Domači delavci in delavke: vloge, zgodovina in pravice (ILO Konvencija 189)

Domači delavec ali, zlasti prej, hišni pomočnik je nekdo, ki dela za nekoga in mu pomaga pri upravljanju njegovega doma. Številni gospodinjski delavci živijo v domovih svojih delodajalcev. V 19. stoletju so imela številna velika gospodinjstva v Evropi ali Združenih državah Amerike in drugih državah domače delavce.

Domači delavec je zaposlen pri nekom, zato je plačan. Če želijo, lahko svobodno prekinejo delovno razmerje. Delodajalec od številnih delavcev v gospodinjstvu zahteva, da na domu delodajalca nosijo uniformo.

Velika gospodinjstva v viktorijanski Veliki Britaniji so imela veliko gospodinjskih delavcev. Najpomembnejši je bil komornik. V času obrokov je bil nekaj podobnega kot glavni natakar. Drugi moški hišni delavci so se pogosto imenovali "komorniki". Komornik (včasih s tihim "t") je bil morda osebni služabnik, ki je skrbel za oblačila in udobje svojega gospodarja, morda pa je skrbel tudi za denarne zadeve. Domače delavke so bile običajno služkinje, ki so čistile hišo, kuharice, ki so pripravljale obroke, in varuške, ki so skrbele za otroke. Vrtnarji so se ukvarjali z vrtnarjenjem.

V začetku 20. stoletja so v Veliki Britaniji sprejeli nove zakone za zaščito delavcev v gospodinjstvu in jim zagotovili več pravic. V začetku 18. stoletja so bili celo nekateri glasbeniki služabniki in so morali nositi livrejo (uniformo). Ko je leta 1717 skladatelj Johann Sebastian Bach izjavil, da želi zapustiti službo, ga je vojvoda, za katerega je delal, zaprl.

Danes v številnih delih sveta domače delavce iz revnejših držav pogosto zaposlujejo prebivalci bogatejših držav.

Da bi zagotovila pravico do dostojnega dela za vse vrste delavcev v gospodinjstvu, vključno z delavci migranti, je Mednarodna organizacija dela sprejela Konvencijo št. 189 o delavcih v gospodinjstvu.

Kdo so sodobni domači delavci in kaj počnejo

Domači delavci izvajajo širok spekter nalog, med drugim čiščenje, kuhanje, pranje in likanje perila, varstvo otrok (varuške), oskrbo starejših, nego bolnih oseb, urejanje vrta (vrtnarji) in druge hišne opravke. Nekateri delajo kot live-in (živijo pri delodajalcu), drugi pa prihajajo le za delovni čas (live-out). Pogosto so zaposleni kot neformalni, individualno najemljeni delavci, kar vpliva na njihovo dostopnost do socialne zaščite in nadzora.

Zgodovinska in družbena dimenzija

V veliki meri gre za delo, ki je bilo tradicionalno spolno razdeljeno: ženske so prevzemale večino negovalnih in gospodinjskih nalog, medtem ko so moški opravljali določene specializirane naloge (npr. komorniki ali vrtnarji). V preteklosti so bile hierarhije v velikih gospodinjstvih izrazite (npr. v viktorijanski Veliki Britaniji), uniforma ali livreja pa je bila del službene identitete (uniforma). Industrijska revolucija, spreminjanje družbene strukture in zakonodajne reforme so v 19. in 20. stoletju postopoma zmanjšale število stalno zaposlenih gospodinjskih služabnikov v zahodnih državah, medtem ko je povpraševanje po domači pomoči ostalo ali celo poraslo v drugih kontekstih, zlasti v povezavi s migracijami in starajočim se prebivalstvom.

Pogoji dela, tveganja in izzivi

Delo v zasebnem gospodinjstvu prinaša posebne izzive:

• Nevidnost in izolacija: delo poteka v zasebnem prostoru, zaradi česar so kršitve in zlorabe pogosto težje zaznavne.
• Dolgi delovni čas in nejasne meje: live-in delavci pogosto delajo več ur brez jasno določenega delovnega časa in počitka.
• Izključitev iz delovne zakonodaje: v mnogih državah je bilo delo v gospodinjstvu tradicionalno izključeno iz zakonskih varovanj, kar zmanjšuje dostop do minimalne plače, nadur, socialne varnosti in zavarovanja za poškodbe pri delu.
• Ranljivost migrantov: migranti, ki delajo doma, so pogosto odvisni od delodajalca za nastanitev, vizume ali identifikacijske dokumente—to poveča tveganje za izkoriščanje in prisilno delo (delavci migranti).
• Spolno nadlegovanje in zlorabe: ženske delavke so še posebej izpostavljene spolnemu nadlegovanju in nasilju.

Konvencija ILO št. 189 in Priporočilo št. 201

Mednarodna organizacija dela je leta 2011 sprejela Konvencijo št. 189 o delavcih v gospodinjstvu in pripadajoče Priporočilo št. 201. Namen konvencije je priznati in zagotoviti temeljne delavske pravice za vse delavce v gospodinjstvu ter jih vključiti v nacionalne zakonodaje in socialne sisteme. Med najpomembnejšimi določbami so:

• Pravica do poštenih pogojev zaposlitve in dostojnega dela ter enako obravnavanje v primerjavi z drugimi delavci.
• Ugotovitev statusa zaposlitve in dostop do pogodbe o zaposlitvi, ki jasno določa delo, plačilo, delovni čas in počitek.
• Omejitve delovnega časa, zagotovljena dnevna in tedenska počitka ter plačan dopust.
• Dostop do socialne zaščite (pokojninsko, zdravstveno in nadomestila v primeru bolezni ali poškodb).
• Zaščita pred nasiljem, vključno s spolnim nadlegovanjem in zlorabo; pravica do varstva in mehanizmov pritožbe.
• Posebna pozornost za delavke, mladoletne delavce in migrante, vključno s prepovedjo diskriminacije in ukrepi za preprečevanje prisilnega dela.
• Spodbujanje dostopa do usposabljanja in organiziranja, vključno z možnostjo pridružitve sindikatom.

Konvencija zahteva, da države, ki jo ratificirajo, sprejmejo ustrezne zakonodajne, upravne in druge ukrepe ter zagotovijo uresničevanje pravic v praksi. Poleg konvencije daje Priporočilo št. 201 praktična navodila za izvajanje teh standardov.

Izvajanje in izzivi uveljavljanja

Čeprav Konvenciji sledijo številne države in organizacije, so uresničevanje in nadzor pogosto oteženi zaradi:

• neformalne narave dela,
• pomanjkanja nadzora nad zasebnimi gospodinjstvi,
• odvisnosti delavcev od delodajalcev glede nastanitve ali dokumentov,
• omejenih virov in interesov inšpekcij za delo.

Zato je poleg zakonodaje potrebna tudi učinkovit program usposabljanja in ozaveščanja, močna civilna družba, podporne storitve (skrbi za žrtve zlorab, pravna pomoč) ter spodbujanje oblik sodelovanja med delavci in delodajalci.

Praktični nasveti za domače delavce in delodajalce

• Za delavce: pred začetkom dela jasno dogovorite pisno pogodbo (delovni čas, plačilo, dnevi počitka, hrana/nastanitev), obdržite kopije dokumentov, redno beležite delovni čas in pri zlorabah poiščite podporo lokalnih organizacij, sindikatov ali diplomatskih predstavništv (za migrante).
• Za delodajalce: spoštujte meje delovnega časa in zasebnosti, zagotovite varne delovne pogoje, izplačujte pošteno plačilo, spoštujte zakonodajo in pravice delavcev ter omogočite dostop do socialne zaščite in zdravstvene oskrbe.

Vloga sindikatov, organizacij in potrošnikov

Sindikati in nevladne organizacije igrajo ključno vlogo pri izobraževanju, organiziranju delavcev, zagovorništvu za zakonodajne spremembe in nudenju pravne pomoči. Potrošniki in gospodinjstva lahko prispevajo k izboljšanju razmer z odgovornim najemom, spoštovanjem pravic in podporo transparentnim agencijam za zaposlovanje.

Delo v gospodinjstvu ostaja ključni del svetovnih gospodarstev in družbenih sistemov. Priznanje, regulacija in zaščita pravic domačih delavcev — kot jih zahteva Konvencija št. 189 — so nujni za to, da bo to delo pošteno vrednoteno in varno za tiste, ki ga opravljajo.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je delavec v gospodinjstvu?

V: Ali lahko delavci v gospodinjstvu po lastni želji prekinejo delovno razmerje?

V: Ali morajo delavci v gospodinjstvu nositi uniforme?

V: Kdo so bili nekateri najpomembnejši moški gospodinjski delavci v viktorijanski dobi?

V: Kdo so bile nekatere gospodinje v tem obdobju?

V: Kakšni zakoni so bili v zadnjih letih sprejeti v zvezi z zaščito delavcev v gospodinjstvu?

Išči po črki