Balet je vrsta plesa, ki združuje tehniko, pripoved in gledališko uprizoritveno vrednost. Z njim se ukvarjajo le plesalci, ki so opravili posebno usposabljanje — dolgoletno in sistematično šolanje, ki vključuje dnevne vaje, tehniko, fizično kondicijo in umetniško pripravo. Plesalci so pogosto zaposleni v plesni skupini in nastopajo v gledališčih, kjer nastopi združujejo ples, glasbo, scenografijo in kostume.

Zgodovina

Prva omemba baleta je v delu Domenica da Piacenze, ki je živel v začetku 14. stoletja. Ta zgodnja omemba kaže, da so bile koreografije in plesne tradicije znane že v zgodnjem obdobju renesanse. Vendar pa se je balet kot samostojna uprizoritvena umetnost razvijal naprej v 15.–17. stoletju, še posebej na dvorih v Italiji in Franciji. V resnici je pomemben zgodnejši italijanski plesni mojster Domenico da Piacenza povezan z razvojem plesne pedagoške prakse v začetku 15. stoletja, medtem ko je poznejši razvoj v Franciji — pod vplivom Ludvika XIV. — pripeljal do kodifikacije osnovnih položajev in pravil klasične tehnike.

V 19. stoletju se je razvil romantični balet (npr. Giselle), v 19. in zgodnjem 20. stoletju pa klasični balet, ki ga je pomembno oblikoval Marius Petipa (Swan Lake, Sleeping Beauty, The Nutcracker). V 20. stoletju so velike spremembe prinesli projekti, kot je Ballets Russes Serguija Diagileva, in poznejše moderne ter neoklasične smeri, ki so jih utemeljili koreografi, kot je George Balanchine. Balet se je razširil po vsem svetu, v Združenih državah Amerike pa je bil med znanimi mejami tudi nastop balet Luskalnik, ki ga je baletna skupina iz San Francisca uprizorila 24. decembra. Prav omenjeni »Luskalnik« (The Nutcracker) je postal tradicionalna predstava, ki jo številne baletne hiše uprizarjajo vsako zimsko sezono; prva popolna uprizoritev te predstave v ZDA je bila 24. decembra 1944 v izvedbi San Francisco Ballet.

Koreografija in ustvarjalni proces

Balet vključuje ustvarjanje samega plesa, ki je pogosto nekakšna imaginarna zgodba. Zgodba se pripoveduje s pomočjo plesa in pantomime, gibov telesa, mimike in odrske dramaturgije. Ustvarjanje plesa se imenuje koreografija, ki jo postavijo profesionalni plesalci — koreograf razvije gibni material, strukturo in ritem uprizoritve ter sodeluje s komponistom, oblikovalcem kostumov in scenografom.

Koreografije se plesalci naučijo pod nadzorom trenerja, ki se imenuje baletni mojster ali mojstrica (angl. balletmaster/balletmistress). Proces priprave vključuje: izbiro glasbe, delo na tehničnih elementih, interpretacijo vlog, ponovitve z orkestrom, termine za kostume in scensko premikanje ter finese, kot so ekspresija in tempo. Uporabljajo se tudi zapisovalne metode za ohranjanje koreografije (npr. Labanotation ali Benesh Notation), čeprav danes koreografije pogosto prenesejo neposredno z učencev na učence.

Tehnike in slogovne smeri

Baletna tehnika je temeljna in vključuje več osnovnih elementov:

  • Osnovne položaje in obrate — pet klasičnih položajev nog in rok, pravilna rotacija bokov (turnout) in stabilnost jedra.
  • Pointe — delo na prstih s pomočjo posebno podprtih čevljev (pri ženskih interpretacijah klasičnega baleta).
  • Adagio in allegro — počasnejši, lahkotni in dinamični elementi; vključujejo piruete, skoke (jeté, assemblé, grand jeté) in hitre kombinacije.
  • Pas de deux — partnersko delo (dvigovanje, uravnoteženje, sinhronizacija), ključno za izražanje dramatskih odnosov na odru.
  • Korografske skupine — corps de ballet, solo in solistične variacije (variations), ki strukturirajo predstavo.

Obstaja več poučnih tradicij in stilov: Vaganova metoda (Rusija), Cecchetti, Balanchine (ameriški neoklasicizem), Royal Academy of Dance (Velika Britanija) in sodobne metode, ki pogosto integrirajo plesne gibe iz moderne in postmoderne prakse. Slogi segajo od strogo klasičnih zgodbi (story ballets) do abstraktnih in eksperimentalnih sodobnih koreografij.

Vloga v gledališču

Balet je pomemben del gledališč in uprizoritvene umetnosti nasploh. Poudarek je na celostni izkušnji: plesalci, orkester, režiser, koreograf, kostumograf in scenograf delujejo kot skupina, da ustvarijo estetsko in čustveno doživetje občinstva. Balet se vedno izvaja ob glasbi, v mnogih primerih je bila glasba napisana posebej za določen balet (npr. kompozicije Petra Iljiča Čajkovskega, Igorja Stravinskega, Sergeja Prokofjeva).

V okviru gledališča so vloge razdeljene: solisti in prvaki (principal dancers) prevzemajo vodilne vloge, soloisti in kor plesalci (corps de ballet) podpirajo pripoved in ustvarjajo odrske slike. Poleg tega so ključni baletni mojster/-ica, korepetitorji (repetiteurs), baletni tehnik in priročniki za sceno, ki skrbijo za gladek potek predstav.

Izobraževanje, kariera in zdravje

Pot do profesionalnega baletnega nastopa je dolga: že od otroštva so potrebne ure vadbe, pravilna tehnika, dodatne vaje za moč in prožnost ter pogosta presejanja za šole in ansamble. Kariera baletnega plesalca je fizično zahtevna; mnogi se srečujejo z vrsto poškodb (sklepi, kitice, mišice), zato sta preventiva in rehabilitacija ključni. Po koncu odrske kariere pogosto sledijo poti v poučevanje, koreografijo, upravljanje baletnih hiš ali druge ustvarjalne vloge v kulturi.

Pomen in sodobnost

Balet ostaja živa umetnost, ki se nenehno razvija. Klasična dela so del repertoarja številnih velikih baletnih hiš (npr. Mariinsky, Bolshoi, Royal Ballet, Paris Opera, New York City Ballet, San Francisco Ballet), hkrati pa sodobni koreografi raziskujejo nove oblike gibanja, multimedijsko integracijo in preseganje tradicionalnih žanrskih meja. Balet kot izrazna forma omogoča pripovedovanje zgodb, raziskovanje estetike gibanja in povezovanje z glasbo ter vizualno umetnostjo, zato ostaja pomemben sestavni del gledališkega življenja po vsem svetu.

Med znanimi in pogosto uprizarjanimi predstavami je tudi balet Luskalnik, ki ga je baletna skupina iz San Francisca uprizorila 24. decembra. Ta primer izpostavlja, kako lahko posamezna predstava postane kulturna tradicija in prispeva k prepoznavnosti in priljubljenosti baleta med širšo publiko.