Incidentalna glasba: zgodovina, vloga v gledališču in znani primeri
Kaj je incidentalna (priložnostna) glasba
Incidentalna glasba je glasba, ki je bila napisana posebej za gledališko igro. Za razliko od opere, kjer glasba pogosto spremlja dogajanje ves čas, je incidentalna glasba običajno namenjena za določene trenutke: uvodne uverte, prelude med dejanji, spremljavo pesmi, spremljanje dramatičnih vzponov ali za ustvarjanje vzdušja in zvočnih efektov med prizori. Pogosto služi kot podpora besedilu in igri, ne pa kot samostojni primarni element drame — zato se ji včasih reče tudi »priložnostna« glasba.
Zgodovinski pregled
Incidentalno glasbo so uporabljali že v času antične Grčije, nato pa se je razvoj nadaljeval skozi stoletja. V 16. in 17. stoletju je bila zelo razširjena, zlasti v Shakespearovih dramah, kjer so liki pogosto peli pesmi. V tem času so jo pogosteje dodajali v komedije kot v tragedije, ker so tragedije predstavljale bolj »plemenite« like, ki so v verzih izražali resne teme — plemeniti junaki naj bi bili manj primerni za petje. Vloge, kot so pastirji, nimfe ali klovni, so pogosto vsebovale pesmi.
V 18. in 19. stoletju je incidentalna glasba zrasla v obsegu in pomenu; včasih so jo izvajali veliki orkestri. Mnogo skladateljev iz obdobja romanticizma in klasike je pisalo glasbo za gledališče in za predstave, ki so se pogosto kasneje uveljavile tudi kot samostojne koncertne skladbe. Znan primer je priložnostna glasba za Shakespearov Sen kresne noči, ki jo je leta 1842 napisal Felix Mendelssohn. Drugi veliki primeri vključujejo skladatelje, ki so sodelovali z veljaki literature, kot sta Goethe in Schiller.
Primeri znanih skladb in pristopov skladateljev
Nekateri skladatelji so incidentalno glasbo vpletali tesno v dogajanje igre, drugi so ustvarili glasbo, ki je bolj samostojna in koncertno naravnana:
- Beethoven je napisal glasbo za Goethejevo igro Egmont; njegova uvertura in motivi izrazito sledijo dramski vsebini, uvertura na primer opisuje španskega zatiranjaNizozemske, o katerem govori igra.
- Schubertova glasba za igro Rosamunde je priljubljena in se pogosto izvaja tudi ločeno na koncertih.
- Schumannova glasba za Manfreda ima drugačen položaj: ni bila pisana za neposredno spremljavo scenskega uprizoritvenega gradiva, temveč bolj kot samostojen, literarno navdihnjen orkestralni opus.
- Drugi znani avtorji incidentalne glasbe so Sibelius (za Maeterlinckovo igro Pelléas et Mélisande) in Grieg (za Ibsenovo igro Peer Gynt), katerih skladbe so postale stalne priljubljene točke koncertnega repertoarja.
Oblike in funkcije incidentalne glasbe
Incidentalna glasba zajema različne oblike, med drugim:
- Uvertura — glasba pred začetkom igre, pogosto samostojna in priljubljena na koncertih.
- Medigra (entr’acte) — instrumentalne premorovske skladbe med dejanji.
- Pesmi in zbori — za pevce (igralce) v samem uprizoritvenem dogajanju.
- Tematske motivne povezave — kratki leitmotivi ali ponavljajoči se motivi, ki označujejo like ali ideje.
- Atmosferski zvoki in efekti — za ustvarjanje vzdušja (pripomorejo k prostoru, času in čustvenemu tonu).
Od 20. stoletja do danes
V 20. stoletju se je raba incidentalne glasbe spremenila. V gledališču so se pojavile nove oblike gledališča in novi glasbeni jeziki. Pri nekaterih avtorjih, na primer pri Brechtu, so drame zahtevale posebno, pogosto kritično in politično propagando ali komentar; Brecht je sodeloval z glasbeniki, kot sta Weill in Eisler, ki so njegovo sporočilo podprli z glasbo, blizu kabaretu oziroma popularnim žanrom tistega časa.
Dandanes so v gledališčih pogosti tudi sodobni pristopi: elektronska glasba, sintetizatorji, snemane zvočne podlage in zvočni efekti pogosto dopolnjujejo ali nadomeščajo orkestralno spremljavo. Elektronska glasba omogoča natančno oblikovanje vzdušja in je prilagodljiva ter cenovno pogosto bolj dostopna za manjše uprizoritve (elektronska glasba).
Incidentalna glasba kot koncertni repertoar
Številne skladbe, prvotno napisane za uprizoritve, so si pridobile samostojen koncertni življenjski cikel. To velja predvsem za uverte in izbrane orkestralne številke, ki jih danes pogosto slišimo na koncertih neodvisno od prvotne igre. Zaradi tega incidentalna glasba predstavlja most med gledališčem in koncertno prakso — gre za glasbo, ki služi dramski funkciji, a lahko obenem obstane kot samostojna umetnina.
Zaključek
Incidentalna glasba igra pomembno vlogo pri oblikovanju gledališke izkušnje: podpira razpoloženje, poudari prehode, razvija like in včasih doda simbolne plasti pomena. Zgodovinsko je bila zelo razvita in raznolika, danes pa se je zaradi novih tehnologij in estetik razširila v še širši nabor zvokov in pristopov. Čeprav se je spreminjala z vsakim časom, njen osnovni namen ostaja enak — podpreti in obogatiti dramsko pripoved.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je priložnostna glasba?
O: Spremljevalna glasba je glasba, ki je bila napisana za gledališko igro. Uporablja se med prizori ali za posebej pomembne trenutke v igri ali za pesmi, ki jih pojejo igralci, in ni tako pomembna kot igra sama.
V: Kdaj je bila priložnostna glasba prvič uporabljena?
O: Naključna glasba je bila prvič uporabljena že v antični Grčiji. Priljubljena je bila tudi v 16. in 17. stoletju, zlasti v Shakespearovih igrah.
V: Kako je bila priložnostna glasba uporabljena v komedijah in kako v tragedijah?
O: V komedijah je bila priložnostna glasba pogosto uporabljena pogosteje kot v tragedijah. Tragedije so govorile o pomembnih ljudeh, ki so govorili v verzih in so bili preveč plemeniti, da bi peli, medtem ko so ljudje menili, da so komedije primernejše za vključitev pesmi, ki so jih običajno peli igralci, ki so igrali pastirje, nimfe ali klovne.
V: Kdo so nekateri znani skladatelji priložnostne glasbe?
O: Nekateri znani skladatelji spremljevalne glasbe so Felix Mendelssohn (za Sen kresne noči), Beethoven (za Goethejev Egmont), Schubert (za Čarobno noč), Schumann (za Manfreda), Sibelius (za Maeterlinckov Pelléas et Mélisande) in Grieg (za Ibsenov Peer Gynt).
V: Ali danes še vedno nastaja priložnostna glasba?
O: Da, čeprav v 20. stoletju ni bila tako pogosta, saj so politične propagandne igre potrebovale novo vrsto popularne glasbe. Skladatelji, kot sta Weill in Eisler, so za Brechtove igre pisali tovrstno kabaretno glasbeno spremljavo. Danes se v igrah namesto tradicionalnih orkestrskih skladb pogosto uporablja elektronska glasba.
V: Ali se uverture iz teh skladb na koncertih običajno izvajajo ločeno?
O: Da, številne uverture iz teh skladb se zdaj na koncertih izvajajo ločeno in ne z izvirno spremljevalno igro.
