Glasbena maša — definicija, struktura, zgodovina in znane skladbe

Odkrijte glasbeno mašo: jasna definicija, struktura, zgodovina in znane skladbe (Bach, Mozart, Verdi, Schubert) — vodnik za ljubitelje sakralne glasbe.

V glasbi se beseda maša običajno uporablja za glasbeno delo, ki temelji na besedilu maše in ga izvaja zbor (pogosto s solisti in spremljajočo orgelsko ali orkestralno spremljavo). Takšne skladbe najdemo v rimskokatoliški, anglikanski, luteranski in drugih krščanskih tradicijah. Maše se lahko v liturgičnem kontekstu izvajajo kot del bogoslužja ali pa so napisane kot samostojna koncertna dela.

Struktura maše

Glasbena maša običajno temelji na dveh glavnih sklopih besedila:

• Ordinarij (navadni deli maše) – to so deli, ki se v bogoslužju načeloma ne spreminjajo skozi cerkveni koledar. Najpogostejši deli ordinarija so:
  • Kyrie (Gospod, usmili se nas…)
  • Gloria (Slava Bogu…)
  • Credo (Verujem v Boga Očeta…)
  • Sanctus (Sveti, sveti, sveti…)
  • Agnus Dei (O Jagnje Božje…)
• Proprij ali t. i. redovni deli (del maše, ki se spreminjajo glede na dan ali praznik) – sem sodijo:
  • introit, gradual, aleluja ali trakt, offertorium in komunik

V zgodovinskih obdobjih so skladatelji pogosto uglasbili bodisi celoten ordinarij, bodisi posamezne proprije za posebne praznike. Nekateri elementi (npr. antifone ali gregorijanski korali) so bili prvotno nastali kot melodije brez izpopolnjenih harmonskih spremljav in so služili kot osnovno gradivo za kasnejše uglasbitve.

Kratek pregled zgodovine

Začetki glasbene maše segajo v zgodnje srednjeveške cerkvene prakse in gregorijanski koral, napisan v latinščini. S prihodom renesanse (16. stoletje) so cerkveni skladatelji razvili bogato polifonijo: različni glasovi zbora (sopran, alt, tenor in bas)) so imeli samostojne melodične linije, ki so se medsebojno prepletale. V tem obdobju so se uveljavili veliki mojstri polifonije (npr. Palestrina, Josquin), katerih slog je pomembno vplival na razvoj mašne glasbe.

V baroku so bili mašni cikli pogosto del širših sakralnih praks in spremljani z orkestri ter solisti — primeri so velike sakralne skladbe in oratoriji. S klasicizmom in romantiko so se pojavile tudi monumentalne koncertne maše, namenjene odrskim izvedbam in koncertnim programom, v katerih so skladatelji izkazovali svojo orkestralno in vokalno domišljijo.

V 19. in 20. stoletju so mnogi avtorji napisali maše, ki niso bile namenjene izključno liturgični uporabi, temveč kot samostojna koncertna dela — včasih zelo dolga in zahtevna. Hkrati so nastajale tudi maše v narodnih jezikih; po II. vatikanskem koncilu (1962–1965) je v katoliški liturgiji postala uveljavljena tudi uporaba narodnih jezikov poleg latinščine.

Vrste maš in izvajalske prakse

Po namenu in obsegu lahko maše razdelimo npr. na:

• Missa brevis – krajše maše, pogosto z zmanjšanim obsegom ali skrajšanimi odlomki ordinarija.
• Missa solemnis – veličastne, obsežne skladbe za veliko zasedbo (zbor, solisti, orkester), pogosto s slavnostnim karakterjem.
• Requiem – maša za mrtve (missa pro defunctis), z lastnim naborom besedil in pogosto močnim čustvenim izrazom; nekateri veliki Requiemi so postali tudi koncertni standardi.

Izvedbe maš se razlikujejo: liturgične izvedbe so lahko skromnejše (zbor in orgle), koncertne izvedbe pa pogosto vključujejo velik odrasel ali otroški zbor, solistične pevske dele in poln orkester.

Znane skladbe in avtorji

Veliko skladateljev skozi zgodovino je napisalo maše, med najbolj znanimi so maše Bacha, Mozarta, Beethovna, Schuberta, Berlioza, Dvořaka, Verdija, Brucknerja, Fauréja in Vaughana Williamsa. Nekateri primeri so posebno znani: Bachova Velika maša v H-molu, Mozartov Requiem, Beethovenova Missa Solemnis ali Verdijev Rekviem.

Pomembna opomba: Nemški rekviem Johannesa Brahmsa (Ein deutsches Requiem) ni liturgična maša v klasičnem smislu – gre za koncertno delo, ki uporablja besedila iz Svetega pisma v nemščini in ima humanističen, spominski karakter.

Pomen in vpliv

Glasbena maša je eno najbolj trajnih in vsestranskih žanrov v zahodni klasični glasbi: povezuje versko besedilo z glasbeno inovacijo, služi liturgiji, hkrati pa je pogosto tudi umetniški izraz posameznih skladateljev. Njene različne oblike (od preprostih cerkvenih uglasbitvenih oblik do velikih koncertnih ciklov) omogočajo širok spekter interpretacij in prispevajo k bogastvu zborovske in orkestrske literature.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je maša v glasbi?

V: Kateri sta dve splošni vrsti maš?

V: V katerem jeziku so se maše prvotno pele?

V: Kateri so primeri maš, ki niso v angleščini?

V: Kaj je vključeno v redni del maše?

V: Kako je nastajala mašna glasba v obdobju renesanse?

V: Kdo so nekateri znani skladatelji, ki so napisali koncertne skladbe za mašo?

Išči po črki