Maurice Ravel: francoski skladatelj, življenje, dela in Boléro
Maurice Ravel (rojen 7. marca 1875 v Cibouru, Pireneji-Atlantik; umrl 28. decembra 1937 v Parizu) je bil francoski skladatelj. Njegovo ime pogosto slišimo skupaj z imenom Clauda Debussyja, vendar je njuna glasba v resnici zelo različna. Ravel je imel rad otroke in živali, zato je njegova glasba pogosto posvečena njim. Rad je pisal o pravljicah in zgodbah iz daljnih dežel. Napisal je čudovito klavirsko glasbo, ki pa jo je večinoma težko igrati. Boléro je 17-minutna skladba za orkester. Kratko različico sta uporabila drsalca Torvill in Dean za ples, s katerim sta leta 1984 postala olimpijska prvaka.
Življenjska pot in izobraževanje
Ravel se je izobraževal v pariškem Konservatoriju (Conservatoire de Paris), kjer je med drugim študiral pri Gabrielu Fauréju. V zgodnjih letih je sodeloval z različnimi glasbeniki in se uveljavil kot izjemen pianist in skladatelj. Kljub talentu ni nikoli povsem sledil akademskim normam — večkrat je neuspešno kandidiral za prestižno nagrado Prix de Rome, kar je imelo tudi določen vpliv na njegov odnos do glasbene ustanove in ustvarjanja.
Glasbeni slog in značilnosti
Ravel je znan po izjemni natančnosti v orkestraciji, po obsežnem občutku za barvo in teksturo zvoka ter po ljubezni do jasnih, pregledenih glasbenih oblik. Čeprav ga pogosto uvrščajo med impresioniste, je njegov pristop bolj klasično strukturiran in tehnično izpopolnjen kot Debussyjev. V njegovih delih se pogosto čutijo vplivi španske in baskovske glasbene tradicije, eksotičnih melodij in pravljic, pa tudi humoren ali infantilno dodelan izraz.
Najpomembnejša dela
Ravel je ustvaril glasbo za klavir, orkester, balet in glasbo za manjše zasedbe. Med bolj znanimi in pogosto izvajanimi deli so:
- Boléro (1928) – orkestralna skladba z vztrajno ponavljajočo se melodijo in naraščajočo orkestracijo;
- Pavane pour une infante défunte – nežna, melanholična skladba sprva za klavir, pozneje pogosto v orkestrski obdelavi;
- Gaspard de la nuit – izjemno zahtevna klavirska skladba, znana kot eno najtežjih del v klavirski literaturi;
- Miroirs – ciklus klavirskih skladb z bogato barvitostjo;
- Ma mère l'Oye (Mamina pravljica) – sprva pisana za klavir v štirih rokah, kasneje orkestrirana in prirejena za balet;
- Le Tombeau de Couperin – suite za klavir (kasneje prirejena za orkester), posvečena spominu na prijatelje iz prve svetovne vojne;
- Daphnis et Chloé – balet z velikim orkestrom in bogato, atmosfersko orkestracijo;
- Koncerti za klavir – med njimi Koncert v G-duru in Koncert za desno roko (napisan za pianista Paula Wittgensteina).
Boléro: struktura, nastanek in pornast vpliv
Boléro je morda Ravellovo najbolj prepoznavno delo. Sestavljeno je iz enega dolgega tema z vztrajno ritmično ostinato (ponavljajoči se ritem) v ozadju, medtem ko se ista melodična fraza večkrat ponovi v različnih orkestrskih barvah. Skladba postopoma narašča v dinamiki in gostoti instrumentalne zasedbe, kar ustvarja hipnotičen občutek napredovanja. Naročila zanjo je prejel za balet, delo pa je premierno bilo izvedeno konec leta 1928; izvedba je takoj pritegnila pozornost zaradi svojega izvirnega koncepta in mojstrske orkestracije. Boléro reproducira enoten motiv skozi vse svoje trajanje in je paradoksalno hkrati minimalističen v gradnji in izjemno učinkovit kot orkestralni spektakel.
Sodelovanje z drugo umetnostjo in javna prepoznavnost
Ravelova glasba je pogosto uporabljena v baletu, filmu in pri gledaliških predstavah zaradi svoje barvite narave in izrazne natančnosti. Njegovo delo je pritegnilo pozornost tudi plesalcev — primer je znana uporaba skrajšane različice Boléra pri plesu Torvill in Dean, s katerim sta na olimpijskih igrah leta 1984 osvojila zlato in postala sinonim za umetniško in tehnično dovršen nastop.
Prva svetovna vojna, poznejše zdravje in smrt
Med prvo svetovno vojno je Ravel služil v različnih nalogah, sprva kot voznik reševalnega vozila, kasneje pa je bil povabljen tudi k delu v vojaških glasbenih enotah. Po vojni je nadaljeval s skladanjem, a ga je v tridesetih letih 20. stoletja prizadelo poslabšanje zdravstvenega stanja. V poznih letih je trpel za napredujočimi nevrološkimi težavami; leta 1937 je bil podvržen operaciji na možganih, ki ni prinesla izboljšanja. Kmalu zatem je umrl 28. decembra 1937 v Parizu.
Vpliv in dediščina
Ravel ima trajen vpliv na razvoj orkestracije in klavirske literature. Njegovo delo cenijo zaradi tehnične dovršenosti, izvirne harmonije in občutka za barvo. Veliko njegovih del je stalnica koncertnih programov po celem svetu, njegove orchestracije (med drugim znana priredba Mussorgskega Pictures at an Exhibition) pa so vplivale na generacije skladateljev in dirigentov.
Čeprav je bil Ravel v življenju pogosto zadržan in previden v javnih nastopih, njegova glasba govori jasno in neposredno — od nežnih pravljicnih melodij do briljantnih orkestralnih efektov, kar mu je zagotovilo mesto med največjimi francoskimi skladatelji 20. stoletja.
Maurice Ravel za klavirjem ob spremljavi kanadske pevke Éve Gauthier 7. marca 1928, v času njegove ameriške turneje. George Gershwin stoji skrajno desno.
Njegovo življenje
Zgodnja leta
Maurice Ravel se je rodil v kraju Ciboure v Franciji. Njegov oče je bil inženir. Oba starša sta se zanimala za kulturo. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Pariz in tam tudi ostala.
Kmalu je postalo jasno, da je Maurice glasbeno nadarjen, zato mu je oče organiziral ure klavirja pri znanem učitelju. Leta 1889 se je vpisal na pariški konservatorij.
Leta 1889 je bila v Parizu velika mednarodna razstava - svetovna razstava. Ravel in Debussy sta na tej razstavi slišala glasbo gamelanov z Jave. Na oba je vplivala, zlasti na Debussyja. Ravel je na koncertih Rimskega-Korsakova slišal tudi rusko glasbo. Spoprijateljil se je tudi z zelo nadarjenim španskim pianistom Ricardom Viñesom, ki je bil v istem razredu na konservatoriju. Slišal je glasbo Richarda Wagnerja ter spoznal skladatelja Chabrierja in Satieja.
Konservatorij je zapustil leta 1895, vendar se je leta 1897 vrnil in študiral kompozicijo pri Gabrielu Fauréju ter kontrapunkt in orkestracijo pri Andreéju Gédalgeu. Na tej stopnji Ravel še ni bil prepričan o sebi kot skladatelju. Njegovo prvo delo, ki je postalo zelo znano, je bila kratka skladba za orkester Pavane pour une infante défunte. Fauré je bil zelo dober učitelj Ravela, ki mu je posvetil svojo virtuozno klavirsko skladbo Jeux d'eau (kar pomeni "igra vode" ali "fontane") in godalni kvartet. Vendar Ravel nikoli ni dobil nagrade za kompozicijo, zato je leta 1903 zapustil Fauréjev razred.
Zgodnja kariera
Ravel je začel živeti življenje dandyja. Vedno se je oblačil zelo elegantno in spoznaval ljudi s podobnim okusom. Leta 1904 je poskušal osvojiti nagrado Prix de Rome, nato pa še leta 1905. Vendar so imeli sodniki radi tradicionalno glasbo in niso razumeli Ravelovega sloga. Na konservatoriju je prišlo do velikega prepira, zaradi katerega je direktor Dubois odstopil, njegovo mesto pa je zasedel Fauré. Medtem je Ravel s prijatelji za nekaj časa zapustil Pariz in začel pisati svoje najboljše skladbe. Med njimi so bili Introdukcija in Allegro za sedem instrumentov, vključno s harfo, Rapsodie espagnole za orkester, njegova prva opera L'heure espagnole in Gaspard de la Nuit, virtuozna skladba za klavir. V Parizu so se glasbeni kritiki še naprej prepirali o Ravelovi glasbi.
Končno priznanje
Leta 1909 so Ballets Russes obiskali Pariz. Bili so najslavnejša baletna skupina na svetu. Njihov direktor Djagilev je Ravela prosil, naj zanje napiše balet Ravel je glasbo za Dafnis et Chloé skladal približno tri leta. Pred izbruhom vojne je dokončal še Shéhérazade za sopran in orkester (ne smemo ga zamenjati z istoimenskim delom Rimskega-Korsakova) in Klavirski trio.
Prva svetovna vojna
Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, je Ravel močno čutil, da želi nekaj storiti za svojo državo. Vendar se ni smel pridružiti francoski vojski, ker je imel dva kilograma manjšo težo. Zato je postal voznik v motornem transportnem korpusu. Leta 1916 je zbolel za dizenterijo. Po nekaj časa v bolnišnici so ga odpeljali nazaj v Pariz, da bi se pozdravil, vendar mu je takrat umrla mati, kar je nanj zelo vplivalo. Vojna leta so ga kot skladatelja upočasnila. Napisal je skladbo Le Tombeau de Couperin (znano kot solo skladbo za klavir in za orkester), ki se navezuje na slog glasbe iz obdobja baroka. Dolgo je potreboval, da je dokončal La Valse (Valček), eno svojih najbolj priljubljenih skladb.
Po vojni
Po koncu vojne je bil Debussy mrtev, Ravel pa je veljal za največjega živečega francoskega skladatelja. Ponudili so mu odlikovanje častne legije, vendar ga ni sprejel. Kupil si je hišo zunaj Pariza. Tu je lahko skladal v miru in tišini. Napisal je opero L'enfant et les sortileges (Otrok in čarovnije) in znamenito virtuozno skladbo za violino solo Tzigane. Potoval je po Evropi in Združenih državah Amerike in povsod so ga sprejeli kot velikega skladatelja. Na Univerzi v Oxfordu je prejel častni doktorat.
Ravel je pripravljal več stvari: baletno glasbo, iz katere je nastala orkestrska skladba Boléro, Klavirski koncert v G in Klavirski koncert za levo roko, ki ga je bilo mogoče igrati samo z levo roko (napisan je bil za pianista Paula Wittgensteina, ki je v vojni izgubil desno roko), ter več drugih projektov, ki pa niso bili dokončani.
Njegova zadnja leta
Leta 1932 je začel zbolevati. Že več let je imel težave s spanjem in to je bil morda začetek možganske bolezni, ki ga je nazadnje ubila. Zaradi prometne nesreče leta 1932 se je stanje še poslabšalo. Kmalu se ni mogel več podpisati z lastnim imenom, komaj se je gibal in govoril. Leta 1937 so mu operirali možgane, vendar je umrl.
Njegova glasba
Ravel je bil zelo zaprt človek. O njegovem spolnem življenju ne vemo ničesar. Glasba se mu je porajala med samostojnimi sprehodi na podeželju ali v Parizu, pogosto ponoči in v vsakem vremenu. Potem se je vrnil domov in jih zapisal. Vsako skladbo je pilil, dokler ni bila popolna, in nikomur je ni pokazal, dokler ni bila pripravljena. Rad je zbiral drobne predmete, kot so igrače, in ti predmeti so pogosto postali del glasbe. V njegovem glasbenem slogu so bile pomembne baročne glasbene oblike, glasba gamelanov, španska glasba, stari modusi in nenavadne harmonije. Imel je le nekaj učencev, med njimi tudi Vaughana Williamsa, vendar nihče ni mogel posnemati njegove glasbe, saj je vedno tako osebna, polna popolnosti in humorja.
