Franz Liszt

Zgodnja leta

Lisztov oče je bil uradnik, ki je delal za kneza Nikolausa Esterházyja, isto plemiško družino, ki je zaposlovala skladatelja Josepha Haydna. Pri sedmih letih ga je oče začel učiti igranja klavirja. Bil je čudežni otrok in v letu ali dveh je že igral na koncertih. Bil je tako obetaven, da so nekateri bogati Madžari rekli, da bodo plačali njegovo glasbeno izobraževanje.

Na spletnem mestu 1821 se je njegova družina preselila na Dunaj. Poučeval se je klavir pri Czernyju in kompozicijo pri Salieriju. Čeprav je bil še mladenič, je kmalu postal slaven in spoznal slavne glasbenike, kot sta Beethoven in Schubert. Beethoven naj bi ga poljubil na čelo.

Na spletnem mestu 1823 se je njegova družina ponovno preselila, tokrat v Pariz. Želel je študirati glasbo na konservatoriju, vendar ga Luigi Cherubini ni hotel sprejeti, ker je bil tujec (tj. ni bil Francoz). Zato je glasbeno teorijo študiral zasebno pri Reichi, kompozicijo pa pri Paerju. Kmalu so ga povsod po Parizu prosili, naj igra klavir. Odpotoval je v London. Ob svojem drugem obisku v 1825 igral kralju Juriju IV. v Windsorju.

Liszt je še naprej potoval v druge države. Po očetovi smrti je postal učitelj klavirja v Parizu. Zaljubil se je v eno od svojih učenk. To je bila prva od številnih ljubezenskih zvez, ki jih je imel z različnimi ženskami. Prebral je veliko knjig, da bi se ustrezno izobrazil. Spoznal je Berlioza in njegova glasba mu je bila zelo všeč. Na spletni strani 1831 je spoznal violinista Niccolòja Paganinija in bil navdušen nad njegovim virtuoznim igranjem. Liszt naj bi za klavir naredil to, kar je Paganini naredil za violino. Oba moška so karikaturisti narisali kot hudičeva lika. Oba sta pisala glasbo, ki je bila za njuna glasbila izjemno težka.

Kmalu je Liszt spoznal grofico Marie d'Agoult. Z njo je imel romanco. Grofica je zapustila moža in odšla živeti k Lisztu v Ženevo. Skupaj sta živela več let in imela tri otroke. Ko je Liszt razdelil veliko svojega denarja, da bi pomagal plačati spomenik Beethovnu v Bonnu, je moral spet zaslužiti denar s turnejami, zato ga je grofica zapustila. Nekaj let se je z njo in otroki še videval vsako poletje, vendar sta se nazadnje popolnoma razšla.

Poznejša leta

Liszt je v Rimu preživel osem let. Napisal je veliko verske glasbe in sprejel red v katoliški cerkvi. Njegova hči Cosima, ki se je poročila s slavnim dirigentom Hansom von Bülowom, je zapustila moža in živela z Wagnerjem. Skupaj sta imela dva otroka. Liszt in Wagner sta se zaradi tega dolga leta prepirala.

Liszt je večino svojih zadnjih let preživel na potovanjih med tremi mesti: Rim, Weimar in Budimpešta. To je imenoval "vie trifurquée" (življenje s tremi vilicami). Umrl je 31. julija 1886 v Bayreuthu.

Njegova osebnost

Liszt je bil zelo močna osebnost, ki je vplivala na vse, ki jih je srečal. Ko je igral klavir na koncertih, je bil velik showman. Ljudje so risali njegove karikature, na katerih je igral klavir z divjim pramenom las. Znal je biti zelo vljuden in se je znal razumeti z aristokracijo. Znal je biti zelo radodaren, drugim glasbenikom je podarjal denar in čas ter jih zasluženo pohvalil. Bil je močan, edinstven lik in eden najpomembnejših romantičnih skladateljev svojega časa. Najbolj je znan po svojih osupljivih virtuoznih klavirskih nastopih.

Sestave

Večina Lisztovih skladb je bila namenjena klavirju. Napisal je eno klavirsko sonato. Je v h-molu. Njena oblika se zelo razlikuje od sonat skladateljev, kot je Beethoven. Je zelo romantično delo, vendar ne pripoveduje zgodbe, kot to počnejo številne romantične skladbe. Njegova klavirska dela so večinoma krajše skladbe, ki so oblikovno precej svobodne. Pogosto je vzel temo in jo preoblikoval (postopoma spreminjal). Pisal je študije, ki so veliko več kot le skladbe za izboljšanje klavirske tehnike. Ena od zbirk se imenuje Transcendentalne študije. V Švici je napisal zbirko Années de pèlerinage (Leta potepanja), zbirko skladb, ki jim je kasneje dal naslove. Liszt je raziskoval vse možne zvoke, ki jih lahko ustvari klavir (bil je še dokaj nov instrument). Včasih je zvenel kot orkester. Nekatera njegova zadnja klavirska dela so veliko preprostejša za igranje, čeprav bi akordi za njegov čas zveneli zelo moderno. Podobna so impresionistični glasbi Debussyja.

Vse Lisztove klavirske skladbe niso bile izvirne kompozicije: Liszt je ustvarjal tudi priredbe ali transkripcije. Danes se nam zdi nenavadno, da bi vzeli simfonijo nekoga drugega in jo priredili za klavir. Vendar je Liszt to pogosto počel. Vzel je Beethovnove simfonije ali Schubertove pesmi in jih spremenil tako, da jih je bilo mogoče igrati na klavir. Veliko ljudi ni imelo priložnosti pogosto poslušati koncertov, prav gotovo pa niso imeli radia ali zgoščenk, zato je Liszt ta dela naredil bolj znana in jim pomagal, da so dosegla širše občinstvo. Pogosto je delal zahtevne transkripcije, kar je pomenilo, da je skladbe spreminjal in jim dodajal okrasne note ter tako iz stare skladbe naredil novo.

Zelo pomembna je tudi Lisztova orkestralna glasba. Pisal je simfonične pesmi: skladbe, ki pripovedujejo zgodbo ali nekaj opisujejo. Najbolj znana se imenuje Les préludes. Napisal je tudi dva klavirska koncerta.

Napisal je veliko cerkvene glasbe. Cerkvena glasba je bila v tistih časih pogosto precej sentimentalna, vendar je Liszt skušal s svojimi deli ljudem pomagati, da bi začutili versko predanost.

Zaključek

Liszt je bil v mnogih pogledih tipičen romantični umetnik. Vedno je iskal duhovni smisel življenja. Nosil je sprehajalno palico z glavami svetega Frančiška Asiškega ter Gretchen in Mefistofela, likov iz Goethejevega Fausta. Bil je glasbenik 19. stoletja, vendar je s svojim razmišljanjem in glasbo pričakoval 20. stoletje.