Gabriel Fauré (1845–1924) — francoski skladatelj, organist in glasbeni pedagog

Gabriel Fauré – francoski skladatelj, organist in pedagog; avtor priljubljenega Rekviema, klavirskih in komornih del ter vplivni mojster harmonije 20. stoletja.

Gabriel Urbain Fauré (rojen 12. maja 1845 v Pamiers, Ariège, Midi-Pyrénées; umrl 4. novembra 1924 v Parizu) je bil francoski skladatelj, organist, pianist in glasbeni pedagog. Bil je najpomembnejši francoski skladatelj svojega časa. Njegov način pisanja glasbe, zlasti njegove harmonije, je imel velik vpliv na številne skladatelje 20. stoletja. Večina francoskih skladateljev tistega časa je zaslovela s pisanjem oper, Faure pa je napisal le eno opero. Njegova najpomembnejša dela so francoske pesmi, komorna in klavirska glasba. Njegov Rekviem (ki vključuje solo Pie Jesu za visokotonca ali sopran) je eden najbolj priljubljenih rekvijemov in ga je mogoče izvajati s precej majhnim orkestrom in zborom. Druge zelo priljubljene skladbe so njegova Berçeuse iz suite Dolly za klavirski duet, Sicilienne iz glasbe za Pelléas et Mélisande in pesem Après un rêve, ki se včasih izvaja tudi s solističnim instrumentom, npr. violončelom.

Življenjepis in poklicna pot

Fauré je glasbeno izobrazbo začel že v otroštvu; izstopal je kot nadarjen pianist in organist. Dolga leta je bil imenovan za organista in vodjo glasbe v pariški cerkvi La Madeleine (Engl. Église de la Madeleine), kar mu je zagotovilo stik z bogato cerkveno in koncertno tradicijo ter priložnosti za izvajanje svojih del. Leta 1896 je postal profesor kompozicije na pariškem Konzervatoriju (Conservatoire de Paris), od 1905 do 1920 pa je bil njegov direktor. V tem času je imel velik vpliv na francijsko glasbeno izobraževanje in na mlade skladatelje, ki so pozneje sami zasloveli.

Glasbeni slog in vpliv

Fauréjev slog se odlikuje po izčiščenosti, prefinjenosti in ekonomiji izraza. Njegove melodije so pogosto lirskih, skoraj govornih linij; harmonija pa uporablja modalne barve, premike med tonikami in vse bolj razširjeno, subtilno rabo disonanc in nezaključenih akordov. Ta harmonijska iznajdljivost je bila pomembna za razvoj francoskega glasbenega idioma 20. stoletja in je vplivala na skladatelje, kot so Claude Debussy, Maurice Ravel in drugi.

Glavna dela

Fauré je napisal številne pesmi (mélodies), kamerno glasbo in klavirske miniaturе. Med njegovimi najbolje poznanimi deli so:

• Rekviem (Op. 48) – intimno, nežno zasnovan rekviem, zelo priljubljen v sakralnem in koncertnem repertoarju;
• Dolly Suite (Op. 56) – zbirka za klavirski duet, iz katere izstopa Berçeuse;
• Sicilienne – znana svetla in nežna skladba, pogosto izvajana tudi v priredbah za različne zasedbe;
• Pesmi (mélodies) – več kot sto liričnih solo pesmi, med katerimi je najbolj znana Après un rêve;
• Komorna dela – violinske in violončelovske sonate, klavirski kvartet in drugi komorni žanri;
• Klavirska dela – nocturne, barcarolle, impromptu, preludiji in druge klavirske miniaturne oblike, ki so pomemben del klavirske literature.

Pedagoški vpliv in učenci

Kot profesor in kasneje direktor Konzervatorija je Fauré vplival na vrsto pomembnih skladateljev in glasbenikov. Med njegovimi učenci oziroma mladimi skladatelji, ki so bili pod njegovim vplivom, so bili med drugimi Maurice Ravel, Nadia Boulanger, Georges Enescu in mnogi drugi, ki so francosko glasbeno izročilo razvili naprej.

Osebno in poznejša leta

V poznejših letih je Fauré doživel postopno poslabšanje sluha, kar je vplivalo na njegovo koncertno delovanje in vodenje. Kljub temu je v zadnjih desetletjih svojega življenja ostal ustvarjalen in je sklenil številna pomembna dela, ki so mu utrdila sloves enega najpomembnejših francoskih skladateljev prehoda med romantiko in modernizmom.

Zapustina

Fauréjev pomen se meri v trajni popularnosti njegovih pesmi, komorne glasbe in klavirskih del. Njegova glasba ostaja cenjena zaradi subtilne harmonije, intimnega izraza in rafinirane oblike. Danes se njegova dela redno izvajajo in snemajo, njegova pedagogika pa je pomembna sestavina zgodovine francoskega glasbenega izobraževanja.

Njegovo življenje

Fauré je prišel z juga Francije. Rodil se je v številni družini in štiri leta živel pri rejniški sestri. Ko je bil še majhen, je pogosto igral na harmonij v majhni kapeli, ki je bila priključena šoli, v kateri je bil njegov oče ravnatelj. Neka slepa gospa ga je slišala in očetu rekla, da bi ga moral poslati v dobro glasbeno šolo. Oče tega sprva ni želel, a ko je bil deček star devet let, so ga poslali na študij na École Niedermeyer v Pariz. To je bila šola, ki je mlade usposabljala za cerkvene organiste in zborovodje. Tam je preživel enajst let in dobil dobro glasbeno izobrazbo. Eden od njegovih učiteljev je bil veliki skladatelj Camille Saint-Saëns.

Najprej je opravljal več služb v cerkvah, kjer je igral in spremljal zbore. Med francosko-prusko vojno je Faure služil v vojski in poučeval. Ko se je oktobra 1871 vrnil v Pariz, je dobil službo spremljevalca zbora v veliki pariški cerkvi Saint-Sulpice. Pogosto se je srečeval s Saint-Saënsom in njegovimi prijatelji, med katerimi so bili skladatelji Lalo, Duparc, d'Indy in Chabrier. Več teh glasbenikov, med njimi tudi Fauré, je leta 1871 ustanovilo glasbeno društvo Société Nationale de Musique.

Leta 1874 se je Saint-Saëns upokojil v cerkvi Madeleine, Fauré pa je postal zborovodja. Istega leta se je zaročil z Marianne Viardot, hčerko pevke Pauline, vendar je Marianne zaroko prekinila. Odpotoval je v Weimar, da bi prisluhnil operi Richarda Wagnerja Der Ring des Nibelungen. Fauréju je bila Wagnerjeva glasba všeč, vendar nanj ni vplivala.

Leta 1883 se je Fauré poročil z Marie Fremiet. Imela sta dva sinova. Da bi preživel družino, je moral veliko časa preživljati s poučevanjem, zato razen poleti ni imel veliko časa za skladanje. Založniki mu za njegove skladbe niso plačali veliko denarja.

Leta 1892 je postal inšpektor glasbenih konservatorijev v francoskih provincah, kar je pomenilo, da mu ni bilo več treba poučevati amaterskih študentov. Leta 1896 je končno postal glavni organist v cerkvi Église de la Madeleine. Postal je tudi profesor kompozicije na pariškem konservatoriju. Tu je poučeval več študentov, ki so postali pomembni francoski skladatelji, med njimi Mauricea Ravela, Nadio Boulanger in Charlesa Koechlina. Leta 1905 je postal direktor konservatorija.

Ko je postal starejši, je postal gluh. Visoki in nizki toni so mu zveneli zmedeno. Leta 1920 se je pri 75 letih upokojil na konservatoriju. Tega leta je prejel veliki križ častne legije. To je bilo za glasbenika nenavadno, da je prejel tako visoko odlikovanje. Njegovo zdravje se je poslabšalo, deloma tudi zato, ker je veliko kadil. Umrl je leta 1924 v Parizu zaradi pljučnice in imel državni pogreb. .

Portret Gabriela Fauréja v olju, John Singer Sargent, okoli 1889 (Glasbeni muzej v Parizu)

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je bil Gabriel Urbain Fauré?

V: Po čem je bil Fauré znan kot skladatelj?

V: V čem se je Fauré razlikoval od večine francoskih skladateljev svojega časa?

V: Katera so Fauréjeva najpomembnejša dela?

V: Kaj je posebnega pri Fauréjevem Rekviemu?

V: Katere so druge priljubljene skladbe, ki jih je napisal Fauré?

V: Kako je Fauréjeva glasba vplivala na svet glasbe?

Išči po črki