William Walton

Zgodnja leta

Waltonova družina je bila glasbena, vendar je imela zelo malo denarja. Oba starša sta pela, Walton pa je prepeval v lokalnem cerkvenem zboru. Oče ga je udaril, če je naredil napako. Morda je bil zato v poznejšem življenju tako pozoren na vsako noto, ki jo je napisal.

Pri desetih letih se je pridružil pevskemu zboru katedrale Christ Church v Oxfordu. Naučil se je igrati klavir in violino. Star je bil komaj 16 let, ko je odšel na univerzo v Oxfordu, kjer je študiral na Christ Church v Oxfordu. Večino tega, kar je vedel o komponiranju, se je naučil sam. Študiral je partiture del Stravinskega, Debussyja, Sibeliusa in drugih. Nekaj lekcij mu je dajal Hugh Allen, organist v katedrali. V Oxfordu se je Walton spoprijateljil z dvema pesnikoma: Sacheverell Sitwell in Siegfried Sassoon. Večina glasbe, ki jo je napisal, ko je bil zelo mlad, je izgubljena, toda zborovska himna Litanija, ki jo je napisal, ko je bil star komaj petnajst let, s svojimi modernimi harmonijami kaže na njegov glasbeni talent.

Walton je leta 1920 zapustil Oxford brez diplome, saj je trikrat neuspešno opravil izpite. Odšel je živeti k družini Sitwell, ki ga je seznanila s številnimi pomembnimi ljudmi, med drugim s skladateljem Constantom Lambertom in piscem pesmi Noelom Cowardom. S Sitwellovimi je potoval tudi v Italijo. Leta 1923 je uglasbil eno od pesmi Edith Sitwell. Skladba se je imenovala Fasada. Glasba je bila zelo džezovska in skoraj šaljiva, zato se je mnogim ljudem v tistem času zdela zelo moderna.

V dvajsetih letih 20. stoletja je Walton nekaj denarja zaslužil z igranjem klavirja v jazzovskih klubih, vendar je večino časa preživel s skladanjem na podstrešju Sitwellovih. Orkestralna uvertura Portsmouth Point (ki jo je posvetil Sassuonu) je prvo delo, ki kaže Waltonov pravi slog. Leta 1929 je s Koncertom za violo postal resnično slaven. Temu so sledili Belozarjeva pojedina (1931), Simfonija št. 1 (1935), kronski marš Crown Imperial (1937) in Koncert za violino (1939). Vsa ta dela so še danes zelo priljubljena.

Po drugi svetovni vojni

Med drugo svetovno vojno Waltonu ni bilo treba služiti vojaškega roka, zato je imel čas za skladanje glasbe za propagandne filme, kot sta The First of the Few (1942) in priredba Shakespearove drame Henry V (1944) Laurenca Olivierja. Po skladanju drugega godalnega kvarteta (1946) je Walton naslednjih sedem let največ časa posvetil pisanju opere Troilus in Kresida (1947-1954). Opera ni bila zelo priljubljena. Razlog za to je bila njegova precej romantična glasba, ki se je zelo razlikovala od sodobne glasbe, ki je bila v modi v petdesetih letih, zlasti od glasbe Pierra Bouleza in njegovih privržencev.

Walton je napisal glasbo še za dva Shakespearova in Olivierjeva filma - z oskarjem nagrajenega Hamleta in Riharda III. Vendar Walton za nobenega od svojih shakespearskih filmov ni prejel oskarja.

Walton je nato začel pisati več orkestrske glasbe: Koncert za violončelo (1956), Drugo simfonijo (1960) in Variacije na Hindemithovo temo (1963). Začel je prejemati številna priznanja: Leta 1951 je bil vitez, leta 1968 pa je prejel red za zasluge. Ljudem je bila všeč njegova komična opera v enem dejanju Medved, ko so jo leta 1967 izvedli na festivalu v Aldeburghu, in ljudje z vsega sveta so ga prosili za novo glasbo. Njegove cikle pesmi iz tega obdobja so prvič izvedli znani pevci, kot sta Peter Pears in Elisabeth Schwarzkopf.

V zadnjih letih je Walton vse težje skladal. Poskušal je napisati tretjo simfonijo za Andréja Previna, vendar je pozneje od tega odstopil. Njegova zadnja dela so bila večinoma cerkvena glasba ali predelave starejših skladb. Leta 1949 se je z argentinsko ženo Susano Gil naselil na otoku Ischia v Italiji. Tam je umrl leta 1983.

Od njegove smrti so Waltonovo glasbo veliko izvajali in snemali. Ljudje o njem ne razmišljajo več kot o staromodnem, temveč kot o skladatelju, ki je bil zelo močna osebnost, kar se jasno sliši v njegovi glasbi.

Walton je bil leta 1951 povišan v viteza, leta 1967 pa imenovan za red za zasluge.