Himna: anglikanska cerkvena skladba — definicija, zgodovina in avtorji

Himna je glasbena skladba, napisana za zbor, ki poje pri anglikanski cerkveni maši in drugih bogoslužjih. Glavna razlika med himno in motetom je v tem, da se himna običajno izvaja v angleščini, medtem ko je motet pogosto v latinščini ali drugih jezikih. Večina himen spremljajo orgle, lahko pa so ob spremljavi orgel tudi instrumentalno obogatene (čim bolj z vrsto liturgije ali priložnostjo — npr. koračni ali kronalni anthemi z orkestralno spremljavo).

Beseda "himna" dobesedno pomeni "slavnostna pesem", zato se ta izraz uporablja tudi za nacionalne himne in druge svečane pevne oblike. V anglikanskem okolju pa se z izrazom običajno označuje posebej liturgična zborska skladba s tekstom v angleškem jeziku.

Zgodovina

Cerkvene himne v anglikanski tradiciji segajo v čas angleške reformacije, ko se je po sporu kralja Henrika VIII. s papežem in ustanovitvi Angleške cerkve postopoma uveljavil obred in bogoslužni jezik v angleščini. Po ukinitvi nekaterih rimskokatoliških praks so cerkveni voditelji in skladatelji prišli pod nalogo, da ustvarijo glasbo, primerna za novo liturgijo (velik pomen je imelo tudi besedilo iz Svetega pisma in iz Book of Common Prayer). Znano je, da je že leta 1502 skladatelj Fayrfax prejel 20 šilingov za sestavo himne, kar kaže, da so anglosaksonski skladatelji že v poznem srednjem obdobju in zgodnjem renesansnem obdobju ustvarjali zborsko liturgično glasbo v angleškem prostoru.

Po reformaciji je nastalo veliko novih himen. Sprva so bile mnoge skladbe stilno sorodne motetom — polifonične, prepletene glasovne linije — le da so bile v angleškem jeziku. S časom pa se je razvila posebna anglikanska oblika himne, ki je imela svoje oblikovne in slogovne značilnosti. Izstopali sta dve glavni vrsti:

• Polna himna (full anthem) — celotno besedilo poje celoten zbor; pogosto je polifonična ali homofonična in je primerna za prostorsko ali liturgično uporabo, ko zboristi sodelujejo kot enoten zbor.
• Himna z verzi (verse anthem) — sestavljena iz različnih verzov, katere pogosto pojejo enega po enega solisti ali manjše skupine; med verzom pa se pojavijo odzivi celotnega zbora, kar ustvarja kontrast med intimenim solo izrazom in polnim zborom.

Oblike, slog in raba v bogoslužju

Rane himne so bile pretežno polifonične, pozneje pa so z razvojem baroka, klasicizma in romantike nastajale tudi himne z močnejšim poudarkom na melodiki in harmoniji. Verse anthems so pogosto vključevale instrumentalni bas (cello, violonce ali lutnjo v zgodnejših obdobjih) in kasneje značilno orgelsko spremljavo; v nekaterih velikih prireditvah, kot so kronanja ali javne slovesnosti, se je uporabljal tudi orkester (npr. Handelovi kronalni anthemi).

V anglikanskem bogoslužnem življenju imajo himne pomembno mesto pri:

• Mornem bogoslužju (Matins/Morning Prayer) in Večernem bogoslužju (Evensong); Evensong še posebej sloni na zborovski izvedbi himen in psalmov.
• Svetih mašah (Holy Communion) — himne se pojavljajo ob različnih delih liturgije, npr. kot predpevska ali daritvena glasba.
• Svečanih prireditvah — poroke, pogrebi, kronanja in državni dogodki pogosto vključujejo himne, ki izražajo svečan ton dogodka.

Besedila in viri

Besedila himen izhajajo predvsem iz Svetega pisma, pa tudi iz molitev, psalmov in liturgičnih besedil, ki jih nalaga Book of Common Prayer. Skladatelji so pogosto izbirali odlomke, ki so primerni za kratko zborsko obdelavo ali za izmenjavo med solistom in zborom.

Pomembni avtorji in primeri

Skoraj vsak glasbeni direktor katedrale ali velike cerkve je v zgodovini vsaj enkrat napisal himno. Med najbolj znanimi zgodovinskimi in sodobnimi avtorji so:

• Thomas Tallis (1505–1585)
• William Byrd (1543–1623)
• Orlando Gibbons (1583–1625)
• Henry Purcell (1659–1695)
• George Frideric Handel (1685–1759)
• William Boyce (1710–1779)
• Samuel Sebastian Wesley (1810–1876)
• Edward Bairstow (1874–1946)
• William H. Harris (1883–1973)
• Herbert Howells (1892–1983)
• William Mathias (1934–1992)
• John Tavener (1944–2013)
• John Rutter (r. 1945)

Mnogo teh skladateljev je prispevalo ikonične himne, ki se še vedno redno izvajajo v katedralah in cerkvah. Primeri dobro znanih skladb vključujejo Tallisovo "If Ye Love Me", Gibbonsovo "This is the Record of John", Purcellovo "Rejoice in the Lord alway" ter Handelov "Zadok the Priest" (znan kot kronalni anthem). John Rutter in drugi sodobni avtorji pa so zasloveli s sodobnimi, a liturgično obarvanimi anthemi, ki pogosto služijo tako cerkvenim kot koncertnim nastopom.

Sodobna praksa in pomen

Danes so himne še vedno živa tradicija v anglikanski cerkvi: dievnikovni zbori, katedrale in cerkvene šole negujejo repertoar, ki sega od renesančnih polifonij do sodobnih skladb. Himne služijo tako liturgičnim kot umetniškim namenom — od notranje duhovne podpore skupnosti do visoko cenjenih zborovskih nastopov na koncertnih odrih.

Pomembno je razlikovati cerkveno himno (anthem) od pesmi za vernike (congregational hymn), saj se himna običajno izvaja kot zborska, pogosto polifonična ali solistično-zborska skladba, medtem ko je congregational hymn namenjen skupinskemu petju vsega občestva.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je himna?

V: Kako dolga je najdaljša himna na svetu?

V: Kdaj so skladatelji začeli pisati glasbo za anglikanske cerkve?

V: Kateri sta dve vrsti himen?

V: V čem se himne razlikujejo od motetov?

V: Kdo so nekateri znani skladatelji himen?

Išči po črki