Kontrapunkt
Kontrapunkt je umetnost komponiranja glasbe z združevanjem različnih delov (glasov) tako, da zvenijo lepo. Tako sestavljena glasba se imenuje kontrapunktična.
Če na klavirju zaigramo melodijo pesmi Twinkle, twinkle little star in nato dodamo nekaj akordov, je to harmonija in ne kontrapunkt. Če bi igrali melodijo Twinkle, twinkle little star, medtem ko bi igrali drugo melodijo, bi to veljalo za kontrapunkt.
Drugačen način igranja bi bil, da bi melodijo začeli z desno roko. Nato v drugem taktu (merilu), ko zaigramo peti ton, začne leva roka igrati melodijo oktavo nižje. To nekaj časa dobro deluje, vendar v petem taktu (pri besedi "Up" v delu desne roke) začne postajati disonantno (zveni neprijetno), zato je treba v levi roki narediti spremembe, da bo zvenelo lepše. Ta način pisanja z določenim številom delov (v tem primeru: dva) imenujemo "kontrapunktična glasba".
V tem primeru je leva roka najprej posnemala desno roko. To imenujemo posnemanje.
Če bi drugi del nadaljeval s posnemanjem ves čas skladbe, bi bil to kanon. Toda "Twinkle, twinkle" ne deluje dobro kot kanon. Eden od znanih kanonov je delo Thomasa Tallisa. Kanon, ki se lahko ponovi, se imenuje round. Vse to je kontrapunktična glasba.
Kontrapunkt ni nujno, da ima imitacijo, čeprav jo pogosto ima. Pomembno je, da je vsak del (tj. vsak glas) enako pomemben. Ne gre za to, da en del poje melodijo, drugi pa samo spremlja.
Ni nujno, da je kontrapunkt ena nota proti eni noti. Lahko sta dve ali več not v enem delu proti eni v drugem, npr. krothete (četrtinke) v enem delu in kvaverji (osminke) v drugem. Za to obstaja celoten sistem, ki se imenuje "vrste".
Kontrapunkt lahko spreminjamo tako, da ga obrnemo, tj. da zgornji del postavimo na dno. Kadar je glasba napisana tako, da je mogoče dele zamenjati, se imenuje "inverzni kontrapunkt".
Beseda "kontrapunkt" izhaja iz latinskega "punctus contra punctum", kar pomeni "točka proti točki". Beseda "točka" je pomenila "nota". Pred več sto leti so skladatelji ugotovili, kako napisati kontrapunktično glasbo. Pogosto so vzeli glavno melodijo (imenovano "Cantus Firmus") in ji nato dodali enega, dva ali več delov. Več kot je bilo delov, težje je bilo komponirati, saj se je moralo vse skupaj skladati tako, da je zvenelo dobro. Tako napisana glasba za več glasov se imenuje polifonična glasba. Polifonija se je v renesansi uporabljala v vsej cerkveni glasbi. Največji skladatelj polifonije je bil Giovanni da Palestrina (1525-1594). Učenci, ki se še danes učijo kompozicije, se še vedno učijo kontrapunkta, pri čemer si za zgled jemljejo Palestrinovo glasbo.
Sorodne strani
- Fuga
- kanon (glasba)
| ||||||||
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je kontrapunkt?
O: Kontrapunkt je umetnost komponiranja glasbe z združevanjem različnih delov (glasov) na način, ki lepo zveni. Tako sestavljena glasba se imenuje kontrapunktična.
V: Kako se kontrapunkt razlikuje od harmonije?
O: Kontrapunkt vključuje več melodij, ki se igrajo hkrati, medtem ko harmonija vključuje akorde, ki se dodajajo eni melodiji.
V: Kaj pomeni, če je glasba "invertibilna"?
O: Kadar je glasba napisana tako, da je mogoče dele zamenjati, se imenuje "inverzni kontrapunkt". To pomeni, da lahko zamenjamo zgornji in spodnji del skladbe, ne da bi se spremenil celoten zvok skladbe.
V: Kakšen je bil prispevek Giovannija da Palestrine k polifoniji?
O: Največji skladatelj polifonije je bil Giovanni da Palestrina (1525-1594). Učenci, ki se še danes učijo kompozicije, se še vedno učijo kontrapunkta, pri čemer si za zgled jemljejo Palestrinovo glasbo.
V: V kateri vrsti glasbe se uporablja polifonija?
O: Polifonija se je v renesansi uporabljala v vsej cerkveni glasbi. V zadnjem času se uporablja tudi v nekaterih klasičnih in popularnih zvrsteh, kot sta jazz in rock.
V: Ali je za kontrapunkt potrebna imitacija?
O: Imitacija ni potrebna za kontrapunkt, čeprav se pogosto pojavlja v kontrapunktičnih skladbah. Pomembno je, da je vsak del (tj. vsak glas) enako pomemben, ne pa da en del poje melodijo, drugi pa ga le spremljajo.
V: Kaj pomeni "punctus contra punctum"?
O: Punctus contra punctum izhaja iz latinščine in dobesedno pomeni "nota proti noti" ali "točka proti točki"; ta besedna zveza se nanaša na to, kako so skladatelji pred več sto leti našli načine za pisanje kontrapunktične glasbe tako, da so vzeli glavno melodijo (imenovano "Cantus Firmus") in ji nato dodali enega, dva ali več delov.
