Johannes Brahms — nemški skladatelj: življenje, dela in vpliv

Zgodnja leta

Brahms se je rodil v Nemčiji. Njegov oče je bil kontrabasist v mestnem orkestru v Hamburgu. Verjetno je mlademu dečku dal prve glasbene lekcije. Kmalu se je začel učiti klavir pri učitelju Ottu Cosselu. Ko je Brahms leta 1843 igral na javnem koncertu, ga je ameriški agent povabil na turnejo po Ameriki, vendar je njegov učitelj ugotovil, da je premlad. Rekel je, naj se Johannes uči pri Eduardu Marksenu, znanem učitelju v Hamburgu. Do leta 1848 je začel igrati klavirske recitale. Začel je tudi komponirati in nekaj svojih skladb poslal Robertu Schumannu, da bi ga prosil za nasvet. Schumann je pošiljko vrnil neodprto.

V tem času je bilo v Hamburgu veliko madžarskih glasbenikov. Brahmsu je bila všeč njihova ljudska glasba z nenavadnimi ritmi, malimi triletnimi figurami in občutkom za rubato. Ta je vplivala na njegov lastni slog skladanja. Eden od Madžarov se je imenoval Remenyi. Igral je violino in Brahms ga je pogosto spremljal na koncertih. Skupaj sta hodila na turneje in srečevala slavne ljudi, kot sta skladatelj Franz Liszt in violinist Joseph Joachim, ki je postal Brahmsov dolgoletni tesni prijatelj. Joachim je Brahmsu naročil, naj gre k Schumannu in njegovi ženi Clari v Düsseldorf. Schumannu je bil Brahms všeč in videl je, da bo postal velik skladatelj, zato je o njem napisal članek v svoj glasbeni časopis. Članek je imel naslov: Neue Bahnen (Nove poti). Izkazalo se je, da je imel Schumann prav: Brahms je res postal slavni skladatelj in našel "nove poti" (nove načine komponiranja). Brahms je ostal Schumannov zelo tesen prijatelj. Ko je Schumann doživel živčni zlom, se je Brahms odpravil k njemu v Düsseldorf. Brahms se je kmalu zaljubil v Klaro, ki je bila 14 let starejša od njega. V njo je bil zaljubljen tudi po smrti Roberta Schumanna in imela sta tesen odnos, čeprav so se Brahmsa začele zanimati druge ženske in je bil za kratek čas tudi zaročen. Vendar se ni nikoli poročil.

Zgodnja kariera v Hamburgu

Leta 1859 se je Brahms naselil v Hamburgu. Ustanovil je ženski pevski zbor ter zanj napisal in priredil veliko glasbe. Njegov Prvi klavirski koncert je bil zelo uspešen v Hannovru in Hamburgu, ne pa tudi v Leipzigu, kjer je veliko ljudi raje poslušalo Lisztovo divjo romantično glasbo, ki se je precej razlikovala od Brahmsovega sloga, ki je temeljil na klasicistični glasbi. Brahms se je odločil, da bo odšel na Dunaj. Tam naj bi ostal do konca življenja.

Prva leta na Dunaju

Na Dunaju je kmalu našel veliko prijateljev, ki jim je bila všeč njegova glasba. Nekaj časa je vodil zbor Dunajske pevske akademije, ki je prepeval nekatere njegove skladbe. Spoznal je Wagnerja. Wagner se je bal, da bo Brahms začel pisati opere, ki bodo bolj znane od njegovih. Zato je Wagner napisal članek, v katerem je zapisal, da je Brahms zelo slab dirigent. Wagner si je tako ustvaril sovražnika Brahmsa, ki tako ali tako nikoli ni napisal nobene opere.

Leta 1870 je Brahms postal vodja koncertnega cikla Dunajske glasbene družbe. Kot skladatelj je postajal vse bolj slaven, vendar ni bil nikoli dober dirigent, zato je leta 1875 vodenje koncertov prevzel dirigent Hans Richter. V teh letih je dokončal eno svojih največjih del: V nadaljevanju je napisal še eno od svojih najbolj priljubljenih del: Variacije na zborovsko pesem Svetega Antonija (včasih napačno imenovane Variacije na Haydnovo temo).

Leta slave

Leta 1876 je končno dovolil izvedbo svoje Prve simfonije. Sprva ni bila zelo uspešna, na Dunaju pa je bila občinstvu všeč. Začel je komponirati številna svoja največja dela in na univerzah je prejel veliko priznanj. Pozimi je koncertiral, poleti pa se je posvečal komponiranju. Svojo zadnjo simfonijo (Četrta simfonija) je napisal leta 1885, jo dirigiral in se z orkestrom odpravil na turnejo po Nemčiji in Nizozemski.

Od leta 1889 je Brahms vsako poletje preživel v Ischlu, kjer je imel veliko prijateljev. Do leta 1890 se je odločil, da ne bo več skladal, čeprav je po srečanju s klarinetistom Richardom Mühlfeldom napisal štiri čudovita dela za klarinet. Leta 1896 je napisal Štiri resne pesmi, ki jih je verjetno navdihnila žalostna smrt Klare Schumann. Naslednje leto je Brahms na Dunaju umrl za rakom. Za isto boleznijo je umrl tudi njegov oče.

Brahms je napisal veliko vokalne glasbe. Največje od teh del je Nemški rekviem. Napisal je tudi veliko del za zbore in veliko zbirko pesmi s klavirsko spremljavo (Lieder). Napisal je veliko klavirske glasbe, ki vključuje sonate in številne krajše skladbe, kot so fantazije, rapsodije, balade, intermezzo, capriccios in romance. Njegova komorna glasba vključuje godalne kvartete, kvinteti in sekstete ter klavirske tria, kvartete in klavirski kvintet. Napisal je štiri simfonije in štiri koncerte: dva za klavir, enega za violino ter enega za violino in violončelo (dvojni koncert). Nemški rekviem je njegovo največje vokalno delo.

Brahmsa je zelo zanimala tudi stara glasba in je pomagal pri urejanju glasbe Françoisa Couperina ter glasbe svojega prijatelja Roberta Schumanna.