Anton Bruckner: avstrijski pozno-romantični skladatelj simfonij in organist

Anton Bruckner – avstrijski pozno-romantični skladatelj devetih monumentalnih simfonij, izjemen organist in vpliven učitelj klasične glasbe.

Avtor: Leandro Alegsa

Anton Bruckner

Anton Bruckner (rojen 4. septembra 1824 v Ansfeldnu, Avstrija; umrl 11. oktobra 1896 na Dunaju) je bil avstrijski skladatelj. Znan je predvsem po svojih devetih simfonijah. Vse so zelo dolge in napisane v poznoromantičnem slogu za velik orkester. Bil je tudi organist in učitelj.

Življenjska pot in izobraževanje

Anton Bruckner se je rodil v majhnem kraj near Linza in se že kot mladenič izučil za učitelja ter služboval kot cerkveni organist. Dolga leta je bil povezan z samostanom St. Florian blizu Linza, kjer je tudi improviziral na orglah in kjer je kasneje pokopan. Po začetnem samostojnem delu je nadaljeval glasbeno izobraževanje pri uglednih pedagogih: pri Ottu Kitzlerju je spoznal oblikovanje simfonične skladbe, pri Simonu Sechterju pa poglobljeno študiral kontrapunkt. To učenje je oblikovalo njegovo tehnično mojstrstvo v harmoniji in stavčni strukturi.

Glasbeni slog in značilnosti

Brucknerjeve simfonije so znane po monumentalni zgradbi, obsežnih motivih in bogati orkestraciji. Nekaj ključnih značilnosti njegovega sloga:

  • Orkestralna masa: uporaba velikega pihala in močnih brass-koralov, ki ustvarjajo občutek katedrale v zvoku.
  • Dolgi razvojni loka: premišljeno razvijanje motivov skozi dolge stavke, pogosto z dramatičnimi kontrasti mirnih in vznesenih delov.
  • Religiozna dimenzija: kot globoko veren človek je v simfonijah in sakralnih delih čutiti duhovno resnost in češčenje.
  • Kontrapunkt in harmonija: kombinacija strogih fugalnih tehnik s pozno-romantično harmonijo daje njegovim delom edinstveno barvo.

Glavna dela in zvočna dediščina

Poleg devetih številčanih simfonij je Bruckner napisal tudi sakralna dela, motete in koncertna dela. Med najbolj poznanimi so:

  • Simfonije št. 1–9 (nekatera dela obstajajo v več različicah in predelavah; obstaja tudi t. i. "Ničelna simfonija" – »Die Nullte«).
  • Te Deum in številne maše ter moteti, ki odražajo njegovo cerkveno predanost.
  • Različna orgelska dela in improvizacije (mnogo jih poznamo po zapisih in pričevanjih sodobnikov).

Različice, uredbe in interpretacije

Bruckner je pogosto popravljal svoja dela, poleg tega so po njegovi smrti uredniki in dirigenti pripravljali različne izdaje njegovih simfonij. Zato danes poslušamo več različic istih del—nekatera vprašanja govorijo o tem, katera verzija najbolje predstavlja avtorjevo zadnjo voljo. V 20. stoletju so kritične izdaje (Gesamtausgabe) pomagale razjasniti izvirne rokopise in Brucknerjeve lastne korekture, vendar je diskusija o interpretaciji še vedno živa.

Vpliv, recepcija in zapuščina

Bruckner je bil med sodobniki pogosto sporen: nekateri so častili monumentalnost njegovih vizij, drugi pa so kritizirali nagnjenost k ponavljanju in navidezni razširjenosti struktur. Njegova glasba je močno vplivala na naslednje generacije skladateljev in dirigentov; danes ga mnogi cenijo kot enega izmed ključnih ustvarjalcev pozne romantike, posebej na področju simfonične literature. Njegove simfonije redno zasedajo koncertne repertoarje in snemalne kataloge, dirigenti pa pogosto raziskujejo različne razlage in izdaje za pristnejšo izvedbo.

Osebnost in anekdote

Anton Bruckner je bil znan kot skromen, premišljen in globoko verujoč človek. Bil je socialno zadržan, pogosto negotov glede lastnega dela, a hkrati izjemno vztrajen pri glasbenem iskanju. Njegova zvestoba cerkvenemu življenju in ljubezen do orgel sta pustili neizbrisen pečat v njegovi glasbi.

Kje začeti z Brucknerjem

Za prve stike so primerne srednje ali pozne simfonije (npr. 4., 7. ali 8.), saj ponujajo dober vpogled v njegovo orkestracijo, monumentalnost in čustveno globino. Hkrati je priporočljivo poslušati tudi njegovo sakralno glasbo (Te Deum, maše), da se razume duhovni vidik njegovega ustvarjanja.

Anton Bruckner ostaja postaven glasbenik evropske glasbene zgodovine: njegov zvok, ki združuje arhitektonsko strukturo in transcendentno ljubezen do zvoka, še vedno navdihuje poslušalce in glasbenike po vsem svetu.

Življenje

Brucknerjev oče je bil organist in učitelj v majhni vasi v Avstriji. Bruckner je že pri štirih letih pokazal glasbeno nadarjenost. Na majhno violino je igral himnične melodije, nato pa je na družinskem spinetu našel akorde, ki so se ujemali z njimi. Pri desetih letih je včasih igral na vaške orgle pri bogoslužju. Po očetovi smrti leta 1837 je postal zborovodja v samostanski šoli svetega Florijana, kjer je leta 1848 postal organist samostanske cerkve. V tem času je začel komponirati in napisal Rekviem v d-molu. Všeč mu je bila glasba Schuberta in Mendelssohna, ki sta vplivala na njegov način komponiranja.

Čeprav je bil pri Svetem Florijanu zadovoljen, so mu prijatelji rekli, da bi si moral poiskati boljšo službo. Naročili so mu, naj se prijavi za mesto organista v katedrali v Linzu, ki ga je zlahka dobil. Medtem se je poskušal naučiti več o harmoniji in se udeležil tečaja pri znanem učitelju Simonu Sechterju. Nato je obiskoval tečaj orkestracije pri učitelju Ottu Kitzlerju. Zelo se je zanimal za glasbo romantičnih skladateljev, kot so Liszt, Berlioz in zlasti Wagner. Leta 1864 je napisal mašo v d-molu za zbor in orkester, v kateri se je jasno pokazal Wagnerjev vpliv. Leta 1866 je dokončal prvo od svojih devetih simfonij. Napisal je tudi nekaj zelo lepih motetov, ki sodijo med najboljšo glasbo 19. stoletja, napisano za rimskokatoliško cerkev.

Leta 1866 je bil po živčnem zlomu tri mesece v sanatoriju. V poznejših letih je pogosto trpel za depresijo.

Leta 1868 je postal profesor na dunajskem konservatoriju, kjer je poučeval harmonijo in kontrapunkt. To je bilo odlično delo. Zadnjih 25 let svojega življenja je posvetil poučevanju in komponiranju svojih simfonij. Poleg tega je potoval in imel orgelske recitale v Notre Dame v Parizu ter Royal Albert Hallu in Kristalni palači v Londonu.

Njegova glasba je bila za tisti čas zelo moderna, zato nekaterim, med njimi tudi slavnemu glasbenemu kritiku Eduardu Hanslicku, ni bila všeč. Hanslick je dejal, da je Bruckner komponiral kot Wagner, a čeprav se je Bruckner učil od Wagnerja, ga ni preprosto posnemal. Brucknerjeva glasba kaže njegovo močno osebnost. Hanslick, ki je imel raje Brahmsove simfonije, je Brucknerju s pisanjem slabih kritik o njegovi glasbi naredil veliko škode. Bil je dekan oddelka za glasbo na dunajski univerzi in ni želel, da bi Brucknerja imenovali za predavatelja na univerzi. Vendar je Bruckner leta 1875 to službo vendarle dobil. Postajal je vse bolj znan, zlasti po tem, ko je veliki dirigent Arthur Nikisch leta 1884 v leipziškem Gewandhausu prvič izvedel njegovo Sedmo simfonijo. Prejel je veliko priznanj. Ob smrti še ni dokončal 9. simfonije. Pokopali so ga v cerkvi sv. Florijana.

Osebnost

Bruckner je vedno ostal preprost človek, ki se je oblačil in vedel kot človek iz majhne vasi. Nikoli se ni počutil preveč samozavestnega in je vedno spraševal druge ljudi, ali je dovolj dober za svoje delo. Nikoli se ni poročil ali imel primernega razmerja, čeprav se je zaljubil v več mladih žensk.

Glasba in dosežki

Brucknerjeve simfonije kažejo čudovito sposobnost počasnega in dolgotrajnega razvijanja idej. Nekateri počasni stavki trajajo približno 30 minut. Njegova glasba se stopnjuje do velikih vrhuncev na podoben način kot orgelska glasba. Njegovi scherzi (tretji stavki) so melodični plesni stavki, ki pogosto zvenijo kot podeželski plesi. Njegova glasba kaže veliko harmonsko in polifonično spretnost. Bruckner je pogosto popravljal (spreminjal) svojo glasbo. To danes dirigentom pogosto povzroča težave, saj se morajo odločiti, katero različico bodo uporabili. Številni glasbeniki menijo, da so bile Brucknerjeve prve različice pogosto najboljše. Popravki so bili pogosto krajši, da bi simfonijo skrajšali in bi jo orkestri pogosteje igrali, vendar krajši popravki pokvarijo tok glasbe. Danes Brucknerja priznavamo kot enega največjih avtorjev simfonij in tudi kot velikega skladatelja zborovske glasbe.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je Anton Bruckner?


O: Anton Bruckner je avstrijski skladatelj, organist in učitelj.

V: Po čem je Anton Bruckner znan?


O: Anton Bruckner je znan predvsem po svojih devetih simfonijah.

V: Kako bi opisali simfonije Antona Brucknerja?


O: Simfonije Antona Brucknerja so zelo dolge in napisane v poznoromantičnem slogu za velik orkester.

V: Katere druge vloge je imel Anton Bruckner poleg skladatelja?


O: Anton Bruckner je bil tudi organist in učitelj.

V: Kdaj in kje se je rodil Anton Bruckner?


O: Anton Bruckner se je rodil 4. septembra 1824 v Ansfeldnu v Avstriji.

V: Kdaj in kje je umrl Anton Bruckner?


O: Anton Bruckner je umrl 11. oktobra 1896 na Dunaju.

V: Koliko simfonij je napisal Anton Bruckner?


O: Anton Bruckner je napisal devet simfonij.


Iskati
AlegsaOnline.com - 2020 / 2025 - License CC3