Činele (cimbale): definicija, vrste, tehnike igranja in uporaba

Činele (cimbale): od definicije in vrst do tehnik igranja ter uporabe v orkestrih, jazzu in bobnarskih setih — vse, kar morate vedeti o njihovem zvoku.

Činele (pogosto izgovorjene kot beseda "simbol") so tolkala, običajno v obliki ploščatih ali rahlo izbočenih diskov. Narejene so iz različnih kovin — najpogosteje iz bakra, brona ali posebnih zlitin — in na pogled spominjajo na pokrove loncev, vendar so sredinski del in robovi oblikovani tako, da dajejo želeno zvenenje; pogosto imajo na sredini luknjo z zanko ali trakovi za obešanje.

Definicija, materiali in gradnja

Činele so kovinska tolkala, kjer oblikovanje (debeline, ukrivljenosti, trdote zlitine in končna obdelava) močno vpliva na ton, jakost in trajanje zvoka. Večina sodobnih činel je litih ali rezanih iz pločevine in nato toplotno obdelanih ter ročno poliranih ali brušenih. Pri montaži na stojalo se pogosto uporabljajo filcni obročki ali gumijaste podložke, da se zmanjša neposredni stik z nosilno opremo in ohrani resonanca.

Vrste činelic

• Crash – namenjene za kratek, eksploziven udarec z močnim napadom.
• Ride – večje, za ohranjanje ritma z izrazitim "ping" zvokom na robu ali na zvončku (bell).
• Hi-hat – par majhnih činel, nameščenih eden nad drugim na stojalu; upravljamo jih s pedal z nogo (zapiranje/odpiranje) za različne artikulacije in ritmične učinke.
• China – pogosto z obrnjenim ali upognjenim robom; daje ostr, grob in eksotičen zvok (v izvirnem tekstu omenjene kitajske činele).
• Splash – majhne, hitre činelle za kratek, bliskovit učinek.
• Crotales – majhne, natančno uglašene bronaste ploščice, ki imajo določeno višino zvoka (torej gre za melodijsko, ne le neintonalno tolkalo).
• Suspended (obešene) činelle – ena činela obešena na stojalu in igrana z različnimi palicami, metlicami ali krtačami.
• Par ročnih/pohodnih činel – dve enaki čineli, ki ju izvajalec drži za trakove in z njima udarja; pogosto v bobnarskem kompletu (vojaški ali pihalni orkestri, povorke).

Tehnike igranja

Činele se lahko igra na več načinov, odvisno od rezultata, ki ga želimo:

• Ročne činelle (par) – igralec drži vsako činelo za trak in jih udarja skupaj; variacije vključujejo drgnjenje robov za tih, zadušen zvok ali močne sunke za poln, dolg odmev.
• Obešena činela – ena činela na stojalu se udarja z različno opremo: drumsticks, gumijaste ali filcne palice (mallets), metlice, žične krtače (wire brushes). Udarjate lahko ob rob (ostrejši, jasnejši zvok), na sredino (temnejši zven) ali med njima.
• Hi-hat tehnike – z nogo zapiranje in odpiranje para za najbolj značilne ritmične učinke; možno je igrati z odprtim ali zaprtim zvokom, igrati "chick" s pedalom ali rolati z metlico/plaščem.
• Ride tehnike – uporabo roba ali zvončka za različne barve; zvonček (bell) daje jasen, zvonast ton.
• Utišanje (choke) – takojšnje prijemanje čineli z roko po udarcu za naglo prekinitev vibracije (pogosto v orkestrski notaciji).
• Rolli in swell efekti – hitri udarci z mehkimi malleti ali kovanimi paličkami za neprekinjen, valovit zvok; uporabljajo se za dramatične učinke v filmski ali orkestralni glasbi.

Velikosti in uglaševanje

Činele so na voljo v različnih velikostih: manjše lahko merijo okoli 25 cm (približno 10 palcev), velike pa tudi do 60 cm (približno 24 palcev) ali več. Večina činel nima določene absolutne višine tona — delujejo kot neintonalne tanke resonančne naprave — a so nekatere serije in posebne izvedbe (npr. crotales) natančno uglašene in se uporabljajo kot melodijska tolkala.

Uporaba v glasbi

Činele se pojavljajo v zelo raznolikih glasbenih zvrsteh. Slišimo jih v orkestru, v jazzovskih skupinah, tolkalnih ansamblih in orkestrih za pohode ter v številnih popularnih zasedbah. V bobnarskem kompletu je praktično vedno vsaj ena činela: to je lahko "crash" ali par hi-hatov. V filmski glasbi, gledališču in študijski produkciji se uporabljajo tudi specialni učinki, kot so obrnjeni (china) ali pripravljene (sizzled) činelle.

Vojna, tradicija in zgodovina

Činele imajo dolgo zgodovino: že v antičnih kulturah so bile kovinske plošče uporabljene za signalizacijo, obrede in glasbo. Različne kulture so razvile specifične oblike in tehnike (npr. cerkveni, orientalski ali vojaški okvir uporabe), danes pa so činele nepogrešljiv del sodobnih orkestracij in tolkalnih palet.

Vzdrževanje in nasveti

• Čiščenje: mehka krpa in blago čistilo za kovino; pazite z agresivnimi polirnimi sredstvi, ki lahko spremenijo barvo in ton.
• Preprečevanje poškodb: pri nameščanju uporabljajte pravilne filcne ali gumijaste podložke ter ne zategnite premočno vijakov oziroma krilca, ki držijo činelo — premočna stiskanja dušijo resonanco.
• Razpoke: manjše razpoke lahko spremenijo ton nepopravljivo; v profesionalnih primerih se uporabljajo popravila (varjenje, brušenje) ali zamenjava.
• Skladiščenje: hranite na suhem mestu; ekstremne temperature in vlaga lahko vplivata na kovino in lepilo pri pasovih.

Činele so izjemno vsestransko orodje v glasbi: od efektov in poudarkov do vzdrževanja ritma in ustvarjanja atmosfere. Razumevanje materialov, oblik in različnih tehnik igranja pomaga glasbenikom izbrati pravo činelo za željen zvok in vlogo v glasbeni zasedbi.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj so cimbale?

V: Kako se običajno igra na činele?

V: Kakšne velikosti so lahko činele?

V: Ali imajo činele določeno višino zvoka?

V: V katerih vrstah glasbenih skupin se uporabljajo cimbale?

V: Ali obstajajo kakšne posebne tehnike igranja na cimbale?

Išči po črki