Pasijon po svetem Mateju
Pasijon po Mateju (nemško Matthäuspassion) je glasbena skladba Johanna Sebastiana Bacha. Besede pripovedujejo zgodbo o Jezusovi smrti na križu, kot je opisana v 26. in 27. poglavju Knjige svetega Mateja v Svetem pismu. Delo je namenjeno zboru, solističnim glasovom in orkestru. Zbor in orkester sta razdeljena na dva dela: Zbor 1 in Zbor 2 ter Orkester 1 in Orkester 2.
Besede so iz Svetega pisma in od pesnika Picandra. Tudi drugi skladatelji so pisali dela z naslovom Pasijon po Mateju, med njimi je bil najbolj znan Heinrich Schütz. Vendar pa je Bachov Pasijon po Mateju po mnenju mnogih glasbenikov največje zborovsko delo, kar jih je bilo kdajkoli napisano. Dve drugi zelo veliki Bachovi zborovski deli sta Janezov pasijon in maša v h-molu.
Bach okoli leta 1750
Zgodovina
Tradicija petja zgodbe o Jezusovem trpljenju med velikim tednom (teden pred veliko nočjo) sega več sto let nazaj, v čas, ko je duhovnik zgodbo pel, namesto da bi jo govoril. Kasneje se je razvila tradicija, da je zgodbo prepeval pevski zbor. V obdobju baroka se je razvil pasijonski oratorij. Bachov Pasijon po Mateju, napisan leta 1727, je najbolj znano delo te tradicije. Verjetno je bil prvič izveden na veliki petek (11. aprila) 1727 v Thomaskirche v Leipzigu, kjer je bil Bach kapelnik. Do leta 1736 je v skladbo vnesel nekaj sprememb in jo ponovno izvedel 30. marca 1736. Nato je bila skoraj povsem pozabljena, vse do dolgo po Bachovi smrti. Večina ljudi je pozabila tudi na Bachovo glasbo na splošno. Leta 1829 je skladatelj Felix Mendelssohn odkril glasbo Matejevega pasijona in se odločil, da bo v Berlinu izvedel njegovo kratko različico. Takoj je postala izjemno priljubljena med občinstvom in od takrat naprej je Bach ostal priznan kot eden največjih skladateljev.
Glasba
Besede Bachovega Matejevega pasijona so deloma povzete neposredno iz Svetega pisma (poglavja 26-27 po Mateju), deloma pa si jih je izmislil pesnik Picander. Besede iz Svetega pisma so uporabljene za pripovedovanje osnovne zgodbe. Na recitativ (glasba v ritmu govora) jih poje tenorski solist, ki je znan kot evangelist (Matej je bil "evangelist", ker je oznanjal Jezusovo sporočilo). Besede, ki jih je izrekel Jezus, poje baritonski ali basovski solist. Evangelista spremlja continuo (orgle in violončelo, kontrabas ali fagot). Jezusa spremljajo godala.
Med deli recitativov so arije, ki jih poje eden od štirih solistov: sopran, alt, tenor in bas. Arije imajo pogosto uvodni del, imenovan "arioso", ki je v glasbenem slogu nekaj med recitativom in arijo. Arije spremlja orkester, pri čemer pogosto en instrument igra pomemben solo. Besede ariosa in arije komentirajo dogajanje v zgodbi in opisujejo, kaj se dogaja v glavah ljudi.
Zbor, razdeljen na dva dela ("dvojni zbor"), zapoje nekaj delov, v katerih predstavlja množico ljudi v zgodbi. Nekateri od teh delov, kot je uvodni, so precej dolgi, drugi pa zelo kratki. V nekaterih od teh delov je vokalni solist, zbor pa komentira, o čem poje solist. Poleg glavnega zbora je tu še manjši zbor, ki med prvim stavkom na glasbo poje zborovsko melodijo (to se imenuje "ripieno"). Včasih se za to uporablja fantovski zbor.
Nekaj je tudi zborovskih pesmi, ki jih poje celoten zbor. Ti so podobni himnični melodiji. V Bachovem času bi se jim verjetno pridružili tudi verniki, saj so bili to zbori, ki so jih pogosto peli pri cerkvenih obredih.
Med nekaterimi zborovskimi deli so zelo majhni odseki za solistični glas. Ti predstavljajo eno osebo iz množice. Lahko jih pojejo solisti iz zbora. Tako so poleg Jezusa tudi majhni deli za Juda, Petra, dva visoka duhovnika, Poncija Pilata, Pilatovo ženo, dve priči in dve ancilli (služkinji). Te majhne vloge lahko pojejo različni solisti, v nekaterih izvedbah pa lahko en solist (po možnosti tisti, ki poje tudi arije) prevzame več teh vlog.
V izročilu teh glasbenih pasijonov vstajenje sploh ni omenjeno. Zgodba se konča s solzami zbora, ko je bil Jezus usmrčen.
Orkester sestavljajo godala (violine, viole, violončela in kontrabasi), orgle (po ene za vsak zbor), dve flavti, dve oboi in fagot. Orkester I igra z zborom I, orkester II pa z zborom II. Obstajajo tudi nekateri dodatni instrumenti: dve flavti, tri različne vrste oboe in viola da gamba.
Bachov Pasijon po Mateju traja skoraj tri ure in pol, če ga izvajamo brez skrajšanj. Razdeljen je na dva dela. Med vsakim delom je običajno dolg odmor, da se glasbeniki in občinstvo lahko okrepčajo, preden se okrepčani vrnejo za drugi del.
Matejev pasijon in Janezov pasijon sta zelo veliki deli. Po značaju sta si različna. Janezov pasijon je zelo dramatičen, uživamo v dramatičnosti zgodbe. Matejev pasijon je bolj nežen in premišljen, čeprav ima tudi nekaj dramatičnih trenutkov.
Vprašanja in odgovori
V: Kdo je napisal Pasijon po svetem Mateju?
O: Pasijon po Mateju je napisal Johann Sebastian Bach.
V: Kakšna je zgodba v Pasijonu po Mateju?
O: Matejev pasijon pripoveduje zgodbo o Jezusovi smrti na križu, kot je zapisana v Knjigi svetega Mateja v Svetem pismu.
V: Kakšna vrsta glasbene kompozicije je Pasijon svetega Mateja?
O: Matejev pasijon je glasbena kompozicija za zbor, solo glasove in orkester.
V: Kako sta zbor in orkester razdeljena v Pasijonu po Mateju?
O: Zbor in orkester sta razdeljena na dva dela: Zbor 1 in Zbor 2 ter Orkester 1 in Orkester 2.
V: Od kod so vzete besede v Pasijonu po Mateju?
O: Besede v Pasijonu po Mateju so iz Svetega pisma in od pesnika Picandra.
V: Kdo je še napisal dela z naslovom Pasijon svetega Mateja?
O: Tudi drugi skladatelji, med njimi Heinrich Schütz, so napisali dela z naslovom Pasijon po Mateju.
V: Kaj je po mnenju mnogih glasbenikov največje zborovsko delo, ki je bilo kdajkoli napisano?
O: Številni glasbeniki menijo, da je Bachov Matejev pasijon poleg Janezovega pasijona in maše v h-molu največje zborovsko delo, kar jih je bilo kdaj napisanih.
