Cerkvena glasba

Glasba v zgodnji zgodovini cerkve

V zgodnji zgodovini krščanskega bogoslužja so bile cerkve razširjene po številnih državah rimskega imperija. Uporabljali so glasbene tradicije, ki so v teh državah že obstajale, zato je bilo bogastvo zelo raznoliko. Glasbila so bila povezana s hudičem in plesom, zato so veljala za zlobna in niso bila dovoljena v cerkvah. Edina glasba, ki je bila dovoljena v cerkvah, je bilo petje. V 4. stoletju je milanski škof Ambrozij uvedel antifono in spodbujal novo sestavljene himne. Psalmi so bili pomemben del zgodnjekrščanskega bogoslužja. Odgovorni psalmi so bili psalmi, ki jih je pela ena oseba (ki se je morda imenovala "bralec"), zbor pa se je na koncu verza morda odzval z nekaj preprostega, kot je "aleluja". Postopoma se je razvila "antifonalna psalmodija". To je pomenilo, da zbor stoji na nasprotnih straneh, obrnjen drug proti drugemu, in izmenično poje verze psalma (najprej je bila na vrsti ena stran, nato druga). Antifonalno petje psalmov lahko še danes slišimo v anglikanskih katedralah.

Glasba, ki se je uporabljala v katoliški cerkvi, je bila znana kot petje ali plainchant, pogosto imenovan "gregorijansko petje" (po svetem Gregorju Velikem, ki je bil papež v letih 590-604). Besedilo (besede, ki so se pele) so bile standardne besede liturgije. Besede maše so uglasbili številni skladatelji. Glasba za umrle se je imenovala rekviem. Obstajala je tudi glasba za večernice in molitev. Do 16. stoletja so orgle uporabljali le za spremljavo petja. V obdobju renesanse so številni veliki skladatelji, kot sta Giovanni da Palestrina in Orlande de Lassus, pisali polifono glasbo za katoliško cerkev. Pogosto so pisali moteti: kratke skladbe na besedila, ki niso bila del liturgije.

V obdobju, imenovanem reformacija, so se nekatere protestantske skupine odcepile od Katoliške cerkve. Katoliška in protestantska glasba sta se od takrat razvijali na različne načine.

Protestantska cerkvena glasba

Martin Luter je v Nemčiji začel protestantsko gibanje. V luteranski cerkvi je bil koral najpomembnejši del glasbenega bogoslužja. Luther je sam napisal veliko zborovskih melodij. Te so podobne himnam. Veliki Johann Sebastian Bach je velik del svoje orgelske glasbe zasnoval na choralu (te skladbe se imenujejo Choralni preludiji). Zbor je pogosto pel motete. Včasih so te zborovske skladbe postale zelo dolge in so prerasle v kantate. Besede niso bile iz liturgije, ampak so jih izmišljali pesniki ali pa so bile vzete iz Svetega pisma. Bach je za cerkev napisal približno 200 kantat. Napisal je tudi dva velika pasijona, ki pripovedujeta o Jezusovem umiranju na križu. K protestantski cerkveni glasbi v Evropi so prispevali tudi Heinrich Schütz, Jan Pieterszoon Sweelinck, Dietrich Buxtehude, Johann Pachelbel in Felix Mendelssohn-Bartholdy.

Katoliška cerkvena glasba

Glasba za katoliško cerkev vključuje instrumentalno glasbo, kot so cerkvene kantate. Arcangelo Corelli in Wolfgang AmadeusMozart sta jih napisala veliko. Mozart je napisal tudi več maš. Velika italijanska skladatelja 16. in 17. stoletja, ki sta pisala cerkveno glasbo, sta Giovanni Gabrieli in Claudio Monteverdi. V 19. stoletju sta Rheinberger in Max Reger pisala glasbo v romantičnem slogu. Francoski skladatelji tega časa so pisali v slogu, ki je bil podoben posvetni glasbi.

Cerkvena glasba v Angliji

Ko se je kralj Henrik VIII. odcepil od Katoliške cerkve, je ustanovil svojo cerkev, znano kot anglikanska cerkev. Glasbo za anglikansko bogoslužje so napisali številni veliki skladatelji. Njihova glasba za zbore je bila večinoma bogoslužje in himne. Napisali so tudi veliko melodij za himne. Pomembni skladatelji so William Byrd (ki je pisal tudi katoliško cerkveno glasbo) in Thomas Tallis v renesansi, Orlando Gibbons in Henry Purcell v obdobju baroka ter v poznejših obdobjih Samuel Sebastian Wesley, Charles Stanford, Ralph Vaughan Williams, Edward Bairstow, William Mathias in John Rutter.

Cerkvena glasba v Združenih državah Amerike

Cerkvena glasba v ameriških cerkvah se je sprva razvijala podobno kot evropska. Osnova ameriškega bogoslužja je bila Knjiga skupnih molitev (Book of Common Prayer). Puritanci in baptisti so menili, da je zborovsko petje pomembno. V 18. stoletju so pevski mojstri iz pevskih šol v severovzhodnih zveznih državah potovali naokoli in poskušali ljudi v cerkvah naučiti pravilnega petja. Najbolj znan med temi pevskimi mojstri je bil William Billings. Ker večina ljudi ni znala brati, se je razvil sistem, imenovan Lined-out Hymnody, v katerem je duhovnik zapel vrstico, verniki pa so ga posnemali. Pozneje v stoletju, med "prvim velikim prebujenjem", so postale priljubljene himne angleških skladateljev, kot sta Isaac Watts in Charles Wesley.

V 19. stoletju so se ljudje iz različnih cerkva srečevali na taborniških srečanjih. Vodili so jih evangelisti. Pesmi odražajo prepričanje, da se grešniki lahko rešijo, če se pokesajo. Pomemben vpliv sta imeli glasba temnopoltih in ljudska glasba. Pesmi so postale spevne in pogosto so imele refrene. Sredi stoletja so nedeljske šole za otroke postale zelo priljubljene in zanje je bilo napisanih veliko pesmi. Zelo razširjene so postale tudi gospel pesmi in črnski spirituali, ki so vplivali na razvoj cerkvene glasbe v Ameriki.

Cerkvena glasba v pravoslavni cerkvi

Cerkvena glasba v pravoslavni cerkvi v vzhodnoevropskih državah se vedno poje. Temelji na bizantinskem glasbenem izročilu.