Koncert (glasbena oblika)

Koncert v obdobju baroka

Samostojni koncert je postal priljubljen pri skladateljih, kot je Antonio Vivaldi (1678-1741), ki je napisal več kot 400 koncertov za različna glasbila. Njegovi najbolj znani koncerti so štirje, znani kot Štirje letni časi. To so violinski koncerti, vsak koncert pa obravnava enega od letnih časov: pomlad, poletje, jesen in zimo. Koncerte so pisali tudi številni drugi baročni skladatelji: Johann Sebastian Bach (1685-1750) je napisal več koncertov za violino, čeprav sta se ohranila le dva, drugi so se izgubili. Napisal je tudi solistične koncerte za čembalo. George Frideric Händel (1685-1759) je napisal koncerte za orgle. Orgle v Angliji so bile v tistih časih zelo majhne in so se dobro ujemale z orkestrom. Händel je v svoje koncerte včasih vnesel pavze, v katerih je lahko solist improviziral (si izmislil) nekaj glasbe. Ti improvizirani deli so postali znani kot "kadence". Od takrat imajo koncerti kadence, kjer lahko solist pokaže, kako odlično zna igrati in improvizirati. Nekateri skladatelji so napisali lastne kadence.

Koncert v klasicističnem obdobju

V obdobju klasicizma je Joseph Haydn (1732-1809) napisal nekaj koncertov, med njimi dva za violončelo, vendar je bolj znan po svojih simfonijah. Wolfgang Amadeus Mozart (1756-1791) napisal veliko čudovitih klavirskih koncertov. To je bilo v času, ko je bil klavir novo glasbilo. Mozart je bil odličen pianist in večino koncertov je napisal zase, da bi jih lahko izvajal. Napisal je tudi pet violinskih koncertov, štiri koncerte za rog, dva koncerta za flavto in koncert za klarinet. Napisal je tudi koncerte za več solistov, npr. koncert za flavto in harfo ter koncert za violino in violo, ki ga je poimenoval Sinfonia Concertante. V tem času so imeli koncerti vedno tri stavke: hiter (običajno v sonatni obliki), počasen in hiter stavek (pogosto rondo), s katerim se je koncert zaključil.

Ludwig van Beethoven (1770-1827) je zaslovel kot pianist, preden je postal znan kot skladatelj. Napisal je pet klavirskih koncertov. Zadnji, ki je v angleško govorečih državah znan kot Emperor Concerto, je zelo veliko in močno delo, ki se nagiba k glasbi romantičnega obdobja. Beethoven je napisal čudovit violinski koncert. Takrat so vsi mislili, da je za solista pretežak, a ker so skladatelji pisali vedno težjo glasbo, so morali igralci postajati vedno boljši. Danes bi ga moral znati zaigrati vsak profesionalni violinist. Beethoven je napisal tudi Trojni koncert za klavir, violino, violončelo in orkester.

Koncert v obdobju romantike

19. stoletje je znano kot obdobje romantike. Ljudje so oboževali ustvarjalne moške, kot so umetniki, glasbeniki in pisatelji (čas enakopravnosti žensk še ni prišel). Videli so jih kot junake. Koncert se je zelo dobro ujemal s tem načinom razmišljanja. Solist je bil velik junak, koncert pa mu je omogočil, da je pokazal svojo odlično tehniko. Violinist in skladatelj Niccolò Paganini (1782-1840) je bil eden od teh velikih junakov. Igral je violino tako, kot še nihče drug, in ker je bil vitek in suh možakar z bledim obrazom in dolgimi lasmi, so ljudje mislili, da je videti kot hudič. Pisal je violinske koncerte, ki jih je v tistem času znal igrati samo on.

Romantični in moderni koncerti

Med najbolj znanimi violinskimi koncerti 19. in 20. stoletja so koncerti Felixa Mendelssohna, Maxa Brucha (št. 1), Johannesa Brahmsa, Petra Iljiča Čajkovskega, Edwarda Elgarja, Dmitrija Šostakoviča (št. 1), Béle Bartóka, Albana Berga, Igorja Stravinskega in sira Williama Waltona.

Po Beethovnu so bili znani klavirski koncerti Frederica Chopina (2), Roberta Schumanna, Johannesa Brahmsa (2), Pjotra I. Čajkovskega (3), Edvarda Griega, Sergeja Rachmaninova (4), Béle Bartóka (3), Sergeja Prokofjeva (5) in Igorja Stravinskega.

Znani so violončelski koncerti Antonína Dvořáka, Edouarda Lala, Edwarda Elgarja in Dmitrija Šostakoviča. Čajkovski je napisal skladbo za violončelo in orkester z naslovom Rokokojske variacije, Benjamin Britten pa skladbo za violončelo in orkester, ki jo je poimenoval "violončelska simfonija", saj sta violončelo in orkester enakovredna. Brahms je napisal Dvojni koncert za violino in violončelo z orkestrom.

Paul Hindemith in William Walton sta napisala violinske koncerte, Hector Berlioz pa je napisal skladbo Harold v Italiji, ki je podobna violinskemu koncertu.

Med znanimi koncerti za lesena pihala so dva za klarinet Carla Marie von Webra, koncerta za klarinet in flavto Carla Nielsena, koncert za klarinet Aarona Coplanda in koncert za oboo Ralpha Vaughana Williamsa.

Richard Strauss je napisal dva koncerta za rog. Nikolaj Rimski-Korsakov je napisal koncert za trobento, Ralph Vaughan Williams pa koncert za tubo.

Sodobni skladatelji so napisali koncerte za tolkala. To so običajno skladbe za enega tolkalca, ki igra na veliko različnih tolkal, spremlja pa ga orkester. James MacMillan je napisal skladbo za tolkala in orkester z naslovom Veni, Veni Emmanuel.

Joaquin Rodrigo je napisal več del za kitaro in orkester, med drugim Concierto de Aranjuez.

Béla Bartók je napisal skladbo z naslovom Koncert za orkester. Tako jo je poimenoval zato, ker je sicer skladba za orkester (kot simfonija), vendar je v njej veliko solističnih skladb za različne instrumente. Tudi drugi skladatelji, kot je Alan Hovhaness, so napisali koncerte za orkester.

Sir Peter Maxwell Davies je napisal deset koncertov, vsakega za drugo solistično glasbilo. Znani so kot "Strathclyde Concertos".