Signatura ključa: definicija, primeri in vloga v glasbi

Signatura ključa (pogosteje imenovana tudi tonska signatura ali preprosto signatura) je skupina kratkih ali dolgih tonov, ki so natisnjeni na začetku vsake glasbene vrstice za notnim ključem. Z njo zapišemo, katere note se v celotni skladbi ali v delu skladbe privzeto povišajo (križci, ♯) ali znižajo (bemoli, ♭). Na primer: če je v tonski signaturi en križec pri noti F, to pomeni, da so vse zapisane note F v tej vrstici privzeto F♯ (na klaviaturi črna tipka tik desno od belega F), razen če jih skladatelj izrecno spremeni z akcidentalom.

Tonske stopnice, načini in kvintni krog

V glasbi običajno govorimo o dvanajstih osnovnih tonskih stopnjah v oktavi (sedem belega in pet črnega tipk na tipkovnici). Vsaka večja (durovska) ali manjša (molovska) tonaliteta ima svojo tonsko signaturo. Razmerje med tonalitetami (in zaporedje, v katerem se dodajajo križci ali bemoli) je prikazano v kvintnem krogu. Vsaka molovska tonaliteta si deli tonsko signaturo z eno od glavnih (durovskih) tonalitet — to pomeni, da imata par tonalitet (relativna dur in mol) enako signaturo.

Koliko in katere signaturе obstajajo

V standardni notaciji je možno zapisati do sedem križcev ali do sedem bemolov ali pa nobenega — to skupaj daje petnajst pogosto uporabljenih tonskih signatur (od sedmih bemolov do sedmih križcev vključno z nič). Med temi obstajajo nekateri enharmonični pari (iste zvočne višine, različno poimenovanje), zato se nekatere tonalitete lahko zapišejo na dva načina. Primeri tipičnih enharmoničnih parov:

• F♯-dur (6 križcev) je enharmoničen z G♭-dur (6 bemolov).
• C♯-dur (7 križcev) je enharmoničen z D♭-dur (5 bemolov).
• B-dur (5 križcev) je enharmoničen z C♭-dur (7 bemolov).

Iz teh razlogov so določene tonalitete lahko zapisane na več načinov — izbira je pogosto stvar berljivosti in prakse za izvajalce.

Zakaj uporabljamo tonsko signaturo

Glavna razloga za uporabo tonske signature sta:

• da se izognemo nenehnemu ponavljanju istih akcidentalov med skladbo (manj zmede pri branju not);
• da igralcu olajšamo razmišljanje v tonaliteti skladbe — signatura takoj pokaže, katerim notam je treba dosledno dodati križec ali bemol.

Akcidentali (nadomestni znaki) in pravila njihove uporabe

Če želi skladatelj v določenem mestu skladbe začasno spremeniti višino note (npr. izostriti ali zravnati), zapiše akcidental pred to noto (znaki: križec ♯, bemol ♭, naravni ♮). Akcidental velja do konca istega takta (takta) in običajno le za isto ime note v isti oktavi (v okviru istega notnega sistema in istega ključa). To pomeni, da akcidental pred srednjim C ne avtomatično vpliva na C v drugi oktavi; če želimo to, moramo zabeležiti akcidental tudi tam.

Obstajajo tudi dvojni križci (x, dvakratno povišanje za poltone) in dvojni bemoli (dvojnop znižanje). Na primer: dvojni križec pred F (F𝄪) pomeni F dvakrat povišan, kar je enharmonično enako G. Dvojni bemol pred B je enharmonično enak A.

Razporeditev in branje tonske signature

Tonske signature so zapisane takoj za notnim ključem na začetku vsake vrstice (vrstni red v notnem zapisu je običajno: ključ – tonska signatura – časovna signatura). Najpogostejši zaporedji dodajanja znakov so:

• križci (redosled pri dodajanju): F, C, G, D, A, E, B;
• bemoli (redosled): B, E, A, D, G, C, F.

Kako prebrati tonsko signaturo v praksi:

• Če je v signaturi en križec pri noti F → tonaliteta z enim križcem je G-dur ali e-mol; to pomeni, da so vse F v vrstici F♯, razen če so označene drugače.
• Če signatura nima križcev ali bemolov → običajno C-dur ali a-mol (brez predznakov).
• za določitev, ali je skladba v duru ali molu, je treba preveriti končno tonaliteto, stopnjo na kateri se konča (tonika), harmonijo in melodiko skladbe.

Spremembe signature med skladbo in modulacije

V glasbi se lahko med skladbo spremeni tonacija (modulira). Če glasba ostane dalj časa v novi tonaliteti, lahko skladatelj zamenja tonsko signaturo v novem delu, da bi olajšal branje (namesto npr. pisanja velikega števila dvojnih križcev ali številnih akcidentalov). Včasih se signatura spremeni tudi iz razlogov berljivosti — na primer, z uporabo As-dur s štirimi bemoli namesto zapletenih kombinacij križcev in dvojnih križcev.

Posebnosti in sodobna praksa

Nekateri sodobni skladatelji se izognejo tonskim signaturam — to je pogosto pri atonalni glasbi ali pri glasbi, ki ni trajno pritrjena na eno tonaliteto. Namesto tega lahko akcidentale zapišejo pred vsako noto, kjer so potrebni; če se ta praksa pojavlja, je to običajno razloženo na začetku notnega zapisa. Podoben pristop lahko uporabijo, kadar je glasba modalna ali kadar avtor želi, da so vsakršne začasne spremembe izrazito vidne.

Kratki primeri

• 0 križcev/bemolov: C-dur / a-mol.
• 1 križec (F♯): G-dur / e-mol.
• 1 bemol (B♭): F-dur / d-mol.
• 6 križcev (F♯, C♯, G♯, D♯, A♯, E♯): F♯-dur — enharmoničen z G♭-dur (6 bemolov).

Resno razumevanje tonske signature zahteva prakso: branje not z upoštevanjem signatur, prepoznavanje relacij med dur in mol tonalitetami ter poznavanje pravil za akcidentale in modulacije bo bistveno pospešilo branje in interpretacijo glasbe.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je ključna signatura?

V: Koliko je durovih in molovih ključev?

V: Koliko je možnih tonskih podpisov?

V: Zakaj skladatelji uporabljajo ključne signature?

V: Kaj se zgodi, če je treba med skladbo dodati dodatne kratke ali srednje črte?

V: Ali se v notnem zapisu uporabljajo znaki za dvojno as in dvojno as?

V: Ali sodobni skladatelji vedno uporabljajo ključne znake?

Išči po črki