Herod Veliki — judovski kralj in sporni vladar (37–4 pr. n. št.)
Herod I. (ok. 74/73 pr. n. št. – 4 pr. n. št.), znan tudi kot Herod Veliki, je bil judovski kralj od leta 37 do 4 pr. n. št.. V tistem času je bila Judeja klientska država Rima. Herod je bil med svojim 33‑letnim vladanjem učinkovit in pogosto spreten upravitelj, obenem pa ga zgodovina ohranja kot spornega in krutega vladarja. Najbolj znan zaradi prizora v Novi zavezi, kjer naj bi v Svetem pismu pobil betlehemske dečke, vendar ta pripoved iz evangelija po Mateju ni potrjena v drugih znanih zgodovinskih virih. Viri, zlasti Flavij Josip, omenjajo, da je Herod dal umoriti številne tekmece, med njimi člane svoje družine: taščo, ženo in več svojih sinov.
Izvor in vzpon na prestol
Herod je izhajal iz idumejske (edomitske) družine, čigar predniki so bili priključeni judovski skupnosti šele nekaj generacij pred njegovim rojstvom. Njegova dinamična kariera se je razvila v okviru rimske politike: Herodu je podpora Rimljanov – zlasti Marka Antonija in kasneje Oktavijana (Avgusta) – omogočila, da si je priboril prestol. Leta 40 pr. n. št. ga je rimski senat potrdil za kralja Judov, a je konsolidacija oblasti nad Jeruzalemom trajala do leta 37 pr. n. št., ko je po seriji vojaških spopadov dokončno prevzel oblast.
Vladavina in upravljanje
Herod je združeval močno avtoriteto z učinkovitim upravljanjem in reformami: izboljšal je administracijo, spodbujal trgovino in gradnjo, urejal sisteme obdavčitve in skrbel za obrambno sposobnost svojega kraljestva. Hkrati je bil v veliki meri odvisen od Rimljanov in je v očeh mnogih Judov veljal za marioneto tuje sile. Njegov slog vladanja je pogosto združeval pragmatično politiko z ostro represijo proti notranjim nasprotnikom.
Gradbene dejavnosti
Herod je bil velik graditelj in njegova gradbena zapuščina je ena najbolj opaznih značilnosti njegovega vladanja. Najbolj znana dela so:
- obsečna prenova in razširitev drugega templja v Jeruzalemu (t. i. Herodov tempelj),
- izgradnja velikega pristaniškega mesta Caesarea Maritima z umetnim pristaniščem,
- trdnjave in palače, kot sta Masada in Herodium,
- amnfiteatri, palače in akvadukti po ozemlju.
Njegovi projekti so okrepili gospodarsko in vojaško moč regije ter pustili bogat arheološki pečat, ki ga sodobne izkopanine potrjujejo.
Represija, družinske tragedije in razmerje z levo opozicijo
Herodovo vladanje je zaznamovala tudi ekstravagantna paranoja in brutalni ukrepi proti dojemanim nasprotnikom. Flavij Josip navaja vrsto političnih umorov, vključno z nekaterimi člani njegove družine — med bolj znanimi primeri je usmrtitev njegovega sina Antipatra, izvršitev princese Mariamne (njegove žene iz hasmonejske Dinastije) in smrt drugih sorodnikov. Te dogodke zgodovina pogosto izpostavlja kot dokaz njegove hladnokrvne volje po ohranitvi oblasti.
Legendarni prizor: pokol betlehemskih dečkov
Evangelij po Mateju omenja, da je Herod ukazal pobiti vse dečke v Betlehemu, mlajše od dveh let, ker naj bi tako poskušal ubiti novorojenega "kralja Judov" (Jezusa). Ta dogodek, znan kot "pokoj nedolžnih", ni omenjen pri Flaviju Josipu ali v drugih preživelih sodobnih rimskih virih, zato zgodovinarji o njegovi zgodovinski resničnosti razpravljajo. Nekateri menijo, da je pripoved lahko literarna ali teološka konstrukcija evangelista; drugi ne izključujejo možnosti, da bi Herod zaradi svoje krutosti lahko sprejel tak ukrep, čeprav neposrednega dokazila ni.
Smrt, bolezen in razdelitev kraljestva
Herod je umrl leta 4 pr. n. št. po dolgotrajni in zelo boleči bolezni, ki jo Flavij Josip opisuje z vrsto hudih simptomov. Dandanes zdravniki in zgodovinarji predlagajo različne diagnoze (npr. kronične okužbe, ledvične težave, gangrena), a natančna vzrok smrti ostaja negotov. Po njegovi smrti je rimska oblast razdelila njegovo kraljestvo med sinove: Archelausa je postal kralj Judeje, Samarije in Idumee (kasneje je bil leta 6 n. št. odstavljen), Herod Antipa je dobil Galilejo, Philip pa severovzhodne teritorije kot tetrarhije.
Viri in zgodovinski pomen
Najpomembnejši zgodovinski viri o Herodu sta Flavij Josip in evangelij po Mateju. Josipova dela (Antiquitates Judaicae in The Jewish War) nudijo obsežno, čeprav pristransko, poročilo o Herodu in njegovi dobi. Arheološke razpoke, kovanci, napisi in opuščene utrdbe pa potrjujejo njegovo gradbeno delovanje in politični vpliv. Herod ostaja v zgodovini dvojno viden: kot sposoben upravitelj in modernizator ter hkrati kot krut in pogosto paranoičen vladar. Njegova zapuščina močno vpliva na razumevanje judovsko‑rimskega obdobja in še danes sproža zanimanje zgodovinarjev, arheologov in širše javnosti.
Slika Heroda Velikega
Vzpon na oblast
Herod se je rodil okoli leta 73-75 pred našim štetjem. Bil je sin Antipaterja Idumejskega in njegove žene Cipre, hčerke arabskega šejka. Herodov ded in oče sta bila politična uradnika v Judeji. Oba sta bila tesno povezana z Rimljani. Ko je Antipater po bitki pri Farsalu leta 48 pr. n. št. prišel na pomoč Juliju Cezarju, je Cezar Antipatra imenoval za guvernerja Judeje. Leta 47 pr. n. št. je Antipater svojega najstarejšega sina Fazela imenoval za jeruzalemskega guvernerja. Heroda je imenoval za guvernerja Galileje. Kot guverner si je Herod s svojim ravnanjem v sovražnih uporih pridobil naklonjenost Rimljanov. Hkrati pa je njegova dejanja obsojal veliki sanhedrin.
Judejski kralj
Herod je prijateljeval z Oktavijanom in Markom Antonijem, ki sta leta 40 pr. n. št. dosegla, da je rimski senat Heroda imenoval za naslednjega judovskega kralja. Herod je odpotoval v Jupitrov tempelj, da bi se zahvalil rimskim bogovom. Ko je bil judovski kralj leta 37 pr. n. št. obglavljen, je Herod postal dejanski kralj.
V prvih letih Herodovega kraljevanja je razmerje Marka Antonija s Kleopatro egiptovski kraljici omogočilo, da je še naprej jemala majhne dele Herodovega kraljestva. Ko je Oktavijan premagal Antonija in Kleopatro v bitki pri Akciju leta 31 pred našim štetjem, je Herod sklenil novo zavezništvo z Oktavijanom. Pridobil si je ugled zaradi strogih davkov, vendar mu je uspelo ohraniti mir v regiji. V Rim je pošiljal draga darila, vendar mu ni bilo treba plačevati davkov. Do leta 30 pr. n. št. je ponovno pridobil vse ozemlje, ki so ga zasedli Kleopatra in Hasmonejci. Svojo oblast je razširil na severno Galilejo in ponovno naselil več območij. Z ekstravagantnimi darili Atenam in podpiranjem olimpijskih iger je povečal status Judeje v sredozemskem svetu.
Dosežki
Herod se je imel za popoln primer prefinjenega kralja, čeprav so ga svetopisemski pisci imeli za tirana. V celoti se je seznanil z grško-rimsko zgodovino, kulturo in filozofijo. Hkrati je začel zanemarjati državne zadeve in študij halakhe (judovskega prava). Za vladanje je potreboval soglasje farizejev, zato si je na različne načine prizadeval pridobiti njihovo odobravanje. Nikoli jih ni popolnoma prepričal. Ko je v čast svojega zavetnika Cezareje Maritime (22-10 pr. n. št.) zgradil Cezarejo Maritimo, so poganski simboli, ki so krasili njegova mesta, razburili judovske voditelje. Vsakih pet let je organiziral boje med gladiatorji in jih proslavljal z orgijami, kar je še bolj razburilo judovske voditelje. Leta 20 pr. n. št. se je Herod posvetil gradnji prenove drugega templja, imenovanega tudi Herodov tempelj. Herod je želel, da bi bil tempelj kronski spomenik judovske vere, vendar je uporabil grške arhitekte. Na tempeljskem dvorišču je dovolil delovanje lihojemnikov, kar je razjezilo številne Jude.
Njegov največji verski škandal je bilo izkopavanje grobnice kralja Davida, da bi našel zaklad, za katerega se je govorilo, da je v njej. Za druge projekte je porabil veliko denarja, zato je mislil, da bo s skrivnim izropanjem grobnice pridobil morebitni zaklad, ki ga bo tam našel. Toda ko je odprl grobnico, v njej ni bilo zaklada.
Obnovil je trdnjavi v Masadi in Herodiju. Po hudem potresu leta 31 pr. n. št. je zgradil novo tržnico, nov amfiteater in novo stavbo za sanhedrin. Zase je zgradil novo kraljevo palačo. Izboljšal je tudi oskrbo Jeruzalema z vodo.
Domače življenje
Herod naj bi imel kar devet žena in morda je bil poročen z več ženami hkrati. Imel je tudi veliko število konkubin. Zdi se, da je Heroda mučila paranoja. Nenehno je mislil, da obstajajo zarote in načrti za njegovo strmoglavljenje kot kralja. Morda se je prepogosto poročal in imel preveč sinov. Heroda je skrbelo, da je vsak od njih pripravljal zaroto, da bi zasedel njegovo mesto. Skupaj je dal ubiti tri sinove. Postal je sumničav do brata svoje najljubše žene Mariamme in ga dal utopiti v igri vaterpola. Naročil je ubiti Mariamminega dedka in nazadnje še Mariammo samo.
Ker je Herod vedel, da bo kmalu umrl, je ukazal, naj se vsi vodilni možje v Judeji zberejo v veliki areni. Takoj ko bo kralj umrl, naj bi bili vsi usmrčeni. S tem so želeli preprečiti, da bi drugi proslavljali njegovo smrt. Herod je verjetno trpel za kronično ledvično boleznijo, gangreno in morda drugimi boleznimi, zaradi katerih je bil duševno neuravnovešen.
Vprašanja in odgovori
V: Kdo je bil Herod Veliki?
O: Herod I. je bil vladar, ki je bil judovski kralj od leta 37 do 4 pred našim štetjem.
V: Kakšen je bil politični status Judeje v času Herodovega vladanja?
O: V času Herodove vladavine je bila Judeja klientska država Rima.
V: Po čem je bil Herod znan v času svoje vladavine?
O: Herod je bil v času svoje vladavine odličen upravitelj.
V: Katera svetopisemska zgodba je povezana s Herodom Velikim?
O: Svetopisemski zapis, povezan s Herodom Velikim, je njegov umor betlehemskih dečkov.
V: Ali pokol nedolžnih, ki ga pripisujejo Herodu Velikemu, potrjujejo drugi zgodovinski zapisi?
O: Ne, pokola nedolžnih, ki ga pripisujejo Herodu Velikemu, ne potrjujejo drugi zgodovinski zapisi.
V: Koga je Herod med svojo vladavino umoril?
O: Herod je med svojo vladavino umoril nešteto tekmecev, taščo, ženo in tri svoje sinove.
V: Kako dolgo je vladal Herod Veliki?
O: Herod Veliki je vladal 33 let.
