Petje
Petje pomeni ustvarjanje glasbe z glasom. Petje je verjetno način, kako se je glasba začela pred več tisoč leti. Ko ljudje pojejo, glasovi postajajo visoki ali nizki. Če to počnejo na način, ki uporablja tone lestvice, ustvarjajo melodije, imenovane pesmi. Pesem je, zelo na splošno, glasbeno delo, ki ga ustvarja glas z izrazitimi in stalnimi višinami ter vzorci zvoka in tišine ter raznolikostjo, ki pogosto vključuje ponavljanje.
Številne ptice tudi pojejo. To so ptice pevke (Passerines), zelo velik red, ki ga pogosto imenujemo ptice pevke.
Édith Piaf poje pred mikrofonom (1962).
Tehnika petja
Ko ljudje pojejo, uporabljajo zrak v pljučih. Tlak zraka, ki prihaja iz pljuč, je mogoče nadzorovati z več dihalnimi mišicami, vključno z mišico, imenovano diafragma, ki poteka po sprednjem delu telesa pod rebri. Ljudje, ki se učijo petja, veliko časa vadijo "nadzor dihanja".
Zrak prihaja skozi grlo, kjer je grlo kot trstenica na klarinetu: vibrira in nadzoruje pretok zraka, zaradi česar je ton višji ali nižji, odvisno od tega, kako ga nadzorujemo.
Zvok pride v usta, ki so prostor, v katerem se zvok lahko poveča (resonira). Profesionalni pevci se celo naučijo razmišljati o celotni glavi kot o resonatorju. Včasih govorijo o "maski", tj. predstavljajo si masko pred obrazom, zaradi česar je zvok večji. Zvok nato pride iz ust, tako da ga je mogoče slišati.
Petje se razlikuje od govorjenja zaradi posebnega načina uporabe glasilk v grlu.
Glasovni razponi
Večina ljudi lahko poje tone, ki pokrivajo več kot oktavo. Ljudje, ki veliko pojejo, bodo verjetno znali peti več kot dve oktavi. Pevce lahko imenujemo glede na to, ali imajo višje ali nižje glasove: sopran, mezzosopran in kontraalt za ženske, tenor, bariton ali bas za moške. Nekateri moški lahko svoj glas za petje v altu usposobijo tako, da uporabijo falsetto glas. Otroški glasovi se pogosto imenujejo visoki glasovi.
Vrste petja
Na svetu obstaja veliko različnih pevskih slogov. Vsak od njih ima drugačno tehniko. V zahodni klasični glasbi se pevci učijo peti z glasom bel canto, ki uporablja veliko resonance v glavi in ustvarja gladek zvok. Bel canto se je uporabljal v italijanski operi. Kasneje, v 19. stoletju, je Richard Wagner napisal opere, v katerih so morali biti pevci bolj dramatični. Operni pevci imajo danes lahko različne vrste glasov: bel canto, lirični, dramatični, koloraturni (izjemno visok in lahek) itd.
V cerkvenih zborih so pevci pogosto naučeni uporabljati veliko glavnega glasu, saj ta lepo zveni v velikih katedralah.
Pop pevci imajo na splošno drugačno tehniko: pojejo bolj iz grla. Ni jim treba razvijati močnih glasov kot opernim pevcem, saj pojejo v mikrofone, tako da je njihov glas elektronsko ojačan (glasnejši).
Glasovi, ki pojejo glasbo iz različnih delov sveta, lahko zvenijo zelo različno. Kitajsko petje zveni nosno (skozi nos). V Mongoliji obstaja tehnika nadtonskega petja, ki zveni, kot bi s prstom drgnili ob rob vinskega kozarca. V Švici moški pogosto jodlajo.
Rap je vrsta petja, pri katerem je najpomembnejši ritem. Višina tonov je visoka in nizka, vendar ne gre za posebne note. Petje scat je precej podobno rapu.
Akapella petje je vokalna glasba brez instrumentalne spremljave. Ime izhaja iz latinskega a (brez) in cappella (glasbena spremljava).
Kantata je izraz, ki se nanaša izključno na spremljano petje, kar je popolno nasprotje akapelle.
Zbor Windsbacherjevih fantov poje
Načini za uživanje v petju
V petju lahko uživa vsakdo. Skupino ljudi, ki pojejo skupaj, pogosto imenujemo zbor. Ljudje lahko pojejo v zborih, manjših skupinah ali samostojno (solo). Ljudje lahko pojejo za lastno veselje (npr. pod tušem) ali pa pridno vadijo in pojejo na koncertih pred občinstvom.
Petje lahko poteka samostojno ("a cappella") ali s spremljavo (običajno z glasbili).
Nekateri ljudje pravijo, da so "gluhi za glas", kar pomeni, da ne znajo peti v skladu z melodijo. Toda skoraj vsak se lahko nauči peti, če se dovolj trudi.
Sorodne strani
