Recitativ: definicija, vrste (secco, accompagnato) in vloga v operi

Recitativ: definicija, vrste (secco, accompagnato) in vloga v operi — razlaga hitrega govornega petja, spremljava čembala ali orkestra, prehodi do arije in zgodovina.

Recitativ (italijansko "recitativo") je glasbeni način petja, ki pripoveduje dogajanje hitro in govorjeno, torej v bolj "govorniškem" slogu. Beseda izhaja iz glagola za recitiranje — pripovedovati zgodbo ali besedilo neposredno in jasno, brez daljšega melodičnega zaustavljanja.

Osnovna značilnost

Recitativ posreduje besedilo in napreduje zgodba; njegova naloga je predvsem dramska, ne pa le lepotna prezentacija melodije. Ritem je pogosto prost, brez stalnega utripanja, zato se v notaciji včasih izpuščajo ali delno opustijo redne taktovske črte. Harmonsko spremljanje je pogosto preprosto: v baroku je temelj spremljava basovska linija z navedbo akordov (figured bass), izvajalec čembala ali drugega instrumenta s tipkami pa iz tega izgradi harmonije.

Zgodovina in razvoj

Recitativ se je razvil ob začetkih opere okoli leta 1600, ko so skladatelji iskali način, kako čim bolj naravno in govorjeno povedati dramsko besedilo. Zato je v takratnih delih recitativ pogosto neposredno povezan z dejanjem. Claudio Monteverdi in drugi zgodnjenovi skladatelji so oblikovali ta stil, ki je bil v baroku temeljni pripomoček za pripovedovanje v operi, oratoriju in kantatah.

Vrste recitativa

• Recitativo secco (»suhi« recitativ): spremlja ga predvsem bas+klaviatura (basso continuo). Včasih je prisoten tudi violončelo ali teorba kot delež kontinua. V originalnem besedilu: čembalom, ki zaigra nekaj akordov. Tak spremljevalni slog je prosto ritemično, akordi so redki in poudarjeni le tam, kjer je to potrebno za harmonijo ali zaključek fraze.
• Recitativo accompagnato (spremljani recitativ): tu poleg kontinuuma nastopi tudi orkester, pogosto z dolgimi, vzdržanimi akordi ali motivi, ki podpirajo dramatične poudarke. Takšen način je primeren za ključne, čustveno obremenjene prizore in je bolj zgoščen kot secco. Včasih se mu reče tudi recitativo stromentato ali recitativo obbligato, kadar ima spremljava samostojen orkestralni vlogo.

Razlika med recitativom, arijom in arioso

Recitativ predvsem premika zgodbo naprej in poudarja besedilo; arija pa je daljša, pevcu omogoča izraz čustev in glasbeno razvijanje teme. Med njima obstaja tudi vmesna oblika — arioso — ki združuje govorniško naravo recitativa z melodičnim bogastvom arije. V praksi kompozitorji pogosto prehajajo med temi oblikami brez ostrih mej.

Vloga v operi in drugih žanrih

Recitativ povezuje prizore, pojasnjuje motive in omogoča hitro izmenjavo dialoga med liki. Prinaša nujne informacije za razumevanje zapleta in pripravi pot za arijo ali zbor. V operi, oratoriju in kantatah ga uporabljajo kot osnovno »govorno« glasbo, ki ohranja povezanost dramske strukture.

Izvedbena praksa

V nastopih baročne glasbe izvajalci recitativov pogosto dodajajo okraske in improvizirane obrate na določenih besedah ali zaključkih; v originalnem besedilu je omenjena možnost, da improvizira. Pevci morajo dobro razumeti besedilo in njegovo naravo, saj se tempo in poudarki pogosto prilagajajo dramatičnemu pomenku posameznega verza. Pri secco recitativih klaviaturist interpretira figuralni bas, pri accompagnatu pa dirigent in orkester ustvarita ustrezno dramatičen ozvočen prostor.

Razvoj v 19. in 20. stoletju

V 19. stoletju se je meja med arijo in recitativom stopila; spremljevalni orkester in bolj melodične linije so delno izničili kontrast. Wagner je pisal opere, v katerih se deli in motivi prelivajo eden v drugega, zato recitativ kot ločena kategorija pri njem skoraj izginja — govorimo o skozi-komponiranem (through-composed) načinu pisanja. Pri opernih skladateljih, kot so Verdi in Puccini, recitativ pogosto nastopi kot organski del dramatične strukture, včasih z orkestralno podporo, ki je bolj vključena kot v zgodnjem baroku.

Primeri in pomembni avtorji

Pomembni zgodnji primeri recitativa najdemo pri Monteverdiju (npr. v L'Orfeo), v delih Händla (v oratorijih in operah), Mozarta (ki je uporabljal tako secco kot accompagnato recitativo) ter pri številnih baročnih in klasičnih avtorjih. V moderni dobi so mnogi skladatelji recitativ nadgradili ali ga nadomestili z govorjeno besedo, parlatiom ali z bolj svobodnimi recitativnimi strukturami.

Zanimivosti

• Recitativ je bil eden od glavnih izumov, ki je omogočil nastanek opere kot samostojne umetnostne oblike.
• V izvirni baročni praksi so izvajalci veliko svobode imeli pri tem, kako uresničiti dvomesečne ali dramatične poudarke — tudi taktovske oznake so pogosto bile manj striktne.
• Recitativi so lahko izjemno slikoviti: kljub glasbeni preprostosti znajo na duhovit, ironičen ali pretresljiv način poudariti pomen besedila.

Recitativ torej ostaja uporabno sredstvo v vokalni glasbi za neposredno komunikacijo besedila in hitri napredek zgodbe, hkrati pa se njegova oblika skozi stoletja spreminja glede na slog in potrebe skladatelja.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je recitativ v glasbi?

V: Kaj pomeni izraz "recitativo"?

V: V katerih vrstah glasbe se uporablja recitativ?

V: Kdaj je bila izumljena opera?

V: Kako se običajno spremlja recitativ, če se uporablja samo en instrument s tipkami?

V: Kakšna je razlika med "recitativo secco" in "recitativo accompagnato"?

V: Ali v recitativu obstajajo taktne črte?

Išči po črki