Pihalne orgle: glasbilo, zgradba, zgodovina in vrste

Opis organa

V orglah se glasbeni toni ustvarjajo s pihanjem zraka skozi cevi. Vsaka orgla mora imeti cevi, nekaj za pihanje zraka in način za nadzor, na katere cevi se igra.

Cevi so izdelane iz kovine ali lesa. Postavljene so v vrsto v "orgelski omari", ki je lahko velika kot soba. Kovinske cevi so okrogle. Izdelane so lahko iz različnih vrst kovin, najpogostejša vrsta pa je zlitina (ali mešanica kovin) kositra in svinca, ki se imenuje "pikasta kovina", ker ima okrogle svetleče pike. Zaradi te zlitine imajo cevi dober zvok, saj trši kositer zagotavlja jasnost in razločnost, mehkejši svinec pa tonsko toplino. Zelo majhne piščali so lahko včasih narejene iz srebra, kot flavte. Nekatere orgle imajo tudi nekaj cevi iz medenine, ki zvenijo kot trobente. Večina orgel ima veliko lesenih cevi. Lesene piščali imajo štiri ravne stranice in dajejo drugačen zvok kot "pegaste kovinske" piščali. Običajno jih ne vidimo; lepo so razvrščene za velikimi kovinskimi piščalmi na sprednji strani orgel, ki so včasih pobarvane z barvami in vzorci. Vse cevi morajo biti izdelane s koncem, ki se na dnu, kjer se vpihuje zrak, zoži.

Vsaka piščal lahko zaigra le eno noto, ki je odvisna od njene velikosti. Majhne piščali igrajo visoke tone, velike piščali pa nizke tone. Vsaka piščal ima svoj poseben zvok, ki je odvisen od materiala, iz katerega je izdelana (les, medenina ali kovina s piko), in od oblike piščali. Pihala so razporejena v "vrste", tako da lahko vse pihala iste oblike in iz istega materiala upravljamo tako, da igrajo melodijo skupaj, brez vseh drugih.

Za pihanje zraka skozi orgle so na voljo skrinjice, imenovane "pihalne skrinje". Ko organist igra, lahko vidi majhen merilnik, ki pokaže, ali je zraka dovolj. Pihalne skrinje lahko napolnimo na dva načina. Staromodni način je, da imamo ogromen komplet "mehov" (glej sliko), ki jih oseba z velikim ročajem črpa gor in dol. S tem se vsrka zrak in napolni skrinja za veter. Črpanje mehov velikih orgel je težko delo. Zato ima večina današnjih orgel električni motor in velik ventilator, ki polni pihalno skrinjo.

Organist za igranje na orgle uporablja klaviature, podobne tistim na klavirju. Majhne orgle imajo lahko le eno klaviaturo, veliko orgel pa ima dve, zelo velike pa celo pet klaviatur. Organisti jim ne pravijo klaviature, ampak "manuali". Organist bo govoril o "orglah s štirimi manuali" (kar pomeni, da gre za velike orgle). Manuali so razporejeni na orgelski "konzoli", organist pa sedi na klopi pred konzolo in igra. Poleg manualov sta na konzoli še dva pomembna dela. Gre za niz dolgih lesenih pedalov, na katere lahko organist igra z nogami. Vsak pedal igra različne note.

Na obeh straneh priročnikov so vrste "zapor", ki so videti kot gumbi. Zamaške lahko izvlečete ali potisnete. Ko je stopka izvlečena, se vklopijo nekateri sklopi piščali. Organist lahko izbere, ali bo igral glasne ali mehke piščali, piščali, ki zvenijo kot flavta, ali medene piščali, sladke piščali ali piščali, ki zvenijo ostro. Ko organist igra, mu ni treba razmišljati le o pravih notah. Razmišljati mora tudi o tem, kakšen "glas" naj orgle igrajo. Različne vrste piščali lahko zaigra skupaj tako, da izvleče več stopic. Nekatere piščali, običajno največje okrašene piščali na samem sprednjem delu orgel, se uporabljajo samo za najveličastnejšo glasbo. Po tradiciji so te cevi simbol "Božjega glasu".

Ko organist pritiska na tipke orgel, zvok ustvarja zrak, ki piha skozi cevi. Ventil (odprtina z enosmernimi vrati) se namreč odpre, da zrak vstopi v cev, in se spet zapre, ko organist preneha pritiskati na to tipko. To se lahko zgodi na več načinov. Tradicionalne orgle imajo tako imenovano "sledilno delovanje". Sledilniki so tanke lesene palice in žice, ki se premikajo naprej in nazaj ter odpirajo in zapirajo vse ventile. Delujejo z vzvodi pod klaviaturo. Pri orglah s sledilnim mehanizmom mora biti konzola v neposredni bližini orgel, običajno pod velikimi sprednjimi piščalmi.

Sodobnejši razvoj je pomenil "cevasto pnevmatsko" delovanje, pri katerem je bila konzola lahko odmaknjena od orgel, vendar je bila z njimi povezana s cevmi, skozi katere je bilo mogoče potiskati zrak za odpiranje ventilov. V najsodobnejših orglah je manual povezan z orgelskimi piščalmi z električnimi žicami. Moč za odpiranje in zapiranje ventilov se upravlja z elektromagnetnimi stikali. Ni nujno, da je konzola blizu orgel. Tako lahko organist sedi na mestu, kjer ima dober stik z ljudmi v cerkvi ali z drugimi glasbeniki.

Priročniki

Zelo majhne orgle imajo lahko le en manual (klaviaturo). Večina orgel ima vsaj dva. Pri angleških in ameriških orglah je spodnji manual glavni in se imenuje veliki. Zgornji manual se imenuje Swell, ker upravlja piščali, ki so v "škatli za swell", ki ima zaklopke, ki jih je mogoče odpreti ali zapreti. Tako glasba postane glasnejša ali tišja (crescendo ali diminuendo). Orglar upravlja škatlo swell s pedalom, ki se vrti (niha sem in tja). Na sredini je tik nad ploščo za pedala. Na starih angleških orglah se polnilo upravlja z vzvodom ob strani. To je precej težko uporabljati. Večino teh so zdaj nadomestili z osrednjimi polji za zvonjenje.

Če obstaja tretji priročnik, se v angleško govorečih državah imenuje Choir. Prvotno so jih Angleži imenovali "stolne orgle", ker so bile ločen instrument. Organist se je moral obrniti in obrniti v drugo smer, da je lahko igral. Menijo, da se je beseda "chair" postopoma spremenila v "choir", ker so jih pogosto uporabljali za spremljavo zbora. Pri nemških orglah se je tretji manual imenoval "Positiv". Ime "Rückpositiv" ("hrbtni pozitiv") se je uporabljalo zato, ker so bile piščali za hrbtom organista, ki je sedel obrnjen proti glavnim orglam. Te so pri izdelovalcih orgel spet začele postajati priljubljene v petdesetih letih 20. stoletja, ko se je zdelo, da romantične orgle niso primerne za staro glasbo, nekateri izdelovalci orgel pa so spet začeli uporabljati baročna načela, da bi glasba skladateljev, kot je Bach, lahko zvenela tako, kot je zvenela nekoč. Rokopis za zbor je najbližje igralcu, veliki ročnik je na sredini, ročnik za zvonjenje pa je najbolj oddaljen. V Choir ali Positivu so pogosto mehki stopi, ki so primerni za spremljavo zbora. Na francoskih orglah od konca 19. stoletja naprej so trije manuali razporejeni drugače: Veliki ("Grande Orgue") je najbližje igralcu, "Positif" je srednji manual in je kot manjša različica Velikega, Swell ("Recit") pa je zgornji manual. Tako lahko organist zlahka stopnjuje glasbo in jo postopoma povečuje, tako da začne z vrha in se postopoma spušča navzdol.

Četrti priročnik se imenuje Solo, ker se stopi na tem priročniku uporabljajo za solo igranje melodije. Ta priročnik je še bolj oddaljen od igralca kot priročnik Swell. Velike katedralne orgle imajo običajno štiri manuale. Solo bo verjetno imel zelo glasno postajo, ki se imenuje "Tuba" ali "Tuba Mirabilis".

Če obstaja peti priročnik, se bo morda imenoval Echo, ker ima zelo tihe postaje, ki odmevajo. Druga možnost, zlasti pri ameriških orglah, je Bombarde. Bombarde običajno vsebuje glasne, drzne trstinske stope, vključno s stopi, imenovanimi "Bombarde". Na primer: na tem priročniku je lahko nameščena državna trobenta ali papeška trobenta, ki jo je mogoče slišati nad vsemi drugimi igranimi stopi. Bombarde je izposojen od francoskih orgel, kjer je standardna postaja na skoraj vseh manualih in pedalih. Imeti ročico Bombarde je za organista nekaj luksuznega. Najdemo ga na primer na orglah Westminstrske opatije.

Zelo nenavadno je imeti več kot pet manualov, vendar je v Ameriki nekaj zelo velikih orgel. Wanamakerjeve orgle v trgovini Macy's v Filadelfiji imajo šest ročic. Največje orgle na svetu so v kongresni dvorani v Atlantic Cityju. Imajo sedem ročic in več kot 33 000 piščali. Vendar največje orgle na svetu ne delujejo, saj bi bilo njihovo delovanje predrago.

Uporaba priročnikov

Dva ali trije manuali omogočajo hitre spremembe zvoka med skladbo. Igralec lahko igra tudi na dva manuala hkrati: enega z levo roko in enega z desno. To je še posebej uporabno, če želimo, da je melodija glasnejša od spremljave (pri klavirju to storimo z močnejšim pritiskom). Manuala lahko tudi povežemo med seboj, na primer, če potegnemo zaustavitev "Swell to Great", bodo vsi zvoki iz Swella prišli tudi na Great. Na orglah z mehanskim delovanjem bodo tipke Swell "igrale same od sebe" kot klavir, na nekaterih starejših orglah pa je lahko za prste organista težko delo, če sta manuala povezana, saj je delovanje zelo težko.

Pedala

Note na pedalih so razporejene tako kot note na klaviaturi, vendar so seveda veliko večje. Igralec se mora naučiti igrati po občutku, sicer bo moral ves čas gledati na svoje noge. Vsako noto zaigra bodisi s prstom bodisi s peto in bodisi z notranjo ali zunanjo stranjo stopala. Ameriške in britanske standardne orgle vsebujejo 30 not, kar pomeni, da je obseg skoraj dve oktavi in pol (od C do F ali včasih od C do G: 32 not). Niso povsem v ravni liniji, temveč so nekoliko razpotegnjene, da je lažje igrati (to se imenuje "sevalna, konkavna pedalnica"). Pri nemških in francoskih orglah ter orglah, zgrajenih pred letom 1920, je plošča za pedala ravna in ni ukrivljena. Številni organisti menijo, da je zaradi tega igranje težje. Organisti potrebujejo dober par čevljev: čevlje z dobro ozko peto in po možnosti s koničastimi prsti. Podplati morajo biti dokaj spolzki, vendar ne preveč, da lahko igralec z nogo drsi z enega pedala na drugega. Organisti običajno radi hranijo par čevljev, ki jih nosijo samo za igranje na orgle, da na podplatih ni peska ali umazanije z ulice.

Postanke

Stope na orgelski konzoli proizvajajo različne zvoke, podobno kot instrumenti v orkestru, in imajo imena, ki organistu povedo, kakšen zvok bodo proizvajale. Stopi so običajno levo in desno od organista in so izvlečeni ("drawstops" ali "pulls", ker so "izvlečeni", tj. potegnjeni). Nekatere orgle imajo "tabulatorske stope" ali "rocker stope", ki so pred igralcem in jih je mogoče za vklop in izklop zibati naprej in nazaj.

Postopke na orglah lahko razdelimo v družine.

Stopi za refren so temeljni, osnovni, ki so primerni za gradnjo velikega, trdnega zvoka. Diapazon ali principal je koralna postaja.

Flavte zvenijo kot flavte v orkestru. So nežnejše od diapasonov in zvenijo dobro za zelo hitro in lahkotno glasbo.

Trstike so stopalke kot pri oboi, klarinetu, trobenti, fagotu in trobenti. Vsaka piščal ima v notranjosti trstenec. Njihov zvok je zelo močan in nosni (kot bi govorili skozi nos).

Strune so tihi stopi, ki zvenijo kot strunski instrumenti. To so stopice, kot sta violončelo in gamba.

Obstaja še en način razvrščanja postajališč v skupine. Vsaka postaja ima pod imenom številko. Številka je lahko 16, 8, 4, 2, 1 ali celo 2 2/3 ali 1 3/5. Če je številka 8, se imenuje "osemstopenjska postaja". To je običajna višina zvoka: nota bo zvenela tako, kot je zapisana, npr. pri igranju srednjega C bo zvenela kot srednji C. Stopnja s 4 stopinjami bo zvenela oktavo višje, kot je zapisana, stopnja z 2 stopinjami bo zvenela dve oktavi višje. Stopica za 16 čevljev bo zvenela oktavo nižje kot stopica za 8 čevljev. Stopinja 8 je torej normalna višina zvoka, ostale stopinje pa se ji dodajo, da dobimo večji in svetlejši zvok. 16-stopenjski stopi so običajni v pedalnih delih.

Mutacijski stopi so stopi, pri katerih nota ne zveni celo število oktav nad običajno višino. Primera sta Tierce 1 3/5 (ki zveni dve oktavi in tretjino višje) in Nazard ali Dvanajsta 2 2/3 (ena oktava in kvinta).

Uporaba postajališč

Orglar se mora naučiti, katere kombinacije stopic dobro zvenijo skupaj in kako jih dobro uravnotežiti. Vsaka orgla je drugačna in ima svoj značaj.

Kombinacija stopic, ki jo organist izbere za določeno glasbilo, se imenuje "registracija". Seznam vseh stopic, ki jih imajo določene orgle, se imenuje "specifikacija". V specifikaciji orgel so navedena imena stopic za vsak manual in pedale ter seznam spojk.

Orgle imajo tudi gumbe, imenovane "bati", s katerimi lahko sredi skladbe spremenite registracijo. Obstajajo "prstni bati", ki se upravljajo z nogami, in "palčni bati", ki so nameščeni tik pod vsakim manualom, tako da jih lahko pritisnemo s palcem, medtem ko prsti nadaljujejo igranje. Velike orgle imajo pogosto "splošne piste", ki spreminjajo katero koli kombinacijo stopic po orglah. Ti so pogosto računalniško podprti, tako da jih lahko igralci različno nastavijo glede na glasbo, ki jo bodo igrali. Če instrument redno uporablja več igralcev, ima lahko vsak od njih svoje osebne nastavitve za bate, ki jih lahko zaklene, tako da jih nihče drug ne more spremeniti.

Cevi

Vsaka postaja upravlja vrsto piščali, imenovano "rang". Vsaka vrsta proizvaja drugačen zvok (ena vrsta za zvok "diapason", druga vrsta za "flavto", tretja za "trobento" in tako naprej). Zamaški uravnavajo pretok zraka skozi vrste. Nekatere stopke lahko upravljajo več kot en red. Na primer, stopica Mixture s tremi vrstami ima 182 piščali (3 vrste po 61 piščali), v nekaterih orglah pa je stopica Celeste stopica z dvema vrstama. Pipe celeste so uglašene nekoliko ostreje kot ostale orgle, tako da se ob igranju skupaj z drugo tiho postajo, kot je Salicional, pojavi prijetno utripanje, ker sta dve piščali med seboj nekoliko neusklajeni. Piščali orgel so običajno izdelane iz kovine ali lesa. Kakovostne kovinske orgelske piščali običajno vsebujejo 75 odstotkov kositra ali več, preostanek pa je svinec. Pipe so nameščene na vetrnicah znotraj "orgelske omare" v posebnem prostoru, imenovanem orgelska komora. Vetrnica je škatli podobna naprava, ki vsebuje palete, ki se odpirajo in zapirajo, da se v piščal pripelje zrak, da zveni. Palete se pri instrumentih s sledilnikom upravljajo z vlečnimi žicami in valji, lahko pa tudi s pnevmatiko ali neposrednim električnim delovanjem z uporabo magnetov.

Ko so orgle vklopljene, se v pihalno skrinjo vedno dovaja zrak. V času pred elektriko je moral nekdo (orglar) z mehom črpati zrak v pihalno skrinjo. To je bilo težko delo. Pri velikih orglah je to delo opravljal več kot en pihalec.

Nobeno drugo glasbilo se ni razvilo na tako različne načine kot orgle. Če bi Bach, ki je živel v začetku 18. stoletja, odšel iz svojega doma v Nemčiji v Francijo, bi bilo nemogoče pravilno igrati njegovo glasbo na francoskih orglah. Če bi Couperin, ki je živel v istem času, odšel iz svojega doma v Franciji v Nemčijo, ne bi mogel igrati svoje glasbe na orglah, ki jih je uporabljal Bach. Nihče od njiju v tistem času ni mogel igrati na orglah v Angliji. Po eni strani angleške orgle v 18. stoletju še vedno niso imele pedalov. To pomeni, da morajo organisti veliko vedeti o tem, kakšne so bile orgle v drugih državah v drugih stoletjih, da bi vedeli, katere registracije uporabljati pri igranju glasbe skladateljev iz preteklosti.

Najzgodnejši organi

Prve orgle so bile vodne orgle, izumljene v stari Grčiji. Rimljani so jih uporabljali v cirkusih in gladiatorskih bojih, saj so bile glasne. V nekaterih državah so bile priljubljene še pred nekaj sto leti, na primer v zabaviščnih vrtovih.

Orgle v srednjem veku

V srednjem veku so v velikih gotskih katedralah v Veliki Britaniji zgradili velike orgle. Ti instrumenti niso imeli različnih stopic: vse stopnje so zvenele naenkrat. Igralo se je na njih s pomočjo drsnega mehanizma. Šele v 11., 12. in 13. stoletju so začeli uporabljati klaviature. Tako imenovane mešane orgle (ali Blockwerk) so še vedno zvenele z več toni hkrati. Zelo majhne orgle, imenovane portative (ker jih je bilo mogoče prenašati), so se uporabljale v procesijah. Pozitivke so bile nekoliko večje in so se uporabljale za spremljavo petja v cerkvi. Regal je bil podoben portativu, vendar je imel trstenke in ne piščali. Lahko se je postavil na mizo. Na splošno velja, da so najstarejše orgle na svetu tiste, ki so bile zgrajene v Sionu v Švici v 15. stoletju. orgle.

Orgle v renesansi (približno 1450-1600)

Okoli leta 1450 so v Nemčiji in na Nizozemskem izdelovali orgle z dvema ali tremi manuali in pedali. Na njih so bile stopice, tako da je igralec lahko izbral, katere stopnje želi slišati. Zbirka skladb, imenovana Buxheimer Orgelbuch (okoli leta 1470), je ena prvih zbirk orgelske glasbe. Tudi francoske orgle so se razvijale. V Angliji so bile orgle precej majhne. Skladatelji, kot so John Bull, William Byrd in OrlandoGibbons, so pisali glasbo za komorne orgle. Na Nizozemskem je bil Jan Pieterszoon Sweelinck zelo znan organist in učitelj.

Orgle v obdobju baroka (približno 1600-1750)

Obdobje baroka je bilo za orgelsko glasbo v Nemčiji zelo uspešno. Tamkajšnje orgle so bile zgrajene po načelu Werkprinzip (dobesedno: načelo dela), kar je pomenilo, da je bila vsaka klaviatura s svojimi piščalmi zgrajena posebej, kot dve ali tri različne orgle, čeprav so igrale z iste konzole. Takšne orgle je izdeloval slavni Arp Schnitger (1648-1719). Številni znani nemški skladatelji so pisali orgelsko glasbo, zlasti Johann Pachelbel (1653-1709) v južni Nemčiji in Dietrich Buxtehude (1637-1707) v severni Nemčiji. Veliki skladatelj Johann Sebastian Bach (1685-1750) se je učil od teh skladateljev in napisal nekaj najbolj znanih orgelskih skladb vseh časov. V tem času je živel tudi veliki orglar Gottfried Silbermann (1683-1753), ki je izdeloval orgle z zelo lepim zvokom. Namesto klaviature, imenovane Choir (ali Chair Organ), je zgradil Oberwerk, ki je bil nad Hauptwerk (Great).

Francoski izdelovalci orgel so se v tem času zelo zanimali za barve (kar pomeni: različne zvoke). Številne stopice so imele imena, kot so Cornet, Tierce in Prestant. Ko so vse postaje glavnega zbora igrale skupaj, se je to imenovalo Plein jeux. To je bilo podobno srednjeveškemu Blockwerku. Vsi trstenski zbori skupaj so se imenovali Grand jeux. Ta je zvenel zelo glasno in se je uporabljal za dialoge in fuge. Med skladatelji so bili Nicolas de Grigny (1672-1703), Louis Marchand (1669-1732), Louis Nicolas Clérambault (1676-1749), Louis Claude Daquin (1694-1772) in François Couperin (1683-1733).

V Angliji ni bilo veliko zanimanja za razvoj orgel. Uporabljale so se za spremljavo zbora. Pedal ni bilo. Skladbe za orgle so se imenovale voluntariji. Henry Purcell je napisal nekaj orgelskih skladb.

Orgle v klasicističnem obdobju: približno 1750-1840

Orglarska kompozicija je dosegla svoj vrhunec v času J. S. Bacha, nato pa je zanimanje ljudi začelo upadati. V obdobju klasicistične glasbe ni bilo veliko razvoja na področju gradnje orgel. Čeprav je Mozart igral na orgle in jih imenoval "kralj instrumentov", zanje ni pogosto pisal glasbe. Med orglarji tega časa sta bila Joseph in Claude-Ignace Callinet, ki sta leta 1837 zgradila orgle v cerkvi Notre-Dame (St. Etienne, Loara).

Orgle v obdobju romantike

V 19. stoletju so v Nemčiji začeli uporabljati orgle za posnemanje zvoka orkestra. Ljudje so se začeli zanimati tudi za igranje glasbe J. S. Bacha. Številne klasične orgle so bile ponovno zgrajene in včasih so izgubile svoj prvotni značaj. Orgle v različnih državah so začele zveneti enako.

Postopoma so skladatelji spet začeli pisati za orgle. Felix Mendelssohn (1809-1847) je napisal nekaj odličnih sonat ter preludijev in fug, ki jih je navdihnila Bachova glasba, zaradi česar so tudi drugi skladatelji želeli pisati orgelsko glasbo. Robert Schumann (1810-1856) in Franz Liszt (1811-1886) sta pisala za orgle, pozneje v tem stoletju pa še Max Reger (1873-1916) in Sigfrid Karg-Elert (1877-1933).

V Franciji je bil orglar Aristide Cavaillé-Coll (1811-1899) pravi genij. Njegove orgle so imele veliko novih zamisli, vključno z Barkerjevim vzvodom (ki je olajšal igranje na povezanih manualih) in postavitvijo družin stopic na ločene skrinje. Organisti so lahko hitro spreminjali registracijo, tako da so vstavili ali izvlekli stopice, ki so jih potrebovali. Med skladatelji so bili César Franck (1822-1890), Charles-Marie Widor (1845-1937) in Louis Vierne (1870-1937). Zadnja dva sta napisala dolga dela v več delih, ki sta jih imenovala simfonije, saj so bila polna barvitih zvokov, podobnih tistim v simfoničnem orkestru. Običajno so bili trije priročniki, imenovani Grand, Positif in Récit, razporejeni v tem vrstnem redu (Grand je najbližje igralcu). Grand je imel tople temeljne stope in velike trstike (bil je kot kombinacija klasičnih plein jeux in grand jeux). Positif je imel strunske nastavke in solo trstenke, Récit pa lažje trstenke.

V Angliji je Samuel Wesley (1766-1837) napisal nekaj pomembnih orgelskih skladb po navdihu J. S. Bacha, njegov sin Samuel Sebastian Wesley (1810-1876) pa je bil pod vplivom celinskih romantičnih skladateljev, kot je bil Mendelssohn. Leta 1851 je orglar Henry Willis zgradil velike orgle za razstavo v Kristalni palači. Imele so tri manuale in ploščo s pedali. S tem je postavil standard angleškega orglarstva za prihodnost.

V 20. stoletju so se izdelovalci orgel vse bolj zanimali za vrnitev k nekaterim idejam baroka in klasicizma. Številne orgle imajo zdaj električno delovanje, vendar je prednost dobrega mehanskega delovanja v tem, da se igralec počuti bližje instrumentu, na katerega igra. Nekatere velike orgle iz 20. stoletja lahko igrajo številne vrste orgelske glasbe. Druge orgle 20. stoletja so bile zgrajene kot kopije baročnih ali klasicističnih instrumentov, vendar to pomeni, da so ti instrumenti primerni predvsem za baročno ali klasicistično glasbo in niso primerni za glasbo 19. in 20. stoletja.

V 19. stoletju so bile številne orgle v Angliji in Ameriki postavljene v kote cerkva, kjer jih ni bilo dobro slišati. V 20. stoletju so izdelovalci orgel bolj razmišljali o najboljšem položaju orgel, da bi zvok napolnil glavni del cerkve, ladjo. Med najbolj znanimi orgelskimi skladatelji 20. stoletja so Marcel Dupré (1886-1971), Jehan Alain (1911-1940) in Olivier Messiaen (1908-1992) v Franciji, Paul Hindemith (1895-1963) v Nemčiji ter Edward Elgar (1857-1934) in Herbert Howells (1892-1983) v Angliji. Češki skladatelj Petr Eben (1929-2007) je bil eden najpomembnejših orgelskih skladateljev ob koncu 20. stoletja, ki je pisal v individualnem slogu.

Poleg očitne uporabe orgel za spremljavo cerkvenih zborov in zborovskega petja so se orgle pogosto uporabljale tudi za spremljavo instrumentov. V obdobju baroka so se majhne orgle uporabljale za spremljavo solističnih instrumentov ali manjših skupin instrumentov ali orkestrov. Tovrstna spremljava se je imenovala continuo. Občasno so skladatelji napisali orgelske koncerte, v katerih so orgle solistični instrument, orkester pa jih spremlja. Händel jih je napisal več. V sodobnem času je Francis Poulenc napisal orgelski koncert. V Simfoniji št. 3 Saint-Saënsa je pomemben orgelski solo. V drugih orkestrskih delih so včasih tudi orgelski deli. Organisti so pogosto izdelali orgelske "transkripcije", tj. glasbo, napisano za druge instrumente, so priredili tako, da jo je mogoče igrati na orglah.

• Elektronske orgle
• Vodni organ
• orgle (glasba)
• Organ tablature