Scenska glasba
Incidentalna glasba je glasba, ki je bila napisana za gledališko igro. To ni tako kot v operi, kjer je glasba običajno prisotna ves čas. Incidentalna glasba se uporablja med prizori ali za posebej pomembne trenutke v igri ali za pesmi, ki jih pojejo igralci. Glasba se imenuje "priložnostna", ker ni tako pomembna kot igra.
Incidentalno glasbo so uporabljali že v času antične Grčije. V 16. in 17.stoletju so jo uporabljali zlasti v Shakespearovih dramah, v katerih liki pogosto pojejo pesmi. V tem času se je priložnostna glasba pogosteje uporabljala v komedijah kot v tragedijah. Tragedije so govorile o pomembnih ljudeh, ki so bili zaposleni z vladanjem svoji državi in vojnami. V dramah so govorili v verzih in so bili preveč plemeniti, da bi peli. Ljudje so menili, da so komedije primernejše za vključitev glasbe. Pesmi so pogosto peli igralci, ki so igrali vloge pastirjev, nimf ali klovnov.
V poznejših stoletjih se je glasba uporabljala za vse vrste resnih dram. Včasih so uporabljali velike orkestre. Številni znani skladatelji so pisali glasbo, ki jo je med predstavami igral orkester. Znan primer je priložnostna glasba za Shakespearov Sen kresne noči, ki jo je leta 1842 napisal Felix Mendelssohn. Drugi skladatelji so sodelovali z živečimi pesniki, kot sta Goethe in Schiller. Beethoven je napisal glasbo za Goethejevo igro Egmont. Ta glasba je zelo tesno povezana z dogajanjem v zgodbi: uvertura opisuje krutost španskega zatiranjaNizozemske, o katerem govori igra. Schubertova slavna uvertura Rosamunde izhaja iz igre z naslovom Čarobna harfa (Die Zauberharfe). Schumannova glasba za Manfreda je drugačna: nikoli ni bila namenjena izvajanju z igro, temveč je bila le navdih Schumannove domišljije. Številni drugi skladatelji so pisali priložnostno glasbo, na primer Sibelius (za Maeterlinckovo igro Pelléas et Mélisande) in Grieg (za Ibsenovo igro Peer Gynt).
V vseh teh primerih se glasba zdaj običajno sliši na koncertih in ne kot del izvirne predstave. Večina jih ima uverture (glasba, ki se igra pred začetkom predstave), te uverture pa se pogosto izvajajo ločeno, zelo pogosto na začetku koncertov.
V 20. stoletju se priložnostna glasba ni več uporabljala tako pogosto, čeprav so Brechtove drame, ki so pogosto povezane s politično propagando, potrebovale novo vrsto popularne glasbe. Brecht je sodeloval s skladatelji, kot sta Weill in Eisler, ki so razumeli, kakšno sporočilo je želel v svojih igrah. Njuna glasba za Brechtove igre je podobna kabaretni glasbi.
Dandanes se elektronska glasba pogosto uporablja v predstavah.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je priložnostna glasba?
O: Spremljevalna glasba je glasba, ki je bila napisana za gledališko igro. Uporablja se med prizori ali za posebej pomembne trenutke v igri ali za pesmi, ki jih pojejo igralci, in ni tako pomembna kot igra sama.
V: Kdaj je bila priložnostna glasba prvič uporabljena?
O: Naključna glasba je bila prvič uporabljena že v antični Grčiji. Priljubljena je bila tudi v 16. in 17. stoletju, zlasti v Shakespearovih igrah.
V: Kako je bila priložnostna glasba uporabljena v komedijah in kako v tragedijah?
O: V komedijah je bila priložnostna glasba pogosto uporabljena pogosteje kot v tragedijah. Tragedije so govorile o pomembnih ljudeh, ki so govorili v verzih in so bili preveč plemeniti, da bi peli, medtem ko so ljudje menili, da so komedije primernejše za vključitev pesmi, ki so jih običajno peli igralci, ki so igrali pastirje, nimfe ali klovne.
V: Kdo so nekateri znani skladatelji priložnostne glasbe?
O: Nekateri znani skladatelji spremljevalne glasbe so Felix Mendelssohn (za Sen kresne noči), Beethoven (za Goethejev Egmont), Schubert (za Čarobno noč), Schumann (za Manfreda), Sibelius (za Maeterlinckov Pelléas et Mélisande) in Grieg (za Ibsenov Peer Gynt).
V: Ali danes še vedno nastaja priložnostna glasba?
O: Da, čeprav v 20. stoletju ni bila tako pogosta, saj so politične propagandne igre potrebovale novo vrsto popularne glasbe. Skladatelji, kot sta Weill in Eisler, so za Brechtove igre pisali tovrstno kabaretno glasbeno spremljavo. Danes se v igrah namesto tradicionalnih orkestrskih skladb pogosto uporablja elektronska glasba.
V: Ali se uverture iz teh skladb na koncertih običajno izvajajo ločeno?
O: Da, številne uverture iz teh skladb se zdaj na koncertih izvajajo ločeno in ne z izvirno spremljevalno igro.
