William Boyce — angleški skladatelj baroka in klasicizma (1711–1779)

Zgodnja leta

Boyce se je rodil v londonskem Cityju. Njegov oče je bil mizar. Njegova hiša je bila znana po znaku golega dečka, ki je visel zunaj.

Boyce je bil pevec v katedrali svetega Pavla, nato pa je študiral glasbo pri Mauriceu Greenu, ko se mu je zlomil glas. Po končanem študiju se je zaposlil kot organist v kapeli grofa Oxfordskega na Cavendish Squareu. Dve leti pozneje se je zaposlil v cerkvi svetega Mihaela v Cornhillu. Še vedno je študiral glasbo, zdaj je bil njegov učitelj Pepusch.

Boyce je pisal pesmi za Vauxhall Gardens. Te pesmi je slišalo veliko ljudi. Leta 1736 je postal skladatelj Kraljeve kapele. To je bila velika čast. Napisal je več velikih del, čeprav o njih in njihovih izvedbah ne vemo veliko. V štiridesetih letih 17. stoletja je napisal gledališko delo z naslovom Svetniška maska. Besede je napisal John Dryden. Leta 1749 je po izvedbi svoje himne O be joyful prejel naziv doktorja glasbe.

Leta slave

Boyce je bil že zelo slaven. Začel je živeti v veliki hiši na Chancery Lane. Zdi se, da se je poročil in si ustvaril družino. Prosili so ga, naj komponira za gledališče na Drury Lane. Presenetljivo je, da ga za pisanje gledališke glasbe niso prosili že prej. Morda zato, ker je oglušel. To bi mu otežilo vaje z orkestrom.

Boyce je napisal veliko glasbe za gledališče. Zdi se, da je nekoliko tekmoval s skladateljem Thomasom Arnom. Verjetno si skladatelji sami tega rivalstva niso želeli, spodbujali pa so ga njihovi podporniki.

Leta 1755, ko je Maurice Green umrl, je William Boyce namesto njega postal mojster kraljeve glasbe. Od njega se je pričakovalo, da bo za vsako novo leto in za kraljevi rojstni dan napisal odo. To je počel do konca svojega življenja.

Poznejša leta in ugled

Za časa njegovega življenja ni bilo objavljenih veliko Boyceovih del. Napisal je osem simfonij. Zgodnje so v baročnem slogu. Pozneje se je njegov slog začel spreminjati in postajal bolj klasicističen, vendar v času, ko je bil zelo gluh, ni mogel slišati nove glasbe, ki so jo ustvarjali drugi ljudje, zato se njegov slog ni več razvijal. Veliko časa je porabil za pripravo zbirke cerkvene glasbe, imenovane Katedralna glasba. Vsebovala je glasbo iz dveh stoletij angleške cerkvene glasbe, zlasti glasbo Johna Blowa, Henryja Purcella, Pelhama Humfreyja in Orlanda Gibbonsa. Spodbujal je pevce, naj pojejo z notnim zapisom pred seboj (notni zapis, ki prikazuje vse pevske dele) in ne le z delom, ki ga pojejo, da bi lahko videli, kako se njihov del ujema z drugimi. To je danes običajno, vendar je bila takrat to nova zamisel. Veliko časa je moral porabiti za pisanje nepomembne glasbe za kralja, za katero je bilo malo verjetno, da bo kdaj izvedena več kot enkrat.

Boyce je najbolj znan po svojih osmih simfonijah, himnah in odah. Napisal je tudi masko Peleus in Tetida ter pesmi za posvetno masko Johna Drydna, spremno glasbo za igre Williama Shakespeara The Tempest, Cymbeline, Romeo in Julija in Zimska pravljica ter veliko komorne glasbe, med drugim dvanajst sonat za trio. Sestavil je tudi britanski in kanadski pomorski marš "Heart of Oak". Besedilo je pozneje napisal David Garrick. Njegova glasba je vedno spretno napisana, zlasti fuge in plesi.

Boyce je bil po smrti večinoma pozabljen. V 19. stoletju je bil znan predvsem po urejanju glasbe za katedrale. Danes se pogosto igrajo nekatere njegove orkestrske in instrumentalne skladbe.