Maurice Ravel

Njegovo življenje

Zgodnja leta

Maurice Ravel se je rodil v kraju Ciboure v Franciji. Njegov oče je bil inženir. Oba starša sta se zanimala za kulturo. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Pariz in tam tudi ostala.

Kmalu je postalo jasno, da je Maurice glasbeno nadarjen, zato mu je oče organiziral ure klavirja pri znanem učitelju. Leta 1889 se je vpisal na pariški konservatorij.

Leta 1889 je bila v Parizu velika mednarodna razstava - svetovna razstava. Ravel in Debussy sta na tej razstavi slišala glasbo gamelanov z Jave. Na oba je vplivala, zlasti na Debussyja. Ravel je na koncertih Rimskega-Korsakova slišal tudi rusko glasbo. Spoprijateljil se je tudi z zelo nadarjenim španskim pianistom Ricardom Viñesom, ki je bil v istem razredu na konservatoriju. Slišal je glasbo Richarda Wagnerja ter spoznal skladatelja Chabrierja in Satieja.

Konservatorij je zapustil leta 1895, vendar se je leta 1897 vrnil in študiral kompozicijo pri Gabrielu Fauréju ter kontrapunkt in orkestracijo pri Andreéju Gédalgeu. Na tej stopnji Ravel še ni bil prepričan o sebi kot skladatelju. Njegovo prvo delo, ki je postalo zelo znano, je bila kratka skladba za orkester Pavane pour une infante défunte. Fauré je bil zelo dober učitelj Ravela, ki mu je posvetil svojo virtuozno klavirsko skladbo Jeux d'eau (kar pomeni "igra vode" ali "fontane") in godalni kvartet. Vendar Ravel nikoli ni dobil nagrade za kompozicijo, zato je leta 1903 zapustil Fauréjev razred.

Zgodnja kariera

Ravel je začel živeti življenje dandyja. Vedno se je oblačil zelo elegantno in spoznaval ljudi s podobnim okusom. Leta 1904 je poskušal osvojiti nagrado Prix de Rome, nato pa še leta 1905. Vendar so imeli sodniki radi tradicionalno glasbo in niso razumeli Ravelovega sloga. Na konservatoriju je prišlo do velikega prepira, zaradi katerega je direktor Dubois odstopil, njegovo mesto pa je zasedel Fauré. Medtem je Ravel s prijatelji za nekaj časa zapustil Pariz in začel pisati svoje najboljše skladbe. Med njimi so bili Introdukcija in Allegro za sedem instrumentov, vključno s harfo, Rapsodie espagnole za orkester, njegova prva opera L'heure espagnole in Gaspard de la Nuit, virtuozna skladba za klavir. V Parizu so se glasbeni kritiki še naprej prepirali o Ravelovi glasbi.

Končno priznanje

Leta 1909 so Ballets Russes obiskali Pariz. Bili so najslavnejša baletna skupina na svetu. Njihov direktor Djagilev je Ravela prosil, naj zanje napiše balet Ravel je glasbo za Dafnis et Chloé skladal približno tri leta. Pred izbruhom vojne je dokončal še Shéhérazade za sopran in orkester (ne smemo ga zamenjati z istoimenskim delom Rimskega-Korsakova) in Klavirski trio.

Prva svetovna vojna

Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, je Ravel močno čutil, da želi nekaj storiti za svojo državo. Vendar se ni smel pridružiti francoski vojski, ker je imel dva kilograma manjšo težo. Zato je postal voznik v motornem transportnem korpusu. Leta 1916 je zbolel za dizenterijo. Po nekaj časa v bolnišnici so ga odpeljali nazaj v Pariz, da bi se pozdravil, vendar mu je takrat umrla mati, kar je nanj zelo vplivalo. Vojna leta so ga kot skladatelja upočasnila. Napisal je skladbo Le Tombeau de Couperin (znano kot solo skladbo za klavir in za orkester), ki se navezuje na slog glasbe iz obdobja baroka. Dolgo je potreboval, da je dokončal La Valse (Valček), eno svojih najbolj priljubljenih skladb.

Po vojni

Po koncu vojne je bil Debussy mrtev, Ravel pa je veljal za največjega živečega francoskega skladatelja. Ponudili so mu odlikovanje častne legije, vendar ga ni sprejel. Kupil si je hišo zunaj Pariza. Tu je lahko skladal v miru in tišini. Napisal je opero L'enfant et les sortileges (Otrok in čarovnije) in znamenito virtuozno skladbo za violino solo Tzigane. Potoval je po Evropi in Združenih državah Amerike in povsod so ga sprejeli kot velikega skladatelja. Na Univerzi v Oxfordu je prejel častni doktorat.

Ravel je pripravljal več stvari: baletno glasbo, iz katere je nastala orkestrska skladba Boléro, Klavirski koncert v G in Klavirski koncert za levo roko, ki ga je bilo mogoče igrati samo z levo roko (napisan je bil za pianista Paula Wittgensteina, ki je v vojni izgubil desno roko), ter več drugih projektov, ki pa niso bili dokončani.

Njegova zadnja leta

Leta 1932 je začel zbolevati. Že več let je imel težave s spanjem in to je bil morda začetek možganske bolezni, ki ga je nazadnje ubila. Zaradi prometne nesreče leta 1932 se je stanje še poslabšalo. Kmalu se ni mogel več podpisati z lastnim imenom, komaj se je gibal in govoril. Leta 1937 so mu operirali možgane, vendar je umrl.

Njegova glasba

Ravel je bil zelo zaprt človek. O njegovem spolnem življenju ne vemo ničesar. Glasba se mu je porajala med samostojnimi sprehodi na podeželju ali v Parizu, pogosto ponoči in v vsakem vremenu. Potem se je vrnil domov in jih zapisal. Vsako skladbo je pilil, dokler ni bila popolna, in nikomur je ni pokazal, dokler ni bila pripravljena. Rad je zbiral drobne predmete, kot so igrače, in ti predmeti so pogosto postali del glasbe. V njegovem glasbenem slogu so bile pomembne baročne glasbene oblike, glasba gamelanov, španska glasba, stari modusi in nenavadne harmonije. Imel je le nekaj učencev, med njimi tudi Vaughana Williamsa, vendar nihče ni mogel posnemati njegove glasbe, saj je vedno tako osebna, polna popolnosti in humorja.