Claude Debussy

Življenje

Claude Debussy ni imel lahkega otroštva. Njegov oče je bil trgovski potnik, mati pa je delala kot šivilja. V mladosti se je učil igranja klavirja in bil pri 11 letih sprejet na pariški konservatorij. Nekaj časa se je zdelo, da bo postal koncertni pianist, vendar se pri izpitu ni dovolj dobro odrezal. Po osvojitvi pomembne nagrade, Prix de Rome, je za dve leti odšel v Rim, vendar tam ni užival. Obiskal je Bayreuth v 1888 in 1889 da bi slišal Wagnerjeve opere, vendar mu niso bile všeč. Raje je poslušal zvoke, kot so zvoki javanskega gamelana, ki jih je slišal v Parizu na svetovni razstavi.

Na spletnem mestu 1899 se je poročil z mlado žensko Rosalie Texier. Zaposlil se je kot glasbeni kritik v reviji La revue blanche. Napisal je opero Pélleas et Mélisande, ki je bila izvedena v Opéra-Comique. Opera je bila izjemno uspešna in so jo v naslednjih desetih letih tam uprizorili 100-krat. Pisal je vznemirljivo glasbo za orkester: V času bivanja v Brightonu na južni obali Anglije je napisal skladbo Fêtes galantes in delo La Mer (Morje). Gre za eno najbolj vznemirljivih glasbenih del o morju.

Debussy je začel postajati zelo slaven. Njegovo osebno življenje se je spremenilo. Ženo je zapustil, ker se je zaljubil v Emmo Bardac, amatersko pevko, za katero je Gabriel Fauré napisal cikel pesmi La Bonne Chanson. Njen mož je bil bankir. Kupila je stanovanje in Debussy je do konca življenja živel z njo. Imela sta hčerko Chou-Chou, rojeno leta 1905. Poročila sta se leta 1908.

Naslednje Debussyjevo orkestralno delo se je imenovalo Obrazi. Začel je pisati niz preludijev za klavir. Sledila so druga dela: Khamma, Le martyre de St Sébastian in balet Jeux, ki je bil uprizorjen v 1913 Djagileva. Ljudje so na to delo kmalu pozabili, saj je le dva tedna pozneje ista baletna skupina uprizorila Pomladno obredje Stravinskega, ki je povzročilo nemir.

V tem času je Debussy zbolel za rakom na debelem črevesu. Obisk Londona leta 1914 je bil njegovo zadnje potovanje v tujino. Napisal je še več klavirskih del: niz Etud in klavirski duet En blanc et noir (V belem in črnem). Načrtoval je napisati šest sonat, vsako za drugo skupino instrumentov, vendar je napisal le tri: eno za violončelo in klavir, eno za flavto, violo in harfo ter eno za violino in klavir. Sonata za violino in klavir (1917) je bila zadnje delo, ki ga je igral v javnosti (igral je klavirski part). Leta 1918 je umrl za rakom na debelem črevesu.

Njegova glasba

Saint-Saëns na primer ni razumel načina, kako se glasbene ideje nežno prelivajo ena v drugo. Vedno je bil Debussyjev sovražnik.

Debussyjeva klavirska glasba je zelo raznolika. Nekatere od njih je zelo težko igrati, npr. Etude in skladbe, kot je L'isle joyeuse (Srečni otok). Druge zbirke so veliko preprostejše, na primer Suite bergamasque, ki vključuje zelo priljubljeno skladbo Clair de lune (Mesečina). Napisal je dve knjigi preludijev. Vsaka skladba ima naslov, vendar so naslovi natisnjeni na koncu vsake skladbe, kot da bi želel, da poslušalec šele potem izve, za kaj gre.

Debussy je čudovito pisal za glas in glasbo prilagodil ritmu francoskega jezika. To je mogoče slišati v njegovih pesmih in operi. Z melodijami in harmonijami, ki so pogosto zelo preproste, je ustvaril posebno vrsto sanjskega sveta, ki je lahko zelo močan. Pogosto uporablja celotonsko in pentatonično lestvico, ki dajeta glasbi meglen občutek, saj se ne zdi, da je jasno umeščena v eno določeno tonaliteto. Rad je uporabljal nenavadne akorde samo zaradi njih samih in ne zato, da bi vodili v določeno tonaliteto. Uporabljal je tudi stare lestvice, znane kot cerkveni modusi.

Debussyjeva glasba je imela velik vpliv na številne skladatelje 20. stoletja. Cage, Messiaen, Boulez in Stockhausen so se učili ob poslušanju njegove glasbe.