Pasijon po Mateju (nemško Matthäuspassion, BWV 244) je ena najambicioznejših in najpomembnejših del glasbene literature. Gre za glasbeno-pedagoško in čustveno bogato skladbo Johanna Sebastiana Bacha, ki z besedilom prenaša pripoved o Jezusovi smrti na križu, kot je opisana v 26. in 27. poglavju Knjige svetega Mateja v Svetem pismu. Delo je napisano za zbor, solistične glasove in orkester; zbor in orkester sta razdeljena na dva neodvisna sklopa — Zbor 1 in Zbor 2 ter Orkester 1 in Orkester 2 — kar omogoča dramatična dialogiziranja in bogato zvočno plastenje.
Izvor in prva izvedba
Pasijon po Mateju je bil sestavljen v času Bachovega službovanja v Leipzigu in je bil verjetno prvič izveden na veliki petek v začetku 1727 (Bach ga je v naslednjih letih tudi večkrat prirejal in dopolnjeval). Besedilo združuje dobesedne odlomke iz evangelija z liturgičnimi in pesniškimi komentarji pesnika, znanega kot Picander (pravim imenom Christian Friedrich Henrici). Delo je bilo prvotno mišljeno kot del bogoslužnega obreda, a zaradi svoje obsežnosti je že od začetka presegalo običajne cerkvene okvire.
Zasedba in struktura
Delo vključuje:
- solistične partije: Evangelist (tenor), ki v recitativih pripoveduje dogodek; Christus (baryton/bas), ki poje Jezusove replike; ter različne arije za soprano, alt, tenor in bas;
- velike zborovske prizore, med njimi dramatične turba ( množične) scene, ki predstavljajo množico;
- zborale — preproste, štiriglasne himne, ki delujejo kot komentar in verska meditacija;
- baročni orkester s kontinuom, vključujoč flavte, oboe, strune in specifične solistične instrumente (npr. oboi d'amore, viola da gamba pri nekaterih arijah), ki barvno in izrazno poudarjajo posamezne prizore.
Delo je razdeljeno na dve veliki polovici, ki ju je v cerkvenem okviru ločil pridiga. Celotna izvedba traja običajno približno 2,5–3,5 ure, odvisno od interpretacije in nabora ponovitev.
Besedilo in glasbeni slog
Besede so deloma vzete neposredno iz Svetega pisma in deloma iz pesniških komentarjev Picandra. Bach prepleta evangelične recitative z arijami, ki odražajo notranja čustva in verske premišljevalne momente, ter z zborali, ki delujejo kot udeležba skupnosti. Glasbeno delo izstopa po bogati kontrapunktiki, dramatični rabi dveh zborov in orkestra ter izjemno premišljenih ariosnih ter koralnih obdelavah. Bach pogosto uporablja glasbene motive in orkestralne barve, da poudari pomen besed — na primer disonance in padec v basu za trenutke trpljenja ali tiho solo inštrumentacijo pri intimnih, premišljevalnih arijah.
Pomen in zgodovina izvajanja
Čeprav so tudi drugi skladatelji napisali dela z naslovom Pasijon po Mateju (med njimi najbolj znan Heinrich Schütz), je Bachov Pasijon po Mateju po mnenju mnogih glasbenikov največje zborovsko delo, kar jih je kdajkoli napisano. Njegova kompleksnost, emocionalna globina in teološka razsežnost so močno vplivali na poznejšo zborovsko prakso in interpretacijo verske glasbe.
V 19. stoletju je delo doživelo pomemben preporod; velikan Felix Mendelssohn ga je deloma ponovno naredil znano širši javnosti s slavnimi izvedbami, ki so pripomogle k Bachovemu renesansu in današnji stalni udeležbi Pasijona po Mateju v koncertnih programih ter tudi občasno v cerkvenih bogoslužjih. Danes ga pogosto izvajajo tako zgodovinsko informirane zasedbe kot moderni veliki orkestri in zbori; sicer pa je izvedba zahtevna glede zasedbe, intenzitete in interpretativnega pristopa.
Vpliv in nadaljnja dela
Med drugimi velikimi Bachovimi zborovskimi deli sta Janezov pasijon in maša v h-molu, ki prav tako predstavljata vrhove cerkvene in koncertne literature. Pasijon po Mateju ostaja referenčna točka za razumevanje Bachove teološke glasbenosti, zmožnosti zvočnega dramatiziranja in umetniške globine, ki presega čisto liturgično funkcijo.

