fermentiranega divjega grozdja iz vrečk iz živalskih kož. Paleolitski ljudje so uživali meso živalskih organov, vključno z jetri, ledvicami in možgani. Zdi se, da so kulture zgornjega paleolitika imele veliko znanja o rastlinah in zeliščih ter so morda, čeprav zelo redko, prakticirale osnovne oblike vrtnarjenja. Zlasti banane in gomolje so morda gojili že 25 000 let pred našim štetjem v jugovzhodni Aziji. Zdi se, da so poznopaleolitske družbe občasno izvajale tudi pašništvo in živinorejo, domnevno zaradi prehrane. Nekatere evropske kulture poznega zgornjega paleolitika so na primer udomačile in gojile severne jelene, domnevno zaradi mesa ali mleka, že 14.000 BP. Ljudje so v paleolitiku verjetno uživali tudi halucinogene rastline. Avstralski Aborigini že približno 60.000 let, od srednjega paleolitika dalje, uživajo različno domačo živalsko in rastlinsko hrano, imenovano bushfood.

Ljudje v srednjem paleolitiku, kot so neandertalci in srednjepaleolitski homo sapiens v Afriki, so začeli loviti školjke za hrano, kar je razvidno iz kuhanja školjk v neandertalčevih najdiščih v Italiji pred približno 110.000 leti in srednjepaleolitskih najdiščih homo sapiensa v Pinnacle Point v Afriki pred približno 164.000 leti. Čeprav je ribolov postal običajen šele v zgornjem paleolitiku, so bile ribe del človeške prehrane že dolgo pred začetkom zgornjega paleolitika in so jih ljudje zagotovo uživali vsaj od srednjega paleolitika. Srednjepaleolitski homo sapiens na območju, ki ga danes zaseda Demokratična republika Kongo, je na primer že pred 90.000 leti lovil velike 6 čevljev (1,8 m) dolge some s specializiranimi bodicami. Izum ribolova je nekaterim zgornjepaleolitskim in kasnejšim lovsko-nabiralniškim družbam omogočil, da so postale sedeče ali polnomadske, kar je spremenilo njihove družbene strukture. Primer družbe so Lepenski Vir in nekateri sodobni lovci-nabiralci, kot so Tlingiti. V nekaterih primerih (vsaj pri Tlingitih) so razvili družbeno razslojenost, suženjstvo in zapletene družbene strukture, kot so poglavarstva.

Antropologi, kot je Tim White, menijo, da je bil kanibalizem v človeških družbah pred začetkom zgornjega paleolitika pogost, in sicer na podlagi velike količine "zaklanih človeških" kosti, najdenih v neandertalčevih in drugih najdiščih spodnjega/srednjega paleolitika. Kanibalizem v mlajšem in srednjem paleolitiku se je morda pojavil zaradi pomanjkanja hrane. Lahko pa je bil tudi iz verskih razlogov in bi sovpadal z razvojem verskih praks, ki naj bi se pojavile v zgornjem paleolitiku. Kljub temu ostaja možnost, da paleolitske družbe nikoli niso prakticirale kanibalizma in da so bile poškodbe na najdenih človeških kosteh bodisi posledica obrednega posmrtnega čiščenja kosti bodisi plenjenja mesojedih živali, kot so sabljaste mačke, levi in hijene.

• Kamnito orodje
• Ročna sekira