Elektronska glasba
Elektronska glasba je glasba, ki se ustvarja z elektronsko opremo, kot so sintetizatorji ali računalniki. Včasih ustvarjalci elektronske glasbe ustvarjajo posebne zvoke tudi s pomočjo magnetofonov.
Po drugi svetovni vojni, ko so bili izumljeni in postali priljubljeni magnetofoni, so jih skladatelji začeli uporabljati za ustvarjanje glasbe. Magnetofon je bil potreben za izvedbo. Skladatelji so jih uporabljali za združevanje številnih različnih zvokov. Včasih je šlo za glasbo, ki so jo igrali na običajne (akustične) instrumente, nato pa jo je magnetofon na nek način spremenil. Včasih so uporabili zvoke iz vsakdanjega življenja, na primer zvok vode, hrup prometa ali ptičje petje. Vse te zvoke je skladatelj s pomočjo magnetofona združil tako, kot je želel. Trakovi z zvoki so bili pogosto razrezani na kose, nato pa so bili ti kosi "zlepljeni" - sestavljeni nazaj v drugačnem vrstnem redu. Rezultati so bili pogosto zelo zanimivi, vendar so se pojavljale tudi težave. Nekateri so se spraševali: "Ali je to glasba?" Drugi so menili, da je dolgočasno med koncertom samo gledati magnetofon, namesto da bi lahko gledali žive glasbenike, kako igrajo.
Skladatelji v Parizu so v štiridesetih letih 20. stoletja eksperimentirali z elektronsko glasbo. Imenovali so jo "Musique concrète", ker so uporabljali naravne, konkretne zvoke. ("Konkretna" je v tem smislu pomenila nasprotje "abstraktne" glasbe, ki je bila zapisana za izvajanje). Zvoki so se predvajali z različnimi hitrostmi, jih na različne načine kombinirali, predvajali nazaj ali neprekinjeno (ponavljali so se v "zanki") ali pa so jih predvajali v mešalnik in ponovno snemali na drug magnetofon. Zvoki so se lahko filtrirali. Dodali so lahko učinke, kot sta vibrato ali odmev. Včasih so skladatelji uporabljali sintetizatorje, ki so bili stroji za ustvarjanje elektronske glasbe v realnem času. Zveneli so bolj kot običajni instrumenti kot zvočni učinki na magnetofonu.
Računalniki se pogosto uporabljajo za ustvarjanje elektronske glasbe.
Klasična glasba
Med skladatelji, ki so uporabljali te načine ustvarjanja glasbe, so John Cage (1912-1992), Bruno Maderna (1920-1973) in Karlheinz Stockhausen (r. 1928). Zelo pogosto so skladatelji elektronsko glasbo kombinirali z igranjem na običajne instrumente.
Priljubljena glasba
V popularni glasbi se je uporaba elektronike za ustvarjanje novih zvokov začela v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Producent Joe Meek in izumitelj Bob Moog sta razširila paleto zvokov, ki jih je bilo mogoče uporabiti v pop glasbi, do konca tega desetletja pa je elektronika postala sprejeta v industriji. V naslednjih nekaj letih so z delom ljudi, kot so Giorgio Moroder, Jean-Michel Jarre, Brian Eno in Kraftwerk, zaslovela elektronska glasba.
V zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja je postala modna elektronska glasba, zaslovele pa so skupine, kot so New Order, The Human League, Pet Shop Boys in Depeche Mode. Včasih so te skupine elektronsko glasbo mešale z rock glasbo.
V 21. stoletju je elektronika tako zelo prisotna v popularni glasbi, da njena uporaba ni več čudna - pravzaprav mnogi izvajalci ne uporabljajo ničesar drugega.
Plesna glasba
Podvrsta elektronske glasbe je elektronska plesna glasba ali EDM. Elektronska plesna glasba je oblika elektronike, ki je na splošno ustvarjena z namenom, da se na njej pleše, zato je na splošno primerna za klube in pogosto (vendar ne vedno) v hitrem tempu. Čeprav se veliko elektronskih zvrsti uvršča tudi med EDM, pa vse oblike elektronske glasbe ne spadajo v to posebno kategorijo. Primeri žanrov EDM so post-disco, house, techno, eurodance, trance, trip hop, drum and bass, dubstep in še nekateri drugi.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je elektronska glasba?
O: Elektronska glasba je glasba, ki je ustvarjena z elektronsko opremo, kot so sintetizatorji ali računalniki.
V: Kdaj so skladatelji za ustvarjanje glasbe začeli uporabljati magnetofone?
O: Po drugi svetovni vojni, ko so bili magnetofoni izumljeni in so postali priljubljeni, so jih skladatelji začeli uporabljati za ustvarjanje glasbe.
V: Kako so s pomočjo magnetofonov ustvarjali posebne zvoke?
O: Skladatelji so jih uporabljali za združevanje različnih zvokov. Včasih je bila to glasba, ki so jo igrali na običajnih (akustičnih) glasbilih, nato pa jo je magnetofon na nek način spremenil. Včasih so uporabili zvoke iz vsakdanjega življenja, na primer zvok vode, hrup prometa ali ptičje petje. Vse te zvoke je skladatelj s pomočjo magnetofona združil tako, kot je želel. Trakovi z zvoki so bili pogosto razrezani na kose, nato pa so bili ti kosi "zlepljeni" - sestavljeni nazaj v drugačnem vrstnem redu.
V: Kje se je začelo eksperimentiranje z elektronsko glasbo?
O: Skladatelji v Parizu so z elektronsko glasbo eksperimentirali v štiridesetih letih 20. stoletja in jo imenovali "Musique concrטte", ker so uporabljali naravne, konkretne zvoke.
V: Katere tehnike so uporabljali za ustvarjanje svojih skladb?
O: Zvoke so predvajali z različnimi hitrostmi, jih na različne načine kombinirali, predvajali nazaj ali neprekinjeno (ponavljali v "zanki") ali jih predvajali v mešalnik in ponovno snemali na drug magnetofon. Zvoki so se lahko filtrirali in dodajali so se učinki, kot sta vibrato ali odmev. Včasih so skladatelji uporabljali sintetizatorje, ki so bili stroji, ki so lahko ustvarjali elektronsko glasbo v realnem času in so zveneli bolj kot običajni instrumenti kot zvočni učinki na magnetofonu. Za komponiranje elektronske glasbe so se pogosto uporabljali tudi računalniki.
V: Ali je bilo v zvezi s to vrsto skladanja kaj polemik?
O: Nekateri so se spraševali, ali se to res šteje za "glasbo", drugi pa so menili, da je dolgočasno med koncertom samo gledati magnetofon, namesto da bi lahko gledali, kako igrajo živi glasbeniki.
