Henry Purcell: angleški baročni skladatelj in avtor prve angleške opere

Zgodnja leta

O Purcellovem otroštvu ne vemo veliko. Leta 1664 mu je umrl oče in Henry je šel živeti k stricu Thomasu Purcellu, ki je bil do njega zelo prijazen. Thomas Purcell je bil gospod Kraljeve kapele, kar je pomenilo, da je pel v kraljevem zboru. Kmalu je Henry pel v Kraljevi kapeli. To je bila najboljša glasbena vzgoja, ki jo je lahko imel deček v Angliji. Njegova učitelja sta bila kapitan Henry Cooke in nato Pelham Humfrey. Henry je pel v zboru, dokler se mu leta 1673 ni zlomil glas. Nato je dobil nalogo, da skrbi za kraljeva glasbila.

Purcell je morda skladal že pri devetih letih. Vemo, da je leta 1670 napisal odo za kraljevi rojstni dan. Ko je Humfrey umrl, je Purcell študiral pri slavnem skladatelju Johnu Blowu. Obiskoval je Westminstrsko šolo. Leta 1676 je postal organist v westminstrski opatiji. Začel je pisati glasbo za gledališče. Pisal je tudi cerkveno glasbo, med drugim himno za pevca Johna Gostlinga, ki je imel zelo dober in globok basovski glas. Purcell je zanj v njegovem življenju napisal več himen. Ena od njih se imenuje "Tisti, ki se na ladjah spuščajo na morje". Skloni se do nizkega D.

Kasnejša kariera in smrt

Leta 1680 je Blow, ki je bil leta 1669 imenovan za organista Westminstrske opatije, odstopil, da je 22-letni Purcell lahko prevzel njegovo mesto. Purcell je naslednjih šest let pisal samo sakralno (versko) glasbo. Kasneje se je vrnil k pisanju glasbe za gledališče, med drugim je napisal prvo angleško opero Dido in Enej.

Leta 1682 je Purcell postal organist Kraljeve kapele. To delo je opravljal tudi kot organist Westminstrske opatije. Njegova prva tiskana skladba, dvanajst sonat, je izšla leta 1683. Tiskanje glasbe je bilo v tistih časih drago, zato je bilo nenavadno, da je bilo kaj natisnjeno. Še naprej je pisal glasbo, vključno z odami kralju in kraljevi družini. Leta 1685 je za kronanje kralja Jakoba II. napisal dve svoji najboljši himni, "I was happy" in "My heart is inditing".

Leta 1687 je napisal več gledališke glasbe. Včasih je bila to glasba za maske (neke vrste balet z nekaj petja), včasih pa glasba za tragedije, npr. za drame Drydena. Leta 1691 je napisal Kralja Arturja, ki ga je prav tako napisal Dryden. Leta 1692 je napisal pesmi in glasbo za The Fairy-Queen (priredba Shakespearove igre Sen kresne noči). Purcellova glasba zanjo je bila dolga leta izgubljena, ponovno pa so jo odkrili in objavili leta 1901. V teh delih liki v igrah ne pojejo, temveč govorijo svoje besede.

Purcellov Te Deum in Jubilate je bil napisan za dan svete Cecilije leta 1693 in je bil prvi angleški Te Deum, ki je bil napisan s spremljavo orkestra. Za pogreb kraljice Marije II. je napisal himno in dve elegiji.

Smrt

Ko je leta 1695 umrl, verjetno zaradi tuberkuloze, je bil zelo slaven. Preživeli so ga žena in dva od šestih otrok.

Purcell je pokopan poleg orgel v Westminstrski opatiji. Njegov epitaf se glasi: "Tu leži Henry Purcell Esq., ki je zapustil to življenje in odšel v blagoslovljeni kraj, kjer je le njegova harmonija lahko presežena."

Purcell je napisal veliko glasbe za gledališče. Rodil se je eno leto pred obdobjem, ki je bilo v Angliji znano kot "Restoration". Pred restavracijo je Angliji skoraj 20 let vladal Oliver Cromwell. Večina glasbe je bila prepovedana. Ljudje so bili zato zelo veseli, da so lahko spet ustvarjali glasbo, in v svojih igrah so želeli veliko pesmi in instrumentalne glasbe. Opera pa ni bila zaželena. V Evropi je bila opera zelo priljubljena v državah, kot so Italija, Nemčija in Francija, vendar v Angliji ni postala priljubljena, dokler ni leta 1709 v Anglijo prišel Händel in predstavil italijansko opero.

Dido in Enej je izjema, saj gre za pravo opero: vse se poje, besede pa so v angleščini. Napisana je bila za predstavo v dekliški šoli. Je precej kratka, saj traja le eno uro. Vsebuje znamenito žalostinko When I'm lay in earth, ki jo poje Dido.

Purcell je napisal zelo veliko glasbe za cerkev. To vključuje himne in bogoslužne nastavitve. Čeprav je bil organist, je za orgle napisal zelo malo. Pisal je tudi komorno glasbo, med drugim zelo lepe fantazije za violine.

Čeprav je bil Purcell v tistem času priznan kot velik skladatelj, po smrti ni imel velikega vpliva na druge skladatelje. Bil je zadnji v vrsti velikih angleških glasbenikov v 16. in 17. stoletju. Po njegovi smrti angleška glasba ni bila več tako pomembna, kot je bila. V 18. stoletju je bila glasba, ki so jo poslušali v Angliji, večinoma uvožena s celine, na primer italijanska opera.

Mnogo pozneje, v 20. stoletju, je angleške skladatelje pogosto navdihovala Purcellova glasba. Benjamin Britten je napisal skladbo z naslovom The Young Person's Guide to the Orchestra, ki temelji na melodiji iz Purcellove skladbe Abdelazar. Arija "I know a bank" iz Brittnove opere Sen kresne noči je navdihnjena s Purcellovo arijo "Sweeter than Roses". Sir Michael Tippett je imel rad Purcellove harmonije in ritme, ki so vplivali nanj pri njegovih skladbah.