Felix Mendelssohn Bartholdy: nemški skladatelj romantike — življenje in dela

Mendelssohnova družina je imela veliko denarja. Poleg tega so se zelo zanimali za glasbo, literaturo, slikarstvo itd. Njegov dedek Moses Mendelssohn je bil znan v nemški nacionalni književnosti. Njegov oče je bil bankir, mati pa je bila iz družine, ki je imela v Berlinu v lasti veliko tovarn. Mladega Felixa so starši vzgajali doma. Čeprav je bila družina judovska, so starši Feliksa dali krstiti, njegov oče pa je nekaj let pozneje postal kristjan. Družina Mendelssohn je v tem času svojemu imenu dodala ime Bartholdy.

Kmalu so Feliksa začeli učiti zasebni učitelji, med njimi Ludwig Berger, ki ga je učil igranja klavirja. Učil se je tudi glasbene teorije in kompozicije. Pri devetih letih je igral na klavirju na koncertu in začel pisati male glasbene igre (v nemščini imenovane Singspiel). Leta 1821 so ga v Weimar odpeljali na srečanje s slavnim pisateljem Goethejem. To naj bi bil prvi od številnih obiskov, Goethejev način razmišljanja in njegova dela nemške književnosti pa so imela velik vpliv na mladega Mendelssohna. V tem času je napisal več del, med drugim singspiele, simfonije in komorno glasbo. Potoval je z očetom in spoznal številne znane glasbenike.

Leta 1825 se je družina preselila v Berlin. V svoji veliki hiši so imeli redne koncerte ob nedeljah zjutraj. Na zasebne koncerte so vabili številne bogate in slavne ljudi. Oktobra 1825 je napisal godalni oktet (skladbo za osem godal), ki je eno njegovih najboljših del. Študiral je glasbo Johanna Sebastiana Bacha (1685-1750), katerega glasbo so ljudje že skoraj pozabili. Našel je glasbo Bachovega Pasijona po svetem Mateju in leta 1829 dirigiral njegovo izvedbo. To je bila znamenita izvedba v zgodovini glasbe, saj so ljudje nenadoma spoznali, kako velik je bil Bach. Od takrat Bachova glasba ni bila nikoli več pozabljena.

Med letoma 1829 in 1835 je Mendelssohn potoval po vsej Evropi. Večkrat je obiskal London, kjer je izvedel tudi Beethovnov Cesarski koncert. Potoval je na Škotsko, kjer je odplul do Fingalove jame na Notranjih Hebridih. To ga je navdihnilo, da je napisal uverturo Hebridi. Ko se je vračal, je imel dostavnik nesrečo in poškodoval si je koleno. Preden se je lahko vrnil v Berlin, je nekaj časa bival pri skladatelju Thomasu Attwoodu. Nato je odpotoval v Italijo, kjer je napisal Italijansko simfonijo. V Italiji je spoznal Hectorja Berlioza, na poti nazaj pa Chopina.

Nekaj časa je preživel v Düsseldorfu, kjer je izvajal več Händlovih oratorijev in lastno glasbo. V Frankfurtu na Majni je bival pri družini, ki je imela dve hčeri. Z eno od njiju, Cécile Charlotte Sophia Jeanrenaud, se je poročil leta 1837. Imela sta srečen zakon in pet otrok.

Felix se je z mlado ženo preselil v Leipzig, kjer je postal dirigent znamenitega orkestraLeipzig Gewandhaus. To je bila ena najvišjih glasbenih služb v Nemčiji. Dirigiral je veliko glasbe skladateljev iz 18. stoletja, ki so bili pozabljeni. Prvič je izvedel tudi Schubertovo Simfonijo v C-duru, ki jo je devet let po Schubertovi smrti odkril Robert Schumann. Mendelssohn je v Leipzig pridobil nekaj najbolj znanih glasbenikov, da so prišli in igrali z orkestrom: Mendelsburg je v orkestru gostil Claro Schumann, Franza Liszta, Antona Rubinsteina, mladega violinista Josepha Joachima in švedsko sopranistko Jenny Lind. Mendelssohn je izboljšal igranje orkestra in ga uvrstil med najboljše orkestre na svetu. Poskrbel je tudi, da so bili igralci dobro plačani.

V začetku 40. let 19. stoletja je Mendelssohn nekaj časa preživel v Berlinu. Novi pruski kralj Friedrich Wilhelm IV. je bil zelo navdušen nad glasbo in je imel veliko zamisli o novih načrtih za koncerte. Želel je, da bi bil za to odgovoren Mendelssohn. Kralj je želel, da bi se izvajale grške igre, in Mendelssohn je moral napisati priložnostno glasbo za predstave Antigone.

Junija 1842 je Mendelssohna dvakrat sprejela kraljica Viktorija v svoji palači v Londonu. Mendelssohn se je kraljici zahvalil in ji posvetil svojo Škotsko simfonijo. Še naprej je dirigiral v Leipzigu in pomagal pri uveljavljanju Berliozove glasbe v Nemčiji. Postal je direktor novega konservatorija v Leipzigu. V Berlinu ga je kralj prosil, naj poskrbi za priložnostno glasbo za Shakespearovo igro Sen kresne noči. Nekaj te glasbe je napisal že 17 let prej, zdaj pa jo je dokončal in izvedel leta 1843.

V zadnjih letih življenja je Mendelssohn trpel zaradi slabega zdravja. Še naprej je delal in potoval, kolikor je le mogel, vendar je po kapi leta 1849 umrl v Leipzigu, star 38 let. Njegovo truplo so s posebnim vlakom prepeljali v Berlin, kjer so ga pokopali blizu groba njegove sestre Fanny.

Mendelssohnova najbolj znana dela so pet simfonij (zlasti Škotska in Italijanska simfonija), koncerti (zlasti violinski koncert), uverture (zlasti Hebridi) in priložnostna glasba za Sen kresne noči, ki vključuje znameniti Poročni marš. Napisal je tudi nekaj zelo dobrih komornih skladb: godalne kvartete in klavirske trio ter dva zelo znana oratorija: Elijah in Sveti Pavel. Njegova klavirska glasba vključuje obsežno zbirko kratkih skladb z naslovom Pesmi brez besed (nemško: Lieder ohne Worte), ki jih mnogi pianisti radi igrajo. Njegova orgelska glasba kaže na njegovo ljubezen do J. S. Bacha in pogosto zveni bolj baročno kot romantično. Po njegovi smrti je Mendelssohnova glasba za nekaj časa postala manj priljubljena. Morda je bil vzrok za to porast antisemitizma sredi 19. stoletja, morda pa tudi zato, ker so nekateri glasbeniki igrali Mendelssohnovo glasbo na precej razkošen način. Vendar pa so številni veliki glasbeniki videli njegovo veličino in njegova glasba je še danes zelo priljubljena.