Georg Friedrich Händel

Življenje

Zgodnja leta

Händel se je rodil v Halleju na severovzhodu Nemčije, v današnji zvezni deželi Saška-Anhalt. Njegov oče je bil frizer in kirurg. Že kot zelo mlad je začel igrati čembalo in orgle. Pri sedmih letih je dobil klavikord, ki ga je vadil na podstrešju, kjer ga oče ni mogel slišati. Pri devetih letih je že skladal. Imel je učitelja Friedricha Wilhelma Zachova, ki je bil organist velike cerkve Marienkirche v Halleju. Učil se je igranja na orgle, čembalo in violino ter kompozicije in harmonije.

Händlov oče ni želel, da bi študiral glasbo, temveč je želel, da bi postal odvetnik. Čeprav je Händlov oče leta 1697 umrl, se je Händel leta 1703 vpisal na univerzo v Halleju. Eno leto je študiral pravo, ker je tako želel njegov oče. Po tem letu je bil Händel s študijem prava nezadovoljen. Odločil se je, da preneha študirati pravo in postane glasbenik. Postal je organist v protestantski katedrali v Halleju. Naslednje leto se je preselil v Hamburg, kjer se je zaposlil kot violinist in čembalist v orkestru operne hiše. Tu sta bili v začetku leta 1705 izvedeni njegovi prvi dve operi, Almira in Nero. Drugi dve zgodnji operi, Dafne in Florindo, sta bili uprizorjeni v Hamburgu leta 1708.

Händel je postajal dober operni skladatelj, vendar se je želel naučiti še več, zato je leta 1707 odšel v Italijo. Tam je preživel štiri leta. Njegova opera Rodrigo je bila uprizorjena v Firencah leta 1707, opera Agrippina pa v Benetkah leta 1709. Opera Agrippina je bila zelo priljubljena in je doživela 26 uprizoritev. Z njo je Händel zaslovel. V Rimu so nastali tudi trije oratoriji. Pisal je sakralno glasbo (cerkveno glasbo) in druge skladbe v opernem slogu, na primer Dixit Dominus (1707).

Selitev v Anglijo

Leta 1710 je Händel postal kapelnik (glasbeni vodja) Georga, hannovrskega volilnega kneza, ki je kmalu postal britanski kralj George I. Elektor se je strinjal, da lahko Händel takoj dobi 12-mesečni dopust, da bi lahko odšel v London. London je obiskal za osem mesecev. Njegova opera Rinaldo je bila izvedena leta 1711. To je bila prva italijanska opera v Angliji. Takoj je bila uspešna. Poleti 1711 se je Händel vrnil v Hannover in leto dni pisal komorno in orkestralno glasbo, saj v Hannovru ni bilo opere. Poskušal se je tudi naučiti angleščine. Leta 1712 mu je kurfir dovolil še en obisk v Angliji. V Angliji je imel mecene (bogate ljudi, ki so mu dajali denar). Od kraljice Ane je imel letni dohodek 200 funtov (medtem ko je Bach v enem letu zaslužil le osemdeset funtov). Bil je zelo uspešen, zato je ostal v Angliji, namesto da bi se vrnil na svoje delovno mesto na dvoru v Hannovru.

Leta 1712 je umrla kraljica Ana in hanovrski volilec je postal kralj Velike Britanije. Händel bi se lahko znašel v težavah, če bi ostal v Veliki Britaniji. Po eni od zgodb je kralj Händlu odpustil, ker je napisal čudovito glasbo, imenovano Vodna glasba, ki so jo izvajali na čolnu na Temzi na kraljevi zabavi ob vodi. Zgodba o tem, da je kralj odpustil Händlu, verjetno ni resnična. George bi vedel, da bo kraljica Ana kmalu umrla in da bo postal kralj Velike Britanije ter s tem ponovno Händlov gospodar. Dejansko je novi kralj podvojil Händlovo plačo. Nekaj let pozneje se je njegova plača spet povečala, ko je poučeval glasbo hčerko kraljice Karoline.

Leta 1724 se je Händel preselil v novo zgrajeno hišo na ulici Brook Street 25 v Londonu, ki jo je najemal do svoje smrti leta 1759, torej 35 let pozneje. Hiša se zdaj imenuje Handel House Museum in je odprta za javnost. V njej je Händel ustvaril nekaj svojih najbolj znanih skladb, kot so Mesija, Zadok, duhovnik, in Glasba za ognjemet.

Leta 1729 je bila prvič izvedena Händlova opera Scipio (Scipio). Pohod iz tega dela je danes polkovni počasni pohod britanske grenadirske garde. Naslednje leto je Händel sprejel britansko državljanstvo.

Leta 1731 je Händel dobil naročilo za štiri himne za slovesnost ob kronanju kralja Jurija II. Ena od njih, Zadok the Priest, se je od takrat pela na vsaki kronalni slovesnosti.

Händel je večino časa posvetil delu na operah. V letih 1722-1726 je bil direktor Kraljeve akademije za glasbo. To je bila organizacija, ki je prirejala operne predstave. Ni imela nobene zveze z akademijo, ki se danes imenuje Kraljeva akademija za glasbo in na kateri mladi študenti študirajo glasbo. Händel je sodeloval tudi pri upravljanju kraljevih gledališč, številne njegove opere pa so bile izvedene v Kraljevi operni hiši v Covent Gardnu. Včasih je potoval v Italijo, da bi našel nove italijanske pevce in jih prepričal, naj pridejo v London. London je postal svetovno znan po operah. Kljub vsemu, kar je Händel storil za opero, je imel veliko sovražnikov in prijateljev. Veliko je bilo rivalstva, zlasti s skladateljem po imenu Bononcini, katerega glasba je danes pozabljena. Leta 1740 je Händel opustil operno vodenje, saj je pri tem izgubil veliko denarja.

Poznejša leta

Aprila 1739, star 54 let, ga je zadela kap. Verjetno je zaradi nje za nekaj časa ohromela njegova desna roka, tako da ni mogel nastopati, vendar je po šestih tednih v zdravilišču v Aix-la-Chapelle odlično okreval. V tem času je namesto oper začel pisati oratorije. Leta 1742 je bil njegov oratorij Mesija prvič izveden v Dublinu. Presenetljivo je, da je bil v Londonu uspešen šele leta 1750, ko so ga izvedli v pomoč kapeli bolnišnice Foundling Hospital. Händel ga je tam izvajal vsako leto, kar je bolnišnici prineslo približno 600 funtov za vsako izvedbo. V poznejših letih je Händel večino časa posvetil komponiranju in ustvarjanju oratorijev. Posebno priljubljen je bil Judas Maccabaeus. Pevci za te oratorije so bili Angleži in Italijani. Niso bili svetovno znani virtuozi, temveč pevci, ki jih je Händel sam izšolal.

Avgusta 1750 se je Händel na poti iz Nemčije v London hudo poškodoval, ko se je njegova kočija prevrnila. Leta 1751 je začel izgubljati vid. Umrl je leta 1759 v Londonu. Zadnji koncert, ki ga je obiskal, je bil njegov Mesija. Na njegovem pogrebu je bilo več kot 3000 žalujočih. Pokopali so ga z vsemi državnimi častmi v Westminstrski opatiji. Händel se ni nikoli poročil in je svoje zasebno življenje ohranil zelo zasebno. Zapustil je 20.000 funtov, kar je bilo za tiste čase veliko denarja (danes približno 2800.000 funtov) Večino denarja je podedovala njegova nečakinja. Nekaj ga je zapustil tudi prijateljem, služabnikom, sorodnikom in dobrodelnim organizacijam. Njegovi avtogrami (izvirniki glasbe, ki jo je napisal) so zdaj večinoma v Britanskem muzeju.

Händel leta 1727

Njegovo ime

Händel je ob naturalizaciji kot britanski državljan sprejel pisavo "George Frideric Handel", ki se na splošno uporablja v angleško govorečih državah. Izvirna oblika njegovega imena (Georg Friedrich Händel) se običajno uporablja v Nemčiji, v Franciji pa je znan kot "Haendel". Obstajal je še en skladatelj s podobnim imenom, Handl, ki je bil Slovenec in je bolj znan kot Jacobus Gallus. To je lahko zelo težko za katalogizatorje (ljudi, ki skušajo sestaviti seznam njegove glasbe).