Koral: luterska himna — zgodovina, melodija in uporaba
Choral (izgovorjava: "Ko-RAHL") je izraz za lutersko himno ali versko pesem, ki jo v luteranski cerkvi pogosto pojejo vsi verniki skupaj. Chorali so se razvili v pozni renesansi in zgodnjem baroku, ko so se ob verski reformaciji pojavile potrebe po preprostih, razumljivih pesmih za skupno petje. Večina znanih koralov je bila zapisana oziroma uveljavljena ravno v tem času.
Zgodovina in vloga Martina Luthra
Martin Luther je močno podprl idejo, da mora občestvo sodelovati v bogoslužju tudi z glasbo. Menil je, da bi morali verniki imeti za petje glasbo, ki ni pretežka, in da morajo biti besede v nemščini in ne v latinščini, da bodo vsi razumeli, o čem pojejo. Luther je sam napisal besedila številnih zborovskih pesmi in včasih tudi njihove melodije: nekateri virii navajajo, da je celo Ein' feste Burg (Mogočna trdnjava) pripisal njemu ali njegovim sodelavcem. Pogosto je uporabil tudi starejše melodične vzorce, na primer melodije gregorijanskega korala iz katoliškega bogoslužja, ter jim dodal nove nemške besede — dober primer je Christ lag in Todesbanden (Kristus ležal v vezi smrti).
Melodija, oblika in besedilo
Koralne besedila so običajno verske pesmi z jasnimi, rimajočimi se kiticami, namenjene strofskemu (strophičnemu) petju. Besede v refrenu ali kiticah se pogosto rimajo in so enostavne za pomnjenje. Melodije so bile z zasnovo primerne za ljudsko petje: večinoma so melodično konjunktne (s korakom), z zmernim razponom in jasno frazirnostjo.
Velik del koralov uporablja obliko AAB, kar v nemščini imenujejo Barform. To pomeni, da se prvi del melodije (imenovan Stollen) ponovi dvakrat (A A), nato pa sledi zaključni del (Abgesang), ki je bolj razgiban (B). Ta struktura je bila zelo primerna za versko besedilo, saj omogoča ponavljanje znanega materiala in nato melodično zaključevanje.
Harmonizacija in vloga Johanna Sebastiana Bacha
Johann Sebastian Bach je imel izjemno vlogo pri razvoju zborovskih melodij v harmonizirane himne. Pogosto je vzel preprosto melodijo korala in ji dodal bogato štiriglasno harmonijo, pri čemer je najvišji glas (sopran) nosil melodično temo, spodnji trije glasovi pa tvorili podporno harmonijo. Te harmonizacije najdemo v njegovih kantatah, mašah in strastih; mnoge so bile objavljene kot samostojne "chorale harmonizations". Takšne štiriglasne postavitve se še danes pojejo kot himne v nemških protestantskih cerkvah, nekateri motivi pa so prešli tudi v angleško govorečo cerkveno prakso.
Choralne preludije in uporaba orgel
Melodije koralov se pojavljajo tudi v koralnih preludijih — to so instrumentalne skladbe za orgle, ki so jih organisti igrali med bogoslužji ali kot uvod v skupno petje korala. Koralni preludiji lahko preprosto predstavijo melodijo, lahko pa jo tudi kontrapunktično razvijajo; znani komponisti tega žanra so bili mimo Bacha tudi njegovi predhodniki, npr. Dieterich Buxtehude, in številni nasledniki.
Poznejši vpliv in uporaba pri drugih skladateljih
Chorale so v svojih skladbah uporabljali številni poznejši skladatelji, na primer Felix Mendelssohn, Anton Bruckner in Max Reger. Ti so koralne melodije pogosto vpletali kot tematiko, cantus firmus ali kot osnovo za kompleksnejšo harmonizacijo in kontrapunkt. V romantiki in poznejših obdobjih so korali postali tudi simbol verske tradicije in nemške glasbene dediščine.
Tipični primeri in razširjenost
Med najbolj znanimi korali so Ein' feste Burg, Christ lag in Todesbanden in drugi himnični napisi, ki so bili prevedeni in prilagojeni tudi v angleško govorečih cerkvah (npr. anglofon prevod A Mighty Fortress Is Our God za Ein' feste Burg). Mnoge melodije iz luterskega zborovskega sklada so danes del mednarodnega repertoarja cerkvenih himn in so vključene v sodobne himnarike.
Notacija, petje in današnja praksa
Tradicionalno so koralne melodije zapisane kot strofne himne, pogosto z navedeno harmonsko spremljavo za štiri glasove. V praksi v cerkvah melodijo običajno poje občestvo (v sopranovem glasu), medtem ko zbor ali organ nudi harmonijo in spremljavo. V sodobnih luteranskih in protestantskih bogoslužjih se korali pojavljajo v različnih oblikah: od preprostega skupnega petja do aranžmajev in orgelskih obdelav.
Zaključek
Koral kot luterska himna predstavlja pomembno stičišče verske besede in ljudske glasbene tradicije: preprosta, pevna melodija združena z razumljivim besedilom je omogočila množično sodelovanje v bogoslužju in pustila globok pečat v zahodni cerkveni glasbi. Njihov vpliv je trajen — skozi harmonizacije, orgelske preludije in citate pri velikih skladateljih še vedno odmevajo v cerkvah in koncertnih dvoranah.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je choral?
O: Choral je himna, ki jo v luteranski cerkvi pojejo vsi ljudje. Razvil se je v obdobju pozne renesanse in zgodnjega baroka.
V: Zakaj je Martin Luther menil, da je pomembno, da imajo zbori glasbo, ki jo lahko pojejo?
O: Martin Luther je menil, da morajo imeti verniki glasbo za petje, ki ni pretežka, in želel je, da bi razumeli, o čem pojejo, zato je besede namesto v latinščini napisal v nemščini.
V: Ali je Martin Luther sam napisal katero od melodij?
O: Da, Martin Luther je nekatere melodije napisal sam, na primer Ein' feste Burg (Mogočna trdnjava). Uporabil je tudi tradicionalne melodije gregorijanskega korala iz katoliškega bogoslužja in jim dodal nove nemške besede, na primer Christ lag in Todesbanden (Kristus ležal v temnih vezeh smrti).
V: Kako običajno zveni melodija chorala?
O: Večina choralnih melodij ima obliko AAB (dvakrat se poje melodija prvega dela, nato drugega dela), ki se v nemščini imenuje "barska oblika".
V: Kako je Johann Sebastian Bach uporabljal chorale?
O: Johann Sebastian Bach je uporabil veliko melodij choralov, običajno je dodal lastno harmonijo. Uporabil jih je v svojih kantatah in sestavil številne štiričlanske harmonije, ki se še danes pojejo kot himne v nemških protestantskih cerkvah ali v angleško govorečih državah.
V: Katere druge načine uporabe so skladatelji poleg kantat našli za chorale?
O: Skladatelji, kot so Felix Mendelssohn, Anton Bruckner in Max Reger, so chorale uporabljali v svojih skladbah in ustvarili tudi skladbe za orgle, imenovane "choralni preludiji", ki so se običajno igrali med cerkvenimi bogoslužji, preden se je začelo pravo petje.
