Rekviem (rekviemska maša): definicija, zgodovina in znana glasbena dela

Rekviem: zgodovina, pomen in najbolj znana glasbena dela — od gregorijanskega petja do Mozartovega in Verdijevega Requiema. Odkrijte klasične mojstrovine in razvoj zvrsti.

Rekviem (ali rekviemska maša) je evharistično bogoslužje v Rimskokatoliški cerkvi, pri katerem se moli za pokoj duše umrlega. Za rekviemsko mašo obstajajo posebne besede, običajno zapisane v latinščini. Najbolj znan uvodni stavek se začne z besedami „Requiem aeternam dona eis, Domine“ („Daj jim večni počitek, Gospod“), po katerem se maša imenuje »rekviem«. Beseda »rekviem« se zato uporablja tako za sam cerkveni obred kot za glasbeno skladbo (ali skladbe), ki nastanejo na ta latinski tekst.

Oblike in raba besedila

V liturgiji rekviem vključuje določena besedila (introit, kyrie, sequentia - najznamenitejši del je Dies irae, offertorium, sanctus, agnus dei, communio ipd.), vendar se sestava in zaporedje del lahko razlikujeta glede na obdobje in avtorja. Nekateri skladatelji so uporabili celoten liturgični nabor, drugi pa so izpuščali ali spreminjali dele besedila, ustvarjali nove razporeditve ali dodajali umetniške dodatke.

Zgodovina in razvoj

Obhajanje evharistije v namen molitve za umrle sega vsaj v 2. stoletje. V zgodnjem srednjem veku so bile besede rekviema predvsem del srednjeveške liturgije in so se izvajale ob gregorijanskem petju. Gregorijansko plainchant je bil enoglasen, brez instrumentalne spremljave, in je dal temelje kasnejšim skladateljskim priredbam.

V renesansi je cerkvena glasba postala večglasna oziroma polifonična. Takšno prepletanje glasov so uporabljali tudi za rekvieme; primer skladatelja, ki je pisal takšno večglasno liturgično glasbo, je Johannes Ockeghem. Po renesansi so se polifonične priredbe nadaljevale v obdobju baroka (17. in zgodnje 18. stoletje), čeprav so se hkrati razvijale nove glasbene oblike (npr. opera) in slogovni posegi, ki so rekviemom dali več dramatičen in raznolik značaj.

V 19. stoletju se je praksa spreminjala: številni skladatelji so rekvije pisali predvsem za koncerte in ne več striktno za liturgične obrede. To je omogočilo veliko svobode pri rabi velikih orkestrov, zborov in soloistov ter pri umetniški interpretaciji liturgičnega besedila.

Struktura glasbenih rekviemov

Tipična struktura zahodnokrščanskega rekviema izhaja iz rimskega obreda in pogosto vključuje naslednje dele (po pojavljanju v maši ali kot samostojni stavki):

• Introit: Requiem aeternam
• Kyrie
• Sequentia: Dies irae (v mnogih skladbah prisoten; v nekaterih izpuščen ali skrajšan)
• Offertorium
• Sanctus
• Agnus Dei
• Communio: Lux aeterna

Nekateri skladatelji so spreminjali vrstni red ali dodajali instrumentalne odseke in soli, odvisno od namena (liturgičnega bogoslužja ali koncertne izvedbe) in slogovne usmeritve.

Znana glasbena dela in skladatelji

Številni skladatelji so skozi stoletja ustvarjali glasbo na besedilo rekviema. Nekatera najbolj znana dela in njihove posebnosti:

• Wolfgang Amadeus Mozart: njegov Requiem ostaja eno najbolj slovesnih in pogosto izvajanih del. Ko je Mozart umrl, je bil rekviem nedokončan; delo je poslej zaključil njegov učenec Franz Xaver Süssmayr, čeprav obstajajo razprave in polemike o avtorstvu določenih odsekov
• Luigi Cherubini: napisal je Requiem v c-molu za vsakoletni spomin na usmrtitev Ludvika XVI. Napisal je tudi Requiem v d-molu, ki naj bi bil med drugim izveden na njegovem lastnem pogrebu.
• Giuseppe Verdi: njegova Messa da Requiem (1874) je izrazito operno dramaturško delo — Verdi je v nekaterih delih preuredil tradicionalna besedila in uporabil zasnovo, ki poudarja dramatiko in solistične prizore.
• Anton Bruckner, Camille Saint-Saëns in Antonín Dvořák so tudi prispevali pomembne prireditve rekviema v svojih slogih.
• Johannes Brahms: njegovo delo Ein Deutsches Requiem (Nemški rekviem) je nenavadno po tem, da namesto tradicionalnega latinskega besedila uporablja izbrane odlomke iz nemškega prevoda Svetega pisma in je namenjeno tolažitvi živih, ne le molitvi za mrtve.
• Gabriel Fauré: njegov Requiem (prva verzija 1888, dopolnjena 1900) je znan po večjem miru in po tem, da orkester ne vključuje violin v polnem zboru (izjema je solo violina v stavku Sanctus). Fauré je izbral bolj utešen in tolažilen ton kot veliki dramatični »Dies irae« drugih avtorjev.
• Benjamin Britten: njegov War Requiem (napisan 1961–1962, premierno izveden ob ponovni posvetitvi katedrale v Coventryju 1962) združuje latinski tekst rekviema z angleškimi pesmimi pesnika Wilfreda Owena, ki je bil ubit v prvi svetovni vojni. V tej postavitvi sodelujeta tenorist in baritonist kot solista, ki pojejo angleške besedila; pri premieri je tenor predstavljal angleškega pevca, bariton pa nemškega pevca (interpretacija soloistov pa simbolično zastopa različne strani vojne). Brittenova skladba nosi jasno pacifistično sporočilo.
• Druga pomembna dela: Berliozova Grande Messe des Morts, Stravinskijev Requiem Canticles, pa tudi številni moderni in sodobni rekviji različnih slogov (serializem, neoklasicizem, minimalistični vplivi) ter avtorski rekviji 20. in 21. stoletja.

Posebnosti in interpretacije

Nekateri rekviji so bili pisani z mislijo na cerkveno uporabo, drugi izključno za koncertne dvorane. V 19. stoletju so se rekviji pogosto izvajali kot monumentalne koncertne uprizoritve z velikimi zbori in orkestri; v 20. in 21. stoletju pa srečamo tudi avtorske reinterpretacije in kompozicije, ki mešajo liturgične in sekularne elemente.

Oblikovanje rekviema močno vpliva na njegovo čustveno sporočilo: dela, kot je Verdi, poudarjajo dramatičnost in operno izražanje; Fauré prinaša bolj intimno, consolatorno vzdušje; Britten pa kombinira liturgični pomen z modernim družbenim komentarjem (vojna in njene žrtve).

Sodobni pomen

Rekviem kot žanr je še vedno živ in raznolik: skladatelji ga uporabljajo za verske, spominske in umetniške namene, pogosto kot priložnost za razmislek o smrti, žalovanju in spominu. Poleg tradicionalnih liturgičnih izvedb se rekviji pogosto pojavljajo v koncertnih programih, spominskih slovesnostih in posebnih dogodkih, kjer združujejo glasbeno lepoto in refleksijo o človekovem stanju.

Skrajno raznolike oblike — od gregorijanskega petja do velikih romantičnih orkestracij in modernih, eksperimentalnih pristopov — kažejo, da je rekviem žanr, ki se skozi stoletja prilagaja, hkrati pa ohranja svojo temeljno vsebino: spominjanje in molitev za pokoj mrtvih ter razmislek o minevanju in upanju na večnost.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je rekviem?

V: V kakšnem jeziku so besede rekviema?

V: Kdaj se je začelo obhajanje evharistije za molitev za umrle?

V: Kdo je v obdobju baroka napisal polifonične priredbe maše Requiem?

V: Kateri skladatelj je napisal eno največjih del, kar jih je bilo kdaj napisanih?

V: Kdo je v svoji Messa da Requiem preuredil nekatera besedila iz tradicionalnih latinskih besed?

V: Kaj je nenavadnega v Brahmsovem delu "Ein Deutsches Requiem"?

Išči po črki