Anton Bruckner

Življenje

Brucknerjev oče je bil organist in učitelj v majhni vasi v Avstriji. Bruckner je že pri štirih letih pokazal glasbeno nadarjenost. Na majhno violino je igral himnične melodije, nato pa je na družinskem spinetu našel akorde, ki so se ujemali z njimi. Pri desetih letih je včasih igral na vaške orgle pri bogoslužju. Po očetovi smrti leta 1837 je postal zborovodja v samostanski šoli svetega Florijana, kjer je leta 1848 postal organist samostanske cerkve. V tem času je začel komponirati in napisal Rekviem v d-molu. Všeč mu je bila glasba Schuberta in Mendelssohna, ki sta vplivala na njegov način komponiranja.

Čeprav je bil pri Svetem Florijanu zadovoljen, so mu prijatelji rekli, da bi si moral poiskati boljšo službo. Naročili so mu, naj se prijavi za mesto organista v katedrali v Linzu, ki ga je zlahka dobil. Medtem se je poskušal naučiti več o harmoniji in se udeležil tečaja pri znanem učitelju Simonu Sechterju. Nato je obiskoval tečaj orkestracije pri učitelju Ottu Kitzlerju. Zelo se je zanimal za glasbo romantičnih skladateljev, kot so Liszt, Berlioz in zlasti Wagner. Leta 1864 je napisal mašo v d-molu za zbor in orkester, v kateri se je jasno pokazal Wagnerjev vpliv. Leta 1866 je dokončal prvo od svojih devetih simfonij. Napisal je tudi nekaj zelo lepih motetov, ki sodijo med najboljšo glasbo 19. stoletja, napisano za rimskokatoliško cerkev.

Leta 1866 je bil po živčnem zlomu tri mesece v sanatoriju. V poznejših letih je pogosto trpel za depresijo.

Leta 1868 je postal profesor na dunajskem konservatoriju, kjer je poučeval harmonijo in kontrapunkt. To je bilo odlično delo. Zadnjih 25 let svojega življenja je posvetil poučevanju in komponiranju svojih simfonij. Poleg tega je potoval in imel orgelske recitale v Notre Dame v Parizu ter Royal Albert Hallu in Kristalni palači v Londonu.

Njegova glasba je bila za tisti čas zelo moderna, zato nekaterim, med njimi tudi slavnemu glasbenemu kritiku Eduardu Hanslicku, ni bila všeč. Hanslick je dejal, da je Bruckner komponiral kot Wagner, a čeprav se je Bruckner učil od Wagnerja, ga ni preprosto posnemal. Brucknerjeva glasba kaže njegovo močno osebnost. Hanslick, ki je imel raje Brahmsove simfonije, je Brucknerju s pisanjem slabih kritik o njegovi glasbi naredil veliko škode. Bil je dekan oddelka za glasbo na dunajski univerzi in ni želel, da bi Brucknerja imenovali za predavatelja na univerzi. Vendar je Bruckner leta 1875 to službo vendarle dobil. Postajal je vse bolj znan, zlasti po tem, ko je veliki dirigent Arthur Nikisch leta 1884 v leipziškem Gewandhausu prvič izvedel njegovo Sedmo simfonijo. Prejel je veliko priznanj. Ob smrti še ni dokončal 9. simfonije. Pokopali so ga v cerkvi sv. Florijana.

Osebnost

Bruckner je vedno ostal preprost človek, ki se je oblačil in vedel kot človek iz majhne vasi. Nikoli se ni počutil preveč samozavestnega in je vedno spraševal druge ljudi, ali je dovolj dober za svoje delo. Nikoli se ni poročil ali imel primernega razmerja, čeprav se je zaljubil v več mladih žensk.

Glasba in dosežki

Brucknerjeve simfonije kažejo čudovito sposobnost počasnega in dolgotrajnega razvijanja idej. Nekateri počasni stavki trajajo približno 30 minut. Njegova glasba se stopnjuje do velikih vrhuncev na podoben način kot orgelska glasba. Njegovi scherzi (tretji stavki) so melodični plesni stavki, ki pogosto zvenijo kot podeželski plesi. Njegova glasba kaže veliko harmonsko in polifonično spretnost. Bruckner je pogosto popravljal (spreminjal) svojo glasbo. To danes dirigentom pogosto povzroča težave, saj se morajo odločiti, katero različico bodo uporabili. Številni glasbeniki menijo, da so bile Brucknerjeve prve različice pogosto najboljše. Popravki so bili pogosto krajši, da bi simfonijo skrajšali in bi jo orkestri pogosteje igrali, vendar krajši popravki pokvarijo tok glasbe. Danes Brucknerja priznavamo kot enega največjih avtorjev simfonij in tudi kot velikega skladatelja zborovske glasbe.