Johann Sebastian Bach

Zgodnje življenje

Bach je izhajal iz zelo glasbene družine. Njegov oče Johann Ambrosius Bach je bil trobentač na dvoru Saxe-Eisenach. Številni njegovi sorodniki so bili poklicni glasbeniki: violinisti in mestni glasbeniki, organisti, kantorji (glasbeni direktorji v cerkvah), dvorni glasbeniki in kapelniki (glasbeni direktorji na kraljevem dvoru). Večina jih je igrala več instrumentov. Od njegovih dvajsetih otrok jih je nekaj postalo zelo znanih skladateljev, zlasti Carl Philipp Emanuel Bach (1714-1788), Johann Christian Bach (1735-1782), Johann Christoph Friedrich Bach in Wilhelm Friedemann Bach (1710-1784).

Pri petnajstih letih je odšel v majhno mesto Lüneburg. Sprva je pel v zboru in imel zelo lep visoki glas, vendar je njegov glas kmalu postal slabši, zato se je uveljavil z igranjem inštrumentov. Učil se je s poslušanjem slavnih organistov, kot sta Reincken (1623-1722) in Dietrich Buxtehude (1637-1707). Prvo službo je Bach dobil leta 1703 v Arnstadtu. To je bilo dobro plačano delo za mladega fanta, starega 18 let. V cerkvi so bile nove orgle in Bach je že veliko vedel o gradnji orgel, poleg tega pa je bil tudi odličen organist. Prosili so ga, naj pregleda nove orgle, nato pa so mu ponudili službo. Bach je bil tam štiri leta organist. Sestavil je nekaj orgelskih del. Žal pa verniki niso bili dovolj muzikalni, da bi jim bilo to všeč. Niso razumeli okrasnih not, ki jih je dodajal melodijam pesmi. Bach se je precej naveličal duhovnikov, ki so se zaradi tega nenehno pritoževali, zato je dal odpoved in sprejel drugo službo v Mühlhausnu, nedaleč stran. Po enem letu je to službo opustil in odšel v veliko mesto Weimar.

Weimarska leta (1708-1717)

Johann Sebastian je postal organist vojvode Saško-Weimarskega. Na vojvodovem dvoru je bila kapela z orglami. V tem času je Bach napisal veliko svojih velikih orgelskih del. Kot organist je postal zelo slaven, zato so ga vabili k igranju v druge velike cerkve in mu svetovali pri gradnji orgel. Bil je izredno dober v improvizaciji. Ob neki priložnosti je bil v Dresdnu hkrati s francoskim organistom Louisom Marchantom. Med njima naj bi potekalo tekmovanje, kdo je boljši v improvizaciji. Bach je dan prej vadil in Marchant ga je slišal. Ugotovil je, da bo Bach zmagal, zato je odšel.

Leta 1714 je vojvoda Bacha imenoval za Konzertmeistra (koncertnega mojstra, ki je bil bolje plačan), pisati pa je moral tudi kantate za cerkvene obrede. Leta 1717 so mu ponudili službo v mestu Cöthen, kjer bi zaslužil še boljšo plačo. Vojvoda je bil jezen in ni hotel, da bi odšel, vendar je Bach vztrajal, zato je vojvoda Bacha za mesec dni zaprl. Na koncu je moral glasbenika odpustiti.

Cöthen (1717-1723)

V Cöthnu je Bach delal za princa Leopolda. Knez je bil zelo muzikalen in čudovit človek, za katerega je bilo treba delati. Bach je bil kapelnik (glasbeni direktor) in je bil dobro obravnavan. Orgle niso bile zelo dobre in se niso veliko uporabljale, zato Bach v tem obdobju ni napisal nobene orgelske glasbe. Vojvoda je imel orkester in Bach je bil zanj odgovoren. Skoraj vsa Bachova orkestralna dela so nastala v Cöthnu: Brandenburški koncerti, violinski koncerti, orkestralne suite, solistična glasba za violino in violončelo ter veliko glasbe za klavir ali čembalo.

Leta 1719 je veliki skladatelj George Frideric Händel, ki se je preselil v Anglijo, prišel v Nemčijo na obisk k materi. Bach je želel spoznati Händla, ki je bil oddaljen le 30 km, vendar se slavna glasbenika nista nikoli srečala. Händel je želel svoj omejeni čas v Nemčiji preživeti s svojo staro in šibko materjo, saj je vedel, da jo bo videl zadnjič.

Bachova prva žena Maria Barbara Bach je umrla leta 1720. Zakonca sta imela sedem otrok. Kmalu zatem se je poročil z Anno Magdaleno, s katero je imel še trinajst otrok. Vendar je več njegovih otrok umrlo mladih.

Leipzig (1723-1750)

Leta 1723 se je Bach preselil v Leipzig in prevzel mesto kantorja v veliki mestni cerkvi svetega Tomaža. Kot kantor je bil odgovoren za vso glasbo v cerkvi svetega Tomaža in v drugi cerkvi v bližini. Poleg tega je moral skladati glasbo za mesto. To je bilo odlično delo, ki je bilo bolj varno kot delo na dvoru. Šole so bile dobre za njegove sinove. Bach je v Leipzigu ostal do svoje smrti. Večino časa je imel rad svoje delo in je zelo trdo delal. Napisal je veliko kantat za cerkvene obrede. Te maše so bile zelo dolge, trajale so približno tri ure. Številne kantate, ki jih je napisal, so trajale približno 30 minut, in to je bil le en del maše! Za igranje na orgle je imel pomočnike. Bach je sam vodil zbor in orkester. V zboru je bilo verjetno 16 pevcev, v orkestru pa 18 igralcev. Napisal je Pasijon po Mateju in Pasijon po Janezu. Obe deli, ki sta zelo dolgi, pripovedujeta zgodbo o Jezusovem umiranju na križu. Sta med najbolj znanimi glasbenimi deli, ki so bila kdajkoli napisana. Pisal je tudi kantate za posebne priložnosti, kot so poroke ali pogrebi.

Življenje ni bilo vedno lahko in včasih je prišlo do sporov z ljudmi, ki so vodili cerkev. Poddiakon je želel izbrati nekaj pesmi, vendar je bila to kantorjeva naloga. Bach je bil razumen človek in mu je uspelo doseči svoje, ne da bi si nakopal sovražnike. Ob neki drugi priložnosti se je prepiral z ravnateljem šole (Bach je moral nekaj poučevati na cerkveni šoli) o tem, kdo sme izbrati vodje zborovskih sekcij. Zadeva je prišla na sodišče, kjer je Bach zmagal.

Bach je pogosto potoval v druga mesta. Leta 1747 je obiskal dvor pruskega kralja Friderika Velikega v bližini Berlina. Kralj, ljubitelj glasbe, je Bachu dal temo za improvizacijo na čembalu. Bach se je usedel in improviziral fugo na to temo. Kasneje je Bach napisal zelo dolgo skladbo za flavto, violino in čembalo s spremljavo violončela v več delih, ki so temeljili na tej temi. Na koncu se tema sliši v petih od šestih glasov. Bach jo je poimenoval Glasbenadaritev in jo poslal kralju.

Bach je napisal veliko fug, na koncu pa se je odločil napisati zbirko z naslovom Umetnost fuge. Nameraval jo je objaviti, vendar je umrl, še preden jo je dokončal (njegov sin jo je pozneje objavil v njegovo čast kot zadnje objavljeno Bachovo delo). V zadnjem letu ali dveh svojega življenja je kljub dvema operacijama oči oslepel. V 19. stoletju se je za Bacha začelo zanimati več ljudi in številna njegova dela so bila objavljena, ko je bil že več kot sto let mrtev.