Sir Peter Pears — angleški tenor in življenjski partner Benjamina Brittena

Sir Peter Pears — lirični angleški tenor in življenjski partner Benjamina Brittena; navdihovalec njegovih oper, izvrsten izvajalec glavnih tenornih vlog in častni snemalec klasičnih mojstrovin.

Sir Peter Neville Luard Pears CBE (njegovo ime se rima z "cheers") (rojen 22. junija 1910 v Farnhamu, umrl 3. aprila 1986 v Aldeburghu) je bil angleški tenorist in življenjski partner skladatelja Benjamina Brittna.

Izobraževanje in zgodnja leta

Pears se je šolal na kolidžu Lancing. Nato je študiral glasbo na Keble Collegeu v Oxfordu. Bil je organist na Hertford Collegeu v Oxfordu, vendar je zapustil Oxford, ne da bi diplomiral. Pozneje je dva semestra študiral petje na Royal College of Music. V zgodnjih letih je nastopal predvsem kot pevski soloist in član zborov, kar mu je dalo trdne temelje za kasnejšo operno in koncertno kariero.

Sodelovanje z Benjaminom Brittenom

Brittena je spoznal leta 1934, ko je bil član BBC Singers. Pears in Britten sta imela prvi skupni recital leta 1937 na Balliol Collegeu v Oxfordu. Njuno osebno in ustvarjalno partnerstvo je trajalo več desetletij: skupaj sta živela, nastopala in ustvarjala, pogosto sta si dom delila v znani Rdeči hiši v Aldeburghu, ki je postala osrednje prizorišče njunega delovanja.

Leta 1939 sta zaradi druge svetovne vojne skupaj odšla v Ameriko, vendar sta se leta 1942 odločila, da se vrneta v domovino. V Angliji sta v londonski dvoraniWigmore skupaj izvedla Brittenov cikel pesmi Seven Sonnets of Michelangelo (Britten je bil tudi odličen pianist), nato pa sta jih posnela za založbo EMI, kar je bil njun prvi skupni posnetek.

Vloga navdiha in nova dela

Peter Pears je bil velik navdih za Brittnovo vokalno pisanje. Številne Brittnove opere imajo glavno tenorsko vlogo, ki je bila pisana zanj. Britten je napisal tudi več kot 100 pesmi s klavirsko spremljavo ter dela za tenor in orkester, kot so Les Illuminations, Nokturno, Serenada za tenor, rog in godala ter Canticles. Njihovo sodelovanje je pogosto presegalo le izvajanje: Britten je Pearsu prilagajal vokalno linijo in izrazni govor v skladu z njegovim edinstvenim glasom in interpretativnim občutkom.

Operne vloge in slog

V Brittnovih operah je Pears pel številne pomembne vloge, med njimi naslovni vlogi v Peter Grimes in Albert Herring, vlogo Macheatha v Žrebčevi operi, sir Philip Wingrave v Owen Wingrave, kapitana Vere v Billy Budd, Quinta v The Turn of the Screw, Aschenbacha v Smrti v Benetkah ter tri cerkvene prilike. Pears je v Sen kresne noči (ki temelji na Shakespearovi igri) prispeval tudi k besedilu, v njej pa je imel nenavadno komično vlogo zvonarja Flute, kjer je upodobil žensko in parodiral veliko operno pevko Joan Sutherland pri petju prizora iz Lucia di Lammermoor.

Pearsov glas je bil lirični tenor — jasen, artikuliran in izrazno dovršen, vendar ni bil težkega, dramskega tipa. Britten je zanj spretno pisal partiture, ki so poudarjale njegovo natančnost v besedi in barvo tona. Redno je nastopal v Kraljevi opernihiši in številnih drugih opernih hišah v Evropi in Združenih državah Amerike.

Koncertna dejavnost in pevske specialnosti

Poleg opernih vlog je bil Pears cenjen kot pevec samospevov — zlasti pesmi Franza Schuberta — pogosto v sodelovanju z Brittenom kot pianistikom. Pogosto je pel tudi evangelista v pasijonih Johanna Sebastiana Bacha, kjer je njegova jasnost dikcije in narativni pristop še posebej prišel do izraza.

Pozno obdobje in pedagoško delo

Njegova zadnja velika vloga, ki jo je zanj napisal Britten, je bila Aschenbach v Smrti v Benetkah. To vlogo je pel leta 1973 na festivalu v Aldeburghu in naslednje leto v Kraljevi operni hiši. Britten je v poznejših letih zbolel za srčno boleznijo in je bil preveč slabega zdravja, da bi se udeležil vseh predstav; umrl je leta 1976.

Pears je po Brittnovi smrti nadaljeval življenje v Rdeči hiši v Aldeburghu in aktivno sodeloval pri ohranjanju njune glasbene zapuščine. Po upokojitvi je poučeval mlade pevce prek fundacije Britten-Pears (kasneje znane tudi kot Britten–Pears School/Britten–Pears Foundation), kjer je prenašal svoje znanje interpretacije, besede in sloga novim generacijam pevcev.

Nagrade, zdravje in smrt

Leta 1955 je prejel red CBE, kasneje pa je bil povišan v viteški red, zaradi česar je postal Sir Peter Pears. V poznejših letih se je tudi on soočal s srčnimi težavami. Umrl je 3. aprila 1986, deset let po smrti Brittna, in je pokopan poleg njega na pokopališču cerkve svetega Petra in svetega Pavla v Aldeburghu.

Posnetki in zapuščina

Pearsovo petje je ohranjeno na številnih zvočnih in filmskih posnetkih. Med drugim so ohranjeni skoraj vsi Brittnovi vokalni in operni deli, ki jih je pisal za Pearsa, pa tudi njegovi nastopi kot evangelist v Pasijonu po Mateju in Pasijonu po Janezu Johanna Sebastiana Bacha in vloge Geroncia v Elgarjevih Sanjah o Geronciju. Njegovi posnetki Schubertovih pesmi in Brittnovih ciklov ostajajo referenčni za interpretacijo in besedno-naglašeno petje.

Pearsova kariera in dolgoletno sodelovanje z Brittenom sta pomembno vplivala na britansko glasbeno življenje 20. stoletja: ne le skozi izvirna dela, napisana zanj, temveč tudi prek ustanov, festivalov in pedagoškega dela, ki sta jih ustvarila in podprla.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je bil sir Peter Neville Luard Pears?

V: Kdaj se je rodil?

V: Kakšen naziv je imel?

V: Kateri je njegov najpomembnejši dosežek?

V: Kdaj je umrl?

V: Kako se izgovarja njegovo ime?

Išči po črki