Luskavec (balet) — zgodovina, glasba Čajkovskega in znane uprizoritve

Nastanek baleta Luskalnik izhaja iz velikega uspeha baleta o speči lepotici. Ta balet je bil leta 1890 uprizorjen v gledališču Mariinski v Sankt Peterburgu v Rusiji. Njegovi avtorji so bili direktor cesarskega gledališča v Sankt Peterburgu Ivan Vsevoložski, skladatelj Čajkovski in koreograf Marius Petipa. Vsevoložski je menil, da bo še en balet, ki temelji na otroški zgodbi, prav tako uspešen kot Spalna lepotica.

Za temo novega baleta je izbral Hoffmannovo pravljico iz leta 1816 "Luskalnik in mišji kralj". Ta zgodba je bila Rusom zelo všeč. Priredbo Hoffmannove zgodbe je napisal na podlagi prevoda Alexandra Dumasa. Izpustil je večino izvirnika. Petipa je zgodbo Vsevolozskega prilagodil zahtevam baleta. Vsevolozski je nato pritisnil na Čajkovskega, da je napisal glasbo za balet. Čajkovskemu ni bila všeč prilagoditev Hoffmannove zgodbe, vendar je privolil v pisanje glasbe.

Petipa je oblikoval plese. Čajkovskemu je dal posebna navodila za pisanje glasbe. Na primer, želel je, da bi se božično drevo v prvem dejanju dvigalo vse višje in višje, in sicer 48 taktov dolg crescendo. Napisal je, da mora glasba za "Ples vile sladkorne slive" zveneti kot kapljice vode, ki pljuskajo v vodnjaku.

Marca 1892 je bila glasba skoraj dokončana. Čajkovski je vzel "Ples vile Sladkorne slive", "Valček cvetja" in druge številke iz baleta ter iz njih sestavil 20-minutno suito Luskarček. Prvič je bila izvedena za Rusko glasbeno društvo. Članom organizacije je bila zelo všeč. Suito Luskalnik igrajo še danes.

Čajkovski je glasbo za balet dokončal aprila 1892. Vaje so se začele septembra 1892. Petipa je zbolel in njegov pomočnik Lev Ivanov je dokončal plese. Balet je bil prvič uprizorjen 18. decembra 1892 v Marijinskem gledališču v Sankt Peterburgu. Preden se je dvignila zavesa za balet Luskalnik, so igrali opero v enem dejanju Jolanta P. I. Čajkovskega. Predstava se je končala januarja 1893 po enajstih predstavah.

Leta 1919 je koreograf Aleksander Gorski uprizoril predstavo. Izrezal je vilo Sladkorno slivo in njenega konjenika ter njune plese prepustil Klari in princu Luskalniku. Zdaj so ju namesto otrok igrali odrasli. Skrajšana različica baleta je bila prvič uprizorjena zunaj Rusije leta 1927 v Kraljevi operni hiši v Budimpešti.

Leta 1934 je Vasilij Vainonen, koreograf Kirovovega baleta, uprizoril različico dela, na katero so vplivale tudi kritike prvotne uprizoritve. V vlogi Klare in princa je, tako kot Gorski, postavil odrasle plesalce. Vainonenova različica je vplivala na več poznejših uprizoritev. Poznavanje koreografije se je razširilo, ker so številni plesalci po ruski revoluciji odšli na zahod.

Prva popolna izvedba zunaj Rusije je bila leta 1934 v Angliji. Uprizoril jo je Nikolaj Sergejev v baletnem gledališču Vic-Wells. V njej je bila uporabljena različica Petipove izvirne koreografije. Od leta 1952 tam vsako leto uprizarjajo baletne predstave.

Balet se dogaja v Nemčiji na začetku 19. stoletja. Zaklonišče se dvigne na božični večer v hiši Silberhaus. Pridejo gostje. Otroci dobijo darila in nato plešejo po sobi.

Vrata se odprejo. V sobo vstopi čuden možakar po imenu Drosselmeyer. Je izdelovalec igrač. Je tudi krstni oče Klare Silberhaus. Za otroke ima štiri plesne lutke, za Klaro pa posebno presenečenje. To je praskalnik za orehe. Deklica jo obožuje, vendar jo njen brat Fritz razbije. Klara ga položi v svojo posteljo za lutke, da bi ozdravela.

Zabava se konča in vsi odidejo. Clara in njena družina gredo spat. Clara se prikrade nazaj v sobo. Prepričati se mora, da njen Luskalnik mirno počiva. Nenadoma začnejo po sobi teči miši. Lutke, kositrni vojački in vsa druga igrala oživijo, da bi se spopadli z mišmi.

Božično drevo se dviguje vedno višje. Luskalnik skoči iz posteljice za lutke in se spopade z mišjim kraljem. Ko je Luskalnik v nevarnosti, mu Clara reši življenje tako, da v mišjega kralja vrže svoj copat. Kralj miši pobegne iz sobe z vsemi drugimi mišmi.

Luskalnik postane človeški princ. Clara in princ Luskalnik se odpravita skozi zasneženi gozd v čarobno deželo sladkarij. Tej deželi vlada čudovita vila Sladkorna sliva. Pozdravi oba otroka, nato pa svojim podanikom naroči, naj za njiju zaplešejo. Predstavljeni so plesi o kavi, čaju in čokoladi. Predstavljeni so tudi številni drugi plesi. Balet se konča s plesom valčka.

• Uvertura

Dejanje I: Tableau 1

• Prizor št. 1 (božično drevo)
• št. 2 marec
• št. 3 Otroški galop in ples staršev
• št. 4 Plesni prizor (prihod Drosselmeyerja)
• št. 5 Scena in dedkov ples
• št. 6 Prizor (Klara in Luskalnik)
• Prizor št. 7 (bitka)

Dejanje I: Tableau 2

• št. 8 Prizor (borov gozd pozimi)
• št. 9 Valček snežink

Drugo dejanje: Tableau 3

• Št. 10 Scena (Kraljestvo sladkarij)
• št. 11 Prizor (Klara in princ Luskavec)
• št. 12 Divertissement:

a. Čokolada (španski ples)

b. Kava (arabski ples)

c. Čaj (kitajski ples)

d. Trepak (ruski ples)

e. Ples trstinskih piščali

f. Mati Gigogne in klovni

• št. 13 Valček cvetja
• št. 14 Pas de Deux (Sladkorna vila in princ Coqueluche)
• št. 15 Sklepni valček in apoteoza

Kritike baleta so bile mešane. Nekateri so menili, da gre za plemenito kompozicijo z vzornimi temami in čustvi, mnogi pa so bili drugačnega mnenja. Ruski baletniki so imeli radi strokovne odrasle plesalce, številna otroška zasedba pa je bila deležna kritik. Nekdo se je pritožil, da je bil balet "narejen z otroki za otroke". Tudi odrasli plesalci so bili pod udarom. Ena oseba je na primer menila, da je bila plesalka, ki je igrala lutko v prvem dejanju, "lepa", medtem ko se je drugi osebi zdela "mlačna".

Eden od kritikov se je pritožil, da je balet slabega okusa, ker so bili liki v drugem dejanju videti kot hrana iz slaščičarne. Drugi se je pritoževal, da je Ivanov "Valček snežink" povzet iz Petipovih baletov. Čajkovski pa je menil, da je uprizoritev zelo lepa, tako zelo, da so se mu ob pogledu nanjo utrudile oči.

Nekateri so bili presenečeni, da je imel Čajkovski karkoli opraviti z baletom. Menili so, da je bil Luskavec neumnost. Bilo jim je nerodno, da je pri njem sodeloval veliki skladatelj. Prvi večer pa je car Aleksander III. poklical Čajkovskega v kraljevo ložo in mu čestital za glasbo.

Časopisi so bili glede vrednosti baleta razdeljeni. Sanktpeterburški časopis je zapisal, da je "ta balet najbolj dolgočasna stvar, kar smo jih kdaj videli ... daleč od tega, kar bi morala biti baletna glasba". Sanktpeterburški časopis je zapisal: "Težko je reči, katera številka je največja, saj je vse od začetka do konca lepo." New Age je zapisal, da je orkestralno pisanje Čajkovskega delo genija. Neki ljubitelj baleta je menil, da je Luskalnik največji od treh baletov, ki jih je napisal Čajkovski.

Balet je bil prvič predvajan januarja 1893. Ko je leta 1917 izbruhnila ruska revolucija, so številni baletni plesalci ostali brez dela. Odšli so v Evropo. S svojimi novimi prijatelji v Evropi so se pogovarjali o Luskavcu. Tu in tam so izvedli nekaj izbranih del. Leta 1940 je Walt Disney nekaj glasbe uporabil v svojem filmu Fantazija. Leta 1944 je bil Luskalnik uprizorjen v baletu v San Franciscu pod taktirko Williama Christensena, "prvi celovečerec" na božični večer. W. Christensen je bil imenovan dedek ameriškega baleta, rojen (1902-2001) v Brigham Cityju v Utahu. Balet San Francisco je ustanovil leta 1938. Pozneje je leta 1951 ustanovil baletni oddelek Univerze v Utahu, prvi tovrstni oddelek, leta 1963 pa Ballet West. V sezoni 2019-2020 bo baletno ustvarjanje gospoda C. praznovalo 75. obletnico obstoja. Leta 1954 je George Balanchine v New Yorku uprizoril balet Luskalnik. Ljudem je bil všeč. Ko so ga v letih 1957 in 1958 predvajali na televiziji, je balet postal bolj znan kot kdaj koli prej. Balanchinov televizijski Luskalnik je bil dovolj zabaven za ljudi, ki si baleta še niso ogledali, in dovolj plesen, da je zadovoljil ljubitelje baleta, ki so ga gledali. V šestdesetih letih 20. stoletja so mala baletna podjetja začela uprizarjati Luskalnika, saj so z njim lahko zaslužila veliko denarja in s tem ohranila poslovanje podjetja.

Danes je bil Luskavec uprizorjen in viden pri številnih ljudeh po vsem svetu. Jennifer Fisher poudarja, da je "najbolj priljubljen in najpogosteje uprizarjan balet na svetu". V Severni Ameriki je v številnih krajih vsakoletni dogodek. Starši in otroci sodelujejo pri uprizarjanju baleta in plesu v njem. Usposobljene balerine plešejo ob boku otrokom, ki se šele učijo plesati. Starši pripravljajo kostume in scenografijo. Lokalne znane osebnosti imajo majhne vloge.

Balet je bil v preteklih letih večkrat prirejen. V Združenih državah Amerike na primer obstajajo različice hula, tap dance, reggae, na invalidskem vozičku, za ples, na ledu in za vlečenje. V Kanadi so nastale hokejske priredbe. Pred predstavo se v gledališčih prodajajo izdelki, kot so lutke, mila, hrana in oblačila, na primer Luskalnik.

Ljubitelji baleta se sprašujejo o današnjem potuhnjenju (pretiranem poenostavljanju) baleta Luskalnik, da bi bil dostopen širšim množicam. Razlogi, zaradi katerih balet v Rusiji sprva ni bil priljubljen (številni otroški plesalci, neenotna zgodba), se zdijo razlogi, zaradi katerih je balet postal tako zelo uspešen v Severni Ameriki. Američani radi vidijo svoje otroke na odru, zgodba pa je zelo podobna zgodbam, ki jih imajo Američani radi. Nekateri pa se pritožujejo zaradi stereotipov o otrocih v prvem dejanju (dečki so poredni, deklice pridne) ter stereotipov o Arabcih in Kitajcih v drugem dejanju.

Instrumentacija

Čajkovski je napisal Luskavca za orkester, ki ga sestavljajo godala, pihala, pihala in tolkala. Temu orkestru je dodal celesto za "Ples vile sladkorne slive" v 2. dejanju in otroška glasbila - bobne, trobente, cimbale, ptičje klice, piščali in ropotulje - za božično zabavo v 1. dejanju. Instrumenti so bili posebej naročeni in uglašeni po naročilu Čajkovskega. Drobnica se sliši v orkestrski dvorani, ko Fritz v prvem dejanju razbija orehe, drugi instrumenti pa se slišijo, ko dečki močno hrupajo, medtem ko Clara tolaži polomljenega Luskalnika.

Čajkovski je upal, da bodo otroci zaigrali na instrumente na odru, vendar so imeli težave z držanjem skupaj z orkestrom. Zaradi težav, ki so jih imeli otroci, je Čajkovski sprejel odločitev, da lahko igrajo prosto. Od njih ni zahteval, da se držijo napisane glasbe. Po prvem večeru je Čajkovski otrokom iz Cesarske baletne šole poslal zahvalo in košare sladkarij.

Sladkorna vila je lik v predstavi Luskalnik. Sladkorna vila pleše le v drugem dejanju baleta. Clara zaspi, zato bi lahko drugo dejanje razumeli kot Clarine sanje. Roland John Wiley pa meni, da je drugo dejanje resničnost, ki jo oblikuje Drosselmeyer. Sladkorna vila je vladarica dežele sladkarij. V svoji deželi sprejme princa Luskalnika in njegovo ljubezen Klaro ter odredi praznovanje. Lik pleše primabalerina (glavna plesalka), čeprav ima malo plesnega dela. Ob koncu baleta se ji v pas de deuxu pridruži moški plesalec. Njena številka v tem pas de deuxu se imenuje "Ples vile sladkorne slive".

Ples vile Sladke slive

"Ples vile Sladkorne slive" je ena najbolj znanih točk v predstavi Luskalnik. Napisana je bila za celesto. Ta instrument je bil v času nastanka plesa nov. Videti je kot majhen klavir, a zveni kot zvončki. Čajkovski je celesto odkril v Parizu leta 1891 med potovanjem v Združene države Amerike. Njegov založnik je kupil eno in obljubil, da bo nakup ohranil v tajnosti. Čajkovski ni želel, da bi Rimski-Korsakov ali Glazunov "izvedela zanjo in jo ... uporabila za nenavadne (drugačne, čudne) učinke pred mano". Petipa je želel, da bi glasba Sladkorne vile zvenela kot kapljice vode, ki pljuskajo v vodnjaku. Čajkovski je menil, da je celesta instrument za to. Prvotni koraki plesa niso znani. Antonietta Dell'Era je bila prva, ki je zaplesala vlogo Sladkorne vile. Ta lik zelo malo pleše, zato je Dell'Era v balet vključila gavotto Alfonsa Czibulke. Nato je imela še nekaj več za početi.

Mnenje zgodovinarja

John Warrack v svoji biografiji o Čajkovskem poudarja, da je največja slabost baleta njegova zgodba. Zaradi nje Čajkovski ni mogel glasbeno razviti baleta v slogu Labodjega jezera ali Speče lepotice. Nekaj simfoničnih odlomkov v baletu (večinoma v prvem dejanju) ni najboljše, kar je Čajkovski napisal. Warrack meni, da je "bistvena narava" baleta v posameznih številkah. Tega se je Čajkovski zavedal, ko je za promocijo celotnega baleta sestavil suito Luskalnik. Ker je bila zgodba tako šibka in ni omogočala simfoničnega razvoja, se je Čajkovski v ločenih številkah prepustil svojemu okusu za "leporečje". Prav zaradi tega je Luskalnik po Warrackovem mnenju "genialna zabava".

David Brown v biografiji Čajkovski poudarja, da Čajkovski ni bil zadovoljen z Norečkom in se je prijateljem pritoževal nad težavami pri uglasbitvi zgodbe. Brown se sprašuje, zakaj bi se Čajkovski sploh pustil prepričati, da bi sprejel zgodbo kot temo za balet. Poudarja, da sta bila Labodje jezero in Slepeča lepotica "dramatično mesena in globoko resna", medtem ko je bil Luskalnik "banalen ... [in] nesmiseln." Piše, da balet nima pravega vrhunca. Nato se sprašuje: "Za kaj je sploh šlo? Luskalnik je brez pomena v najglobljem smislu." Sklene, da je balet "najbolj nepomemben" med vsemi skladateljevimi zrelimi deli za gledališče in "njegova dramaturška struktura najmanj zadovoljiva". Čeprav Brown nikoli ne odobri baleta Luskalnik, meni, da je Čajkovski kljub "grozljivim omejitvam teme" opravil izjemno delo.