Gabriel Fauré

Njegovo življenje

Fauré je prišel z juga Francije. Rodil se je v številni družini in štiri leta živel pri rejniški sestri. Ko je bil še majhen, je pogosto igral na harmonij v majhni kapeli, ki je bila priključena šoli, v kateri je bil njegov oče ravnatelj. Neka slepa gospa ga je slišala in očetu rekla, da bi ga moral poslati v dobro glasbeno šolo. Oče tega sprva ni želel, a ko je bil deček star devet let, so ga poslali na študij na École Niedermeyer v Pariz. To je bila šola, ki je mlade usposabljala za cerkvene organiste in zborovodje. Tam je preživel enajst let in dobil dobro glasbeno izobrazbo. Eden od njegovih učiteljev je bil veliki skladatelj Camille Saint-Saëns.

Najprej je opravljal več služb v cerkvah, kjer je igral in spremljal zbore. Med francosko-prusko vojno je Faure služil v vojski in poučeval. Ko se je oktobra 1871 vrnil v Pariz, je dobil službo spremljevalca zbora v veliki pariški cerkvi Saint-Sulpice. Pogosto se je srečeval s Saint-Saënsom in njegovimi prijatelji, med katerimi so bili skladatelji Lalo, Duparc, d'Indy in Chabrier. Več teh glasbenikov, med njimi tudi Fauré, je leta 1871 ustanovilo glasbeno društvo Société Nationale de Musique.

Leta 1874 se je Saint-Saëns upokojil v cerkvi Madeleine, Fauré pa je postal zborovodja. Istega leta se je zaročil z Marianne Viardot, hčerko pevke Pauline, vendar je Marianne zaroko prekinila. Odpotoval je v Weimar, da bi prisluhnil operi Richarda Wagnerja Der Ring des Nibelungen. Fauréju je bila Wagnerjeva glasba všeč, vendar nanj ni vplivala.

Leta 1883 se je Fauré poročil z Marie Fremiet. Imela sta dva sinova. Da bi preživel družino, je moral veliko časa preživljati s poučevanjem, zato razen poleti ni imel veliko časa za skladanje. Založniki mu za njegove skladbe niso plačali veliko denarja.

Leta 1892 je postal inšpektor glasbenih konservatorijev v francoskih provincah, kar je pomenilo, da mu ni bilo več treba poučevati amaterskih študentov. Leta 1896 je končno postal glavni organist v cerkvi Église de la Madeleine. Postal je tudi profesor kompozicije na pariškem konservatoriju. Tu je poučeval več študentov, ki so postali pomembni francoski skladatelji, med njimi Mauricea Ravela, Nadio Boulanger in Charlesa Koechlina. Leta 1905 je postal direktor konservatorija.

Ko je postal starejši, je postal gluh. Visoki in nizki toni so mu zveneli zmedeno. Leta 1920 se je pri 75 letih upokojil na konservatoriju. Tega leta je prejel veliki križ častne legije. To je bilo za glasbenika nenavadno, da je prejel tako visoko odlikovanje. Njegovo zdravje se je poslabšalo, deloma tudi zato, ker je veliko kadil. Umrl je leta 1924 v Parizu zaradi pljučnice in imel državni pogreb. .

Portret Gabriela Fauréja v olju, John Singer Sargent, okoli 1889 (Glasbeni muzej v Parizu)

Njegova glasba

Gabriel Fauré je največji skladatelj francoske umetne pesmi ali mélodie. Na šoli École Niedermeyer se je veliko naučil o tem, kako napisati čudovite, tekoče harmonije. Študiral je tudi cerkvene načine. To je mogoče slišati v številnih njegovih skladbah. Napisal je več ciklov pesmi (skupin pesmi), med njimi tudi cikel z naslovom La Bonne Chanson. Fauréjeva klavirska dela so večinoma kratka dela, kot so barkarole, nokturni in impromptusi. Pogosto so polna arpeggiranih figur, melodija pa prehaja iz ene roke v drugo. Njegova komorna dela vključujejo klavirske kvartete in kvinteti, godalni kvartet, klavirski trio, dve sonati za violino in klavir ter dve za violončelo in klavir. Posebej znana je njegova Elegija za violončelo in klavir. Za pisanje za orkester ni nikoli pokazal velikega zanimanja. Njegova orkestrska dela so večinoma priložnostna glasba. Njegov Requiem je priljubljen tako pri amaterskih kot profesionalnih zborih.