Simfonična pesem (tonska pesem): definicija, zgodovina in primeri

Simfonična pesem ali tonska pesem je orkestrska glasba, ki ima zgodbo ali opisuje nekaj, kot je pesem, slika ali kakršna koli ideja, ki ni glasba. Simfonična pesem je vrsta programske glasbe (glasba za instrumente, ki ima idejo zunaj glasbe).

Simfonične pesmi so bile večinoma napisane v 19. stoletju, v obdobju romantike. Običajno so sestavljene iz enega dela, ki lahko traja od 10 do 20 minut. Nekatere najdaljše, kot je Ein Heldenleben Richarda Straussa, so veliko daljše, kot simfonija s štirimi deli, ki se prepletajo drug v drugega.

To zamisel lahko vidimo v Beethovnovih uverturah, ki pripovedujejo zgodbo o operi ali gledališki igri, ki bo izvedena. Skladatelji, kot je Felix Mendelssohn, so nato začeli pisati uverture, ki so pripovedovale zgodbo, vendar niso bile vezane na nobeno opero. Fingalova jama (1832) opisuje morje, ki se opoteka ob skale v jami na škotskih Hebridih.

Franz Liszt je bil skladatelj, ki je iz simfonične pesmi naredil pomembno glasbeno obliko. Napisal je dvanajst del, ki jih je poimenoval Symphonische Dichtung (Simfonična pesem), saj se je glasba razvijala na enak način kot v simfoniji. Primer je Mazeppa (1851), ki opisuje pesem Victorja Hugoja o divjem konju, ki nosi privezanega človeka, dokler ga ne rešijo Ukrajinci in ga naredijo za svojega poglavarja.

Simfonične pesmi so napisali tudi Sergej Rachmaninov, Modest Musorgski, CamilleSaint-Saëns, Claude Debussy, Jean Sibelius, Bedřich Smetana, Antonín Dvořák, Piotr Čajkovski in César Franck.

Začetek tonske pesmi Richarda Straussa Also sprach Zarathustra (1895-1896) je v zadnjih letih postal še posebej znan zaradi uporabe v filmu 2001: Vesoljska odiseja.

Značilnosti simfonične pesmi

Simfonična pesem običajno pomeni:

enoten, enodelni orkestralni sestav (v nasprotju s večdelno simfonijo);

program — naslov, podnaslov ali opis, ki kaže na zunanjo idejo, pripoved, krajino, pesniško predlogo ali literarno zgodbo;

svobodnejša struktura kot klasična simfonija: skladatelj pogosto uporablja temično preobrazbo, motivične povezave in prosto razvojno obliko;

razširjena orkestracija in barvna raba posameznih glasbil za ustvarjanje slikovnih učinkov;

čustvena in pogosto slikovna glasbena govorica, značilna za obdobje romantike in poznega romantika.

Zgodovina in razvoj

Ideja navzkrižnega pripovedovanja zgodbe z orkestrom ni nova — že v Beethovnovih uverturah in v oblikah klasične dramaturgije najdemo začetke povezovanja glasbe z zunanjim pomenom. Skladatelji 19. stoletja so to razvojno pot razširili: Felix Mendelssohn je napisal uverture, kot je Fingalova jama, ki slikovito opisujejo naravne pojave, vendar brez konkretne opere kot izhodišča.

Franz Liszt je simfonično pesem uveljavil kot samostojno obliko: z njo je želel doseči, da se glasbeni razvoj odvija kot dramatizirana pripoved — s temami, ki se spreminjajo in vračajo, ter z arhitekturno celoto, ki jo vodi program. Njegovih dvanajst Symphonische Dichtung je postavilo merila za nadaljnji razvoj med drugim pri skladateljih, kot so Richard Strauss in Jean Sibelius.

Znani primeri in avtorji

Med najbolj znanimi simfoničnimi pesmimi so:

Fingalova jama (Hebrides Overture) — Felix Mendelssohn (1832) — slikovit prikaz morja ob škotskih Hebridih;

Mazeppa — Franz Liszt (1851) — nazorno glasbeno pripoved o baladni zgodbi Victora Huga;

Also sprach Zarathustra — Richard Strauss (1895–1896) — monumentalna tonska pesem, znana tudi iz filma 2001: Vesoljska odiseja;

Isle of the Dead — Sergej Rachmaninov — tema smrti in upanja v orkestralni podobi;

Night on Bald Mountain — Modest Musorgski — dramatična in pošastna nočna scena (pogosto v priredbi Rimsky‑Korsakova);

Danse Macabre — Camille Saint‑Saëns — groteskno in navdihujoče upodobljena plesna scena;

Prélude à l'après‑midi d'un faune — Claude Debussy — impresivna, barvna skladba z močno slikovnim nabojem;

Vltava (del cikla Má vlast) — Bedřich Smetana — opis toka reke in krajinske poetike;

Romeo and Juliet — Piotr Čajkovski — svečan fantazijski uvod z jasno narativno zasnovo;

Le chasseur maudit — César Franck — doživeto pripovedna skladba z močno simboliko.

Vpliv in sodobne oblike

Simfonična pesem je imela velik vpliv na razvoj filmske glasbe. Metode slikovnega vođenja orkestra, motivska povezava s liki in dogodki ter barvna orkestracija so neposredno prešle v znakovje filmskih skladateljev 20. stoletja. Mnogi skladatelji filmske glasbe so bili navdihnjeni z velikimi tonskimi pesmimi Romantike in pozne romantike.

Sodobna glasba še vedno uporablja ideje simfonične pesmi: nekatere sodobne orkestralne skladbe so programatične, druge pa vpeljujejo elektronske zvočne barve in razširjene tehnike, a ohranjajo osnovno stremljenje k pripovedovanju oziroma ustvarjanju jasne zunanje podobe z zvokom.

Kaj poslušati in kako

Pri poslušanju simfonične pesmi je koristno:

prebrati naslov in kratek opis ali literarno predlogo, če obstaja — to pomaga zaznati, kaj skladatelj želi prikazati;

pozorno spremljati ponavljajoče se motive oziroma teme, ki se spreminjajo — to razkriva notranjo logiko dela;

opazovati, kako skladatelj uporablja instrumente za barvo in dramatični učinek;

poskusiti poslušati skladbo večkrat; ob drugem poslušanju je pogosto lažje slediti pripovedi in zaznati podrobnosti orkestracije.

Simfonična pesem ostaja pomembna povezava med glasbo in drugimi umetnostmi — književnostjo, slikarstvom in gledališčem — ter most do sodobne filmske in programne glasbe.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je simfonična pesem?

O: Simfonična pesem je orkestrska glasba, ki ji je dodana zgodba ali opisuje nekaj, kot je pesem, slika ali katera koli ideja, ki ni glasba. Gre za vrsto programske glasbe, običajno v enem delu, ki traja od 10 do 20 minut.

V: Kdaj so bile priljubljene simfonične pesmi?

O: Simfonične pesmi so bile večinoma napisane v 19. stoletju v obdobju romantike.

V: Kdo je bil skladatelj, zaradi katerega je simfonična pesem postala pomembna glasbena oblika?

O: Franz Liszt je bil skladatelj, zaradi katerega je simfonična pesem postala pomembna glasbena oblika. Napisal je dvanajst del, ki jih je poimenoval Symphonische Dichtung (Simfonična pesem).

V: Kateri so primeri znanih simfoničnih pesmi?

O: Primeri znanih simfoničnih pesmi so Fingalova jama Felixa Mendelssohna, Mazeppa Franza Liszta, Also sprach Zarathustra Richarda Straussa ter dela Sergeja Rachmaninova, Modesta Musorgskega, Camilla Saint-Saënsa, Clauda Debussyja, Jeana Sibeliusa, Bedřicha Smetane, Antonína Dvořaka, Petra Čajkovskega in Césarja Francka.

V: Kako dolgo traja večina simfoničnih pesmi?

O: Večina simfoničnih pesnitev traja od 10 do 20 minut, čeprav so nekatere lahko veliko daljše, kot Ein Heldenleben Richarda Straussa, ki ima štiri stavke, ki se prepletajo drug v drugega.

V: Kaj je navdihnilo Beethovnove uverture?

O: Beethovnove uverture so navdihovale zgodbe iz oper ali gledaliških iger, ki naj bi jih uprizorili.

V: Kaj opisuje Fingalova jama?

O:Fingalova jama (1832) opisuje morsko valovanje ob skale jame na škotskih Hebridih.