Herod Veliki

Vzpon na oblast

Herod se je rodil okoli leta 73-75 pred našim štetjem. Bil je sin Antipaterja Idumejskega in njegove žene Cipre, hčerke arabskega šejka. Herodov ded in oče sta bila politična uradnika v Judeji. Oba sta bila tesno povezana z Rimljani. Ko je Antipater po bitki pri Farsalu leta 48 pr. n. št. prišel na pomoč Juliju Cezarju, je Cezar Antipatra imenoval za guvernerja Judeje. Leta 47 pr. n. št. je Antipater svojega najstarejšega sina Fazela imenoval za jeruzalemskega guvernerja. Heroda je imenoval za guvernerja Galileje. Kot guverner si je Herod s svojim ravnanjem v sovražnih uporih pridobil naklonjenost Rimljanov. Hkrati pa je njegova dejanja obsojal veliki sanhedrin.

Judejski kralj

Herod je prijateljeval z Oktavijanom in Markom Antonijem, ki sta leta 40 pr. n. št. dosegla, da je rimski senat Heroda imenoval za naslednjega judovskega kralja. Herod je odpotoval v Jupitrov tempelj, da bi se zahvalil rimskim bogovom. Ko je bil judovski kralj leta 37 pr. n. št. obglavljen, je Herod postal dejanski kralj.

V prvih letih Herodovega kraljevanja je razmerje Marka Antonija s Kleopatro egiptovski kraljici omogočilo, da je še naprej jemala majhne dele Herodovega kraljestva. Ko je Oktavijan premagal Antonija in Kleopatro v bitki pri Akciju leta 31 pred našim štetjem, je Herod sklenil novo zavezništvo z Oktavijanom. Pridobil si je ugled zaradi strogih davkov, vendar mu je uspelo ohraniti mir v regiji. V Rim je pošiljal draga darila, vendar mu ni bilo treba plačevati davkov. Do leta 30 pr. n. št. je ponovno pridobil vse ozemlje, ki so ga zasedli Kleopatra in Hasmonejci. Svojo oblast je razširil na severno Galilejo in ponovno naselil več območij. Z ekstravagantnimi darili Atenam in podpiranjem olimpijskih iger je povečal status Judeje v sredozemskem svetu.

Dosežki

Herod se je imel za popoln primer prefinjenega kralja, čeprav so ga svetopisemski pisci imeli za tirana. V celoti se je seznanil z grško-rimsko zgodovino, kulturo in filozofijo. Hkrati je začel zanemarjati državne zadeve in študij halakhe (judovskega prava). Za vladanje je potreboval soglasje farizejev, zato si je na različne načine prizadeval pridobiti njihovo odobravanje. Nikoli jih ni popolnoma prepričal. Ko je v čast svojega zavetnika Cezareje Maritime (22-10 pr. n. št.) zgradil Cezarejo Maritimo, so poganski simboli, ki so krasili njegova mesta, razburili judovske voditelje. Vsakih pet let je organiziral boje med gladiatorji in jih proslavljal z orgijami, kar je še bolj razburilo judovske voditelje. Leta 20 pr. n. št. se je Herod posvetil gradnji prenove drugega templja, imenovanega tudi Herodov tempelj. Herod je želel, da bi bil tempelj kronski spomenik judovske vere, vendar je uporabil grške arhitekte. Na tempeljskem dvorišču je dovolil delovanje lihojemnikov, kar je razjezilo številne Jude.

Njegov največji verski škandal je bilo izkopavanje grobnice kralja Davida, da bi našel zaklad, za katerega se je govorilo, da je v njej. Za druge projekte je porabil veliko denarja, zato je mislil, da bo s skrivnim izropanjem grobnice pridobil morebitni zaklad, ki ga bo tam našel. Toda ko je odprl grobnico, v njej ni bilo zaklada.

Obnovil je trdnjavi v Masadi in Herodiju. Po hudem potresu leta 31 pr. n. št. je zgradil novo tržnico, nov amfiteater in novo stavbo za sanhedrin. Zase je zgradil novo kraljevo palačo. Izboljšal je tudi oskrbo Jeruzalema z vodo.

Domače življenje

Herod naj bi imel kar devet žena in morda je bil poročen z več ženami hkrati. Imel je tudi veliko število konkubin. Zdi se, da je Heroda mučila paranoja. Nenehno je mislil, da obstajajo zarote in načrti za njegovo strmoglavljenje kot kralja. Morda se je prepogosto poročal in imel preveč sinov. Heroda je skrbelo, da je vsak od njih pripravljal zaroto, da bi zasedel njegovo mesto. Skupaj je dal ubiti tri sinove. Postal je sumničav do brata svoje najljubše žene Mariamme in ga dal utopiti v igri vaterpola. Naročil je ubiti Mariamminega dedka in nazadnje še Mariammo samo.

Ker je Herod vedel, da bo kmalu umrl, je ukazal, naj se vsi vodilni možje v Judeji zberejo v veliki areni. Takoj ko bo kralj umrl, naj bi bili vsi usmrčeni. S tem so želeli preprečiti, da bi drugi proslavljali njegovo smrt. Herod je verjetno trpel za kronično ledvično boleznijo, gangreno in morda drugimi boleznimi, zaradi katerih je bil duševno neuravnovešen.