Ludwig van Beethoven

Zgodnja leta

O Beethovnovem otroštvu je znanega zelo malo. Krščen je bil 17. decembra 1770, verjetno pa se je rodil nekaj dni prej. Beethovnova starša sta bila Johann van Beethoven (1740 v Bonnu - 18. december 1792) in Maria Magdalena Keverich (1744 v Ehrenbreitsteinu - 17. julij 1787). Magdalenin oče, Johann Heinrich Keverich, je bil načelnik na dvoru trierske nadškofije v trdnjavi Festung Ehrenbreitstein nasproti Koblenza. Njegov oče je bil dokaj nepomemben glasbenik, ki je deloval na dvoru kölnskega volilnega kneza. Ta dvor je bil v Bonnu in tu je živel do mladosti. Oče mu je dal prve lekcije klavirja in violine. Beethoven je bil tako kot Mozart čudežni otrok, toda medtem ko je Mozarta kot majhnega dečka oče vozil po vsej Evropi, Beethoven do svojega 17. leta ni nikoli potoval. Takrat je bil njegov učitelj klavirja mož po imenu Neefe, ki se je klavirja učil pri Carlu PhilippuEmanuelu Bachu, sinu Johanna Sebastiana Bacha. Neefe je dejal kuratorju, da bi moral mladi Beethoven dobiti priložnost za potovanje, zato mu je bilo dovoljeno oditi na Dunaj. Tam bi lahko imel eno ali dve uri pri Mozartu, nato pa je Beethoven prejel pismo, da mu umira mati, zato je pohitel nazaj v Bonn. Kmalu je mati umrla in Beethoven je moral pomagati skrbeti za družino, saj je njegov oče postal alkoholik. Beethoven je igral violo v kurentovem orkestru, začel je komponirati in si pridobil veliko prijateljev. Nekateri od teh prijateljev so bili glasbeniki, drugi pa zelo pomembni ljudje, med njimi veliko aristokratov, ki bi mu lahko pomagali pri njegovi karieri.

Leta 1792 je kurator Beethovnu ponovno dovolil potovati na Dunaj. Pričakovali so, da se bo čez nekaj časa vrnil. Vendar Beethoven ni nikoli zapustil Dunaja. Tam je ostal do konca življenja. Zelo rad bi imel še nekaj lekcij kompozicije pri Mozartu, vendar je Mozart pravkar umrl, zato se je namesto njega učil pri Haydnu. Haydn je bil dober učitelj, vendar je leto pozneje odšel v Anglijo. Beethoven se je zato učil pri nekem Albrechtsbergerju, ki ni bil tako slaven kot Haydn. Tudi on je bil dober učitelj in ga je prisilil, da je napisal veliko tehničnih vaj. Pokazal mu je, kako pisati napredne kontrapunkte in fuge. To mu je pomagalo, da je postal velik skladatelj.

Beethoven je želel zasloveti kot pianist in skladatelj, zato je začel spoznavati pomembne, aristokratske ljudi. Nekateri med njimi so ga že slišali v Bonnu, ko so tja potovali, zato je njegovo ime postajalo znano tudi na Dunaju. Pomagalo mu je tudi to, da je lahko rekel, da je učenec slavnega Josepha Haydna. Na Dunaju je bilo veliko aristokratov, ki so imeli radi glasbo, in mnogi so imeli svoje zasebne orkestre. Ko mu je leta 1794 bonnski volilni knez prenehal pošiljati denar, so nekateri med njimi Beethovnu začeli dajati stanovanja. Beethoven je začel nastopati v zasebnih hišah in postal znan po svojih improvizacijah. Leta 1795 je na koncertu izvedel enega od svojih klavirskih koncertov. Izdal je tudi svojo prvo publikacijo (opus 1). To je bila skupina treh klavirskih triov. Haydn jih je slišal na zasebnem koncertu leto prej in Beethovnu svetoval, naj tretjega ne objavi. Vendar ga je izdal in prav ta je postal najuspešnejši. Njegov opus 2 je bila skupina treh klavirskih sonat, ki jih je igral na dvoru svojega prijatelja kneza Lichnowskega. Ko jih je objavil, jih je posvetil Haydnu.

Beethoven je začel postajati slaven, potoval je v kraje, kot sta Praga in Pressburg. Pisal je veliko komorne glasbe. Morda je bil nekoliko ljubosumen na uspeh, ki ga je imel Haydn s svojimi zadnjimi simfonijami, ki jih je napisal za London. Leta 1800 je imel prvi javni koncert z lastno glasbo. Dirigiral je svojo Prvo simfonijo in Septet. Tedaj ga je več založnikov skušalo prepričati, naj jim dovoli objaviti svoja nova dela. Beethoven je kot skladatelj postajal slaven. V tem obdobju je Beethoven ustvaril svojo najslavnejšo klavirsko sonato: 14 v cis-molu, ki je dobila vzdevek "Mesečina". Napisal jo je za svoje dekle, 16-letno Giulietto Guicciardi. Vendar pa še zdaleč ni bil srečen, saj je ugotovil, da je začel ogluševati. In ko je zaprosil za Giuliettino poroko, so jo njeni starši zavrnili in jo namesto tega poročili z drugim 20-letnim moškim.

13-letni Beethoven okoli leta 1783.

Srednje obdobje

Zdi se, da je Beethoven skušal pozabiti te slabe misli s trdim delom. Ustvaril je še veliko glasbe, med drugim tretjo simfonijo, imenovano Eroica. Prvotno ji je dal naslov Bonaparte v čast Napoleonu, ki ga je občudoval. Toda ko se je Napoleon leta 1804 okronal za cesarja, je Beethoven začel razmišljati, da je le tiran, ki si želi veliko moči. Odšel je k mizi, na kateri je ležala partitura simfonije, in raztrgal naslovno stran. Beethoven je tistega leta ostal na Dunaju, kjer je trdo delal v operi in dajal ure klavirja Josephini von Brunsvik, ki ji je pisal strastna pisma. Bila je mlada vdova s štirimi otroki. Nemogoče je vedeti, kakšna so bila njena čustva do Beethovna, vendar je družbeno spadala v višjo družbo in verjetno je menila, da divji glasbenik ni primeren mož. Na koncu se je poročila z baronom, vendar tudi ta zakon, tako kot njen prvi, ni bil srečen.

Leta 1805 je Beethoven napisal svojo edino opero. Naslednjo pomlad je bila uprizorjena dvakrat, nato pa je osem let niso več izvajali. Beethoven je opero, ki je postala znana kot Fidelio, večkrat spremenil. Uvertura, ki jo je napisal za izvedbo leta 1806, je zdaj znana kot Leonora 3 in se na koncertih običajno izvaja ločeno. Opera je "reševalna" opera, tipična francoska vrsta opere, ki opisuje moškega, ki je zaprt in ga reši njegova ljubica, ki se preobleče v moškega in ji uspe priti v zapor.

Beethoven je še naprej pisal skladbe: violinski koncert, simfonije, klavirske koncerte, godalne kvartete in komorno glasbo. Leta 1806 sta nastali dve njegovi največji simfoniji: Simfonija št. 5 in Simfonija št. 6 "Pastorala". Prva je bila znana po temnem in globokem tonu, zlasti v prvem stavku. Druga je bila znana po upodobitvi podeželja. Napisal je tudi Klavirski koncert št. 4 in Klavirski koncert št. 5 "Cesarski". Denar je služil tako, da je ugajal aristokratom in jim v zameno za honorar posvečal dela ter prodajal svojo glasbo založnikom. Občasno je zaslužil tudi s koncerti. To ni bil reden prihodek. Najraje bi imel službo kapelnika pri cesarju. Tega ni mogel dobiti, vendar so mu leta 1809 trije bogati aristokrati: nadvojvoda Rodolf, knez Lobkowitz in knez Kinsky pod pogojem, da ostane na Dunaju, zagotovili dohodek do konca življenja. To je pomenilo, da Beethovnu ni bilo treba več toliko skrbeti za denar. Prosili so ga, naj napiše glasbo za Goethejevo igro Egmont. Uvertura se zelo pogosto izvaja kot koncertna skladba. Beethoven si je zelo želel spoznati Goetheja. Velika moža sta se srečala v Teplicah. Goethe je Beethovna pozneje opisal kot precej divjega človeka, ki si je s svojim križevim odnosom do sveta oteževal življenje. Beethoven je občudoval več žensk, med njimi eno, ki ji je napisal strastno pismo. Znana je kot "nesmrtna ljubljena", vendar nihče ne ve, kdo je bila. Zdi se, da je Beethoven postal globoko depresiven, ker v ljubezni ni nikoli našel prave sreče.

Gluhota

V pismu z dne 29. junija 1801 je Beethoven prijatelju v Bonnu zaupal strašno skrivnost, ki jo je imel že nekaj časa. Vedel je, da postaja gluh. Nekaj časa je imel napade vročine in bolečine v želodcu. Mlad človek ne pričakuje, da bo oglušel, vendar si je zdaj to začel priznavati. Težko je slišal, kaj ljudje govorijo. Ravno v trenutku, ko je začel postajati znan kot eden največjih skladateljev, je bilo spoznanje, da izgublja sluh, strašen udarec. Leta 1802 je nekaj časa bival v Heiligenstadtu, ki je danes predmestje Dunaja, takrat pa je bil zunaj mesta. Tam je napisal znamenito pismo, ki je znano kot Heiligenstadtski testament. Pismo je datirano s 6. oktobrom in govori o njegovem naraščajočem razočaranju zaradi gluhote. Ljudi prosi, naj mu odpustijo, če ne sliši, kaj mu govorijo. Povedal je, da je pogosto razmišljal o samomoru, vendar je imel v glavi toliko glasbe, ki jo je bilo treba zapisati, da se je odločil nadaljevati svoje življenje. To zelo čustveno pismo so po njegovi smrti našli med njegovimi dokumenti. Nikoli ga ni poslal nikomur.

Poznejše življenje

Leta 1814 je Beethoven dosegel vrhunec svoje slave. Dunajčani so ga imeli za največjega živečega skladatelja, kraljevi ljudje pa so ga pogosto vabili v svoje palače. To je bilo leto, ko je zaigral svoj znameniti Klavirski trio op. 97 Nadvojvoda. To je bilo zadnjič, ko je javno igral na klavir. Zaradi gluhote ni mogel več igrati.

Beethoven je imel veliko težav, ko je umrl njegov brat Caspar Carl in zapustil devetletnega sina. Dečkova mati morda ni bila sposobna skrbeti zanj, vendar je moral Beethoven to dokazati na sodišču. Več let je skrbel za nečaka, vendar je bilo to razmerje težavno in je vključevalo veliko pravnih pisem in prepirov z ljudmi. Leta 1826 se je Karl poskušal ustreliti. Preživel je, vendar so ljudje Beethovna prepričali, da je prenehal biti njegov skrbnik. Karl je šel v vojsko.

Zadnja leta so bila za Beethovna nesrečna. V tem času je komponiral zelo malo. Leta 1817 si je opomogel in napisal zadnji dve simfoniji, mašo Missa Solemnis, zadnjih pet klavirskih sonat in skupino godalnih kvartetov, ki so bili tako sodobni in zahtevni, da jih je takrat razumel le malokdo. Danes menijo, da gre za največja dela, ki so bila kdajkoli napisana za godalni kvartet.

Njegova Deveta simfonija se imenuje Choralna simfonija, ker v zadnjem stavku nastopajo zbor in solisti. Takrat ljudje tega tudi niso razumeli, saj je simfonija običajno delo za orkester in ne za pevce. Beethoven je izbral besede iz pesmi nemškega pesnika Friedricha Schillerja: Schillerja: An die Freude (Oda radosti). Ta pesem govori o skupnem življenju v miru in harmoniji, tako da ljudem pošilja pomembno sporočilo. Zato je bila v zadnjih letih izbrana za himno Evropske unije. Deveta simfonija je bila izvedena na koncertu 7. maja 1824. Po scherznem delu je občinstvo navdušeno ploskalo, vendar Beethoven ni mogel slišati aplavza, zato ga je moral eden od pevcev obrniti, da je lahko videl, da ljudje ploskajo.

Beethoven je umrl 26. marca 1827. Na njegov pogreb je na ulice prišlo približno 20.000 ljudi. Slavni pesnik Franz Grillparzer je napisal pogrebni govor. Med nosilci bakel je bil tudi Franz Schubert. Schubert je naslednje leto umrl. Leta 1888 so Beethovnove in Schubertove posmrtne ostanke prenesli na drugo dunajsko pokopališče in jih položili enega poleg drugega.

Beethoven leta 1823, Ferdinand Georg Waldmüller

Zapuščina

Beethovnovo glasbo običajno delimo na tri obdobja: Zgodnje, srednje in pozno obdobje. Večina dolgo živečih skladateljev se s starostjo razvija in spreminja svoj način komponiranja. Seveda te spremembe sloga niso nenadne, vendar so dokaj dober način za razumevanje različnih obdobij njegovega skladateljskega življenja.

Njegovo prvo obdobje zajema dela, ki jih je napisal v mladosti v Bonnu, in zgodnje dni na Dunaju do približno leta 1803. Srednje obdobje se začne s Simfonijo Eroica in vključuje večino njegovih orkestrskih del. Njegovo zadnje obdobje vključuje Deveto simfonijo in pozne godalne kvartete.

Beethoven je verjetno najbolj znan med vsemi skladatelji in o njem se največ piše. Bil je divja osebnost, kar so romantiki v 19. stoletju vedno pričakovali od velikih umetnikov. Romantiki so menili, da je umetnik nekako oseba s pretiranimi lastnostmi, ki ni podobna običajnim ljudem. Beethoven je bil zelo močna osebnost. Živel je v času francoske revolucije in je imel močna stališča o neodvisnosti in načinih življenja brez tiranije. Zaradi tega je bil v očeh mnogih ljudi junak.

Njegova glasba je bila tako slavna, da so številni skladatelji v 19. stoletju težko skladali, saj so mislili, da jih bodo primerjali z njim. Johannes Brahms je na primer potreboval veliko časa, da je napisal svojo prvo simfonijo. Mislil je, da vsi pričakujejo, da bo naslednji Beethoven. Šele proti koncu 19. stoletja je Gustav Mahler napisal več simfonij, ki vključujejo petje, čeprav to počne zelo drugače kot Beethoven.

Beethoven na nemški poštni znamki.