Značilnosti oratorija

Oratorij je obsežna glasbena skladba za orkester, zbor in solo pevce. Običajno ima versko ali prirejeno biblijsko vsebino (pogosto iz Stare zaveze), vendar obstajajo tudi sekularni oratoriji. Trajanje oratorija je pogosto okrog dveh ur, torej je lahko v dolžini primerljiv s celotnim koncertom. Podoben je operi, a se razlikuje po tem, da ga ne spremljajo kostumi, scenografija in igra na odru: oratorij se običajno izvaja v koncertni dvorani ali v cerkvi.

Zgodovina in razvoj

Beseda "oratorij" se je že pred mnogimi stoletji uporabljala za glasbene drame, ki so jih izvajali v cerkvah v zahodni Evropi. V Italiji so v 17. stoletju sočasno nastajali oratoriji in opere; v tem obdobju so se oblikovale tudi tipične zvrsti in izvajalske prakse. V Nemčiji so skladatelji, kot je bil Heinrich Schutz, in nekoliko pozneje Johann Sebastian Bach, pisali pasijone, ki pripovedujejo zgodbo o križanju. Te pasijone običajno ne imenujemo oratoriji, vendar so si z njimi vseeno precej podobni po obliki in namenu – oboje so dolge verske vokalno‑instrumentalne pripovedi.

Oratorij v baroku in vloga zbora

V obliki, kot jo poznamo danes, je oratorij utrdil svoj položaj v 18. stoletju. Prvi pomemben skladatelj oratorijev, ki je oratorij povzdignil v eno osrednjih zvrsti, je bil George Frideric Händel. Händel, ki se je rodil v Nemčiji, je postal Anglež in je napisal veliko oper; okoli leta 1732 pa je začel usmerjati svojo ustvarjalnost tudi v oratorije. Uporabljal je podobne glasbene elemente kot v operah: delo se pogosto začne z uverturo (orkestrski uvod), sledi razdelitev na recitativa (deli, ki pripovedujejo zgodbo), arije (solo pesmi) in bogate zborovske številke. Zbor ima v oratorijih pogosto še večjo vlogo kot v operi, kar je spodbudilo vznik množičnih zborovskih društev; ta tradicija se je iz Anglije razširila v druge evropske države.

Pomembni oratoriji in skladatelji

Najbolj znan Händlov oratorij je Mesija, katerega "Hallelujah" zbor je ena najbolj prepoznavnih del klasične glasbe in se v Veliki Britaniji se pogosto izvaja ob božiču. Za razliko od mnogih drugih oratorijev Mesija ne temelji na zgodbah iz Stare zaveze, temveč pripoveduje o Jezusovem rojstvu, življenju in vstajenju. Händel je večino svojih oratorijev napisal na angleška besedila; med drugimi so znani Debora, Savel, Samson, Juda Makabejski in Salomon.

V 19. stoletju je oratorij ostal priljubljena oblika. Na prelomu stoletja je Joseph Haydn ustvaril dve velikanski dela, Die Schöpfung (1798) in Die Jahreszeiten (1801), ki veljata za vrhunec klasičnega oratorijskega sloga. Mendelssohn je prispeval pomembna dela, kot so oratoriji Sveti Pavel in Elija, ki so oživili to zvrst v 19. stoletju. Med romantičnimi skladatelji so pomembni tudi Dvořák, Berlioz in Gounod.

V 20. stoletju se oratorijska zvrst razveja v različne sloge in teme. Med znanimi delih so Elgarjeve Geroncijeve sanje (1900), Waltonova Belozarjeva pojedina (1931) in Tippettov Otrok našega časa (1941). Moderna in sodobna glasba je prinesla nove pristope k oratoriju—tako v zvočnem jeziku kot v izbiri besedil in tem—tako da oratorij ostaja živa in prilagodljiva zvrst.

Zgradba in izvajalske prakse

Oratorij je sestavljen iz več enot (scen ali številk) in običajno združuje:

  • uverturo ali uvodni orkestralni del,
  • recitativne odlomke, ki napredujejo v pripovedi,
  • arije in duetne številke za solo pevce, ki izražajo čustva ali razmišljanja oseb,
  • bogate zborovske pasuse, ki lahko komentirajo dogajanje ali sodelujejo kot množica v zgodbi.
Orkester, zbor in solisti pogosto sodelujejo tesno in se izmenjujejo v vlogah pripovedovalcev, dramatizatorjev in komentatorjev dogodkov. Včasih je prisoten tudi pripovedovalec ali recitator, ki povezuje prizore.

Pomen in sodobna raba

Oratorij ima pomembno kulturno in versko vlogo; številna dela so postala del prazničnih in cerkvenih tradicij (na primer izvedbe Händlovega Mesija ob božiču ali velikonočne pasijone). Hkrati oratorij nudi velik odrski in vokalni prostor za zborovska društva, profesionalne pevce in orkestre. V sodobnem času ga sestavljajo tako tradicionalne kot eksperimentalne oblike, besedila segajo od svetopisemskih do sodobnih literarnih in političnih tem.

Za bolj poglobljeno razumevanje oratorija je koristno poslušati različne primere iz različnih obdobij: baročne (npr. Händel), klasične (npr. Haydn), romantične (npr. Mendelssohn) in 20. stoletja. Tako se jasno pokaže raznolikost sloga, zgradbe in izvajalskih praks v tej bogati glasbeni zvrsti.