Čembalo – definicija, zgradba in vloga v renesančni ter baročni glasbi

Čembalo je tipičen glasbeni instrument s tipkami, pri katerem se zvok ustvarja tako, da se strune brenkajo s pomočjo bobna. Nastanek čembala je povezan s spreminjanjem psalterija (strunskega instrumenta), ko so mu pritrdili klaviaturo; kasneje se je ločil od drugih tipkovnih instrumentov, zlasti klavikordov, pri katerih se strune udarja oz. tangira neposredno. V primerjavi s sodobnim klavirjem čembalo ne omogoča neposredne kontrole glasnosti z jakostjo pritiska na tipko: pri klavirju se zvok spreminja glede na silo, s katero igralec pritisne tipko (udarec kladivca), pri čembalu pa je dinamika odvisna predvsem od izbire registrov in tehnike izvajanja.

Zgradba in način delovanja

Osnovni deli čembala so klaviatura (manual), mehanika (vključuje "jacke" oziroma dvigala), plectra (brenkalca), strune in resonančna deska. Ko igralec pritisne tipko, mehanika premakne majhen jeziček, na katerem je pritrjeno plectrum; to plectrum zareže v struno in jo brenkne. Plectra so bila v preteklosti pogosto narejena iz perja ali kože, danes pa se pogosto uporablja sintetika (npr. delrin). Strune so kovinske (jeklena ali lesena jedro z navitjem pri basih), resonančna deska pa ojača zvok. Velika čembala imajo pogosto več "stopic" ali registrov, od katerih vsaka spremeni barvo zvoka; nekatera so opremljena z dvema manualoma, kar omogoča kombiniranje registrov in lažje izvedbe kontrastnih glasbenih plasti.

Različice instrumenta

• Virginala: manjše, navadno pravokotne oblike; v izvirnem besednem izročilu se ime povezuje z učenjem deklet, vendar gre za splošno ime za manjša čembala.
• Spinet: kompaktna različica, pogosto z ukrivljenim nizom strun; poznamo tudi vrste spineta, ki so bile zelo majhne in včasih v obliki krila — lahko jih je bilo dvigniti in postaviti na mizo (v originalnem besedilu omenjeni spinete, ki so bili zelo majhni in včasih v obliki krila).
• Velika koncertna čembala: z dvema manualoma in več registri, primerna za solistične nastope in spremljavo orkestra.

Izrazne možnosti in omejitve

Čembalo ima jasno, živo barvo in razločno artikulacijo, vendar naravno ne omogoča velikega dinamičnega razpona kot klavir. Igralci zato uporabljajo druge načine za izražanje: prezenco različnih registrov, spremembe manualov, poudarjanje artikulacije, ornamentiko, rubato in agogiko. Dve manuali omogočata, da desna roka igra melodijo na enem manualu, medtem ko leva roka igra spremljavo bolj tiho na drugem manualu — to je bilo pomembno pri ansambelski praksi.

Vloga v renesančni in baročni glasbi

Čembala so bila osrednje tipkovno glasbilo v renesančni in baročni dobi. V renesansi so se uporabljala predvsem kot solistični instrument in za spremljavo petja ali ansambla; v baroku pa so imela ključni pomen v praksi basso continuo, kjer so izvajala harmonično oporo skupaj z violončelom, fagotom ali orglami. Čembalo je bilo pogosto tako solistično kot ansambelno glasbilo in je imelo pomembno vlogo pri uveljavljanju nove oblike kontrapunkta in izraznih prvin v baročni glasbi.

Repertoar in izpostavljeni skladatelji

Med najbolj znanimi skladatelji, ki so ustvarjali za čembalo ali tipkovne inštrumente obdobja, so William Byrd (1543–1623), François Couperin (1668–1733), Domenico Scarlatti (1685–1757) in Johann Sebastian Bach (1685–1750). Bach je napisal tudi znano zbirko Dobro uglašen klavir, ki vsebuje preludij in fugo v vsaki durovi in molovi tonaliteti. Zbirka je pomembna tudi zato, ker je pokazala pomen uglasitve (temperiranja) za igranje v različnih tonalitetah — praksa, ki je močno vplivala na razvoj tipkovne literature in teorije uglasitve.

Sodobna praksa in obnova

V 20. in 21. stoletju se je pojavilo veliko zanimanje za zgodovinsko izvajalsko prakso; gradijo se replike zgodovinskih čembal in izvajalci preučujejo koncertno prakso iz obdobja. Danes čembalo uporabljajo tako v zgodovinskih kot sodobnih glasbenih kontekstih — v izvedbah baročne opere, v solističnih recitalih in v sodobni glasbi, kjer nekateri skladatelji izkoriščajo njegovo posebno barvo. Sodobna tehnologija je uvedla tudi elektronske in digitalne različice čembala, vendar tradicionalni instrument ohranja mesto v raziskovanju baročne in renesančne glasbe.

Čembalo je zaradi svoje posebne zvočne barve in pomembne zgodovinske vloge še naprej predmet zanimanja muzikologov, graditeljev in izvajalcev, saj povezuje izvedbeno prakso, instrumentoznansko znanje in zgodovinski kontekst glasbe preteklih obdobij.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je čembalo?

V: V čem se razlikuje od klavikordov?

V: Kako je igranje klavirja primerljivo z igranjem čembala?

V: Kako so se imenovale nekatere manjše vrste čembal?

V: Kdaj se je čembalo začelo uporabljati v glasbi?

V: Kdo je napisal Dobro uglašen klavir?

V: Kakšen je bil njen namen?

Išči po črki