Recitativ

Recitativ (italijansko "recitativo") je glasba, ki pripoveduje zgodbo precej hitro, kot da bi bila govorjena, "govorniška". Beseda pomeni: "recitirati", tj. pripovedovati zgodbo.

Recitativ se uporablja v operi, oratoriju in kantatah. Ko je bila okoli leta 1600 izumljena opera, so skladatelji potrebovali glasbo za pripovedovanje zgodbe. V recitativu se zgodba poje hitro, morda le s čembalom, ki zaigra nekaj akordov. Čez nekaj časa se situacija v zgodbi spremeni in pevec lahko zapoje arijo, ki je glasbeno bolj zanimiva.

Kadar recitativ spremlja le instrument s tipkami, se imenuje "recitativo secco" (suhi recitativ). Včasih se mu pridruži orkester. To se imenuje "recitativo accompagnato" (spremljani recitativ). V recitativu ni taktovskih črt, ker ni rednega ritma.

Recitativ je glasbeno preprost, včasih pa lahko na zelo zanimiv ali zabaven način opiše besede, ki se pojejo. Včasih lahko čembalist improvizira.

V 19. stoletju je razlika med arijo in recitativom postopoma izginila. Wagner je pisal opere, v katerih je bilo vse glasbeno zanimivo in so se različni deli prelivali drug v drugega.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je recitativ v glasbi?

V: Kaj pomeni izraz "recitativo"?

V: V katerih vrstah glasbe se uporablja recitativ?

V: Kdaj je bila izumljena opera?

V: Kako se običajno spremlja recitativ, če se uporablja samo en instrument s tipkami?

V: Kakšna je razlika med "recitativo secco" in "recitativo accompagnato"?

V: Ali v recitativu obstajajo taktne črte?

Išči po črki