Johann Wolfgang von Goethe: nemški pesnik, biografija in vpliv

Goethe se je rodil v Frankfurtu na Majni v Nemčiji. Njegov oče je bil izobražen in zelo strog. Njegova mati je bila ob njegovem rojstvu stara le osemnajst let. Ko je bil Goethe majhen, je začel pisati zgodbe in igre za svoje prijatelje. V mladosti se je učil grščine, latinščine in francoščine. Od leta 1765 do 1768 je v Leipzigu študiral pravo. Napisal je tudi nekaj pisem, ki veljajo za čudovita in ki so pokazala, da je obetaven pisatelj. Študij je nadaljeval v Strasbourgu med letoma 1770 in 1771. Pridružil se je drugim mladeničem, ki so želeli spremeniti način pisanja Nemcev. Menil je, da so ljudje, kot je bil Johann Christoph Gottsched, preveč strogi glede pisanja poezije. Namesto idej razsvetljenstva je želel, da bi bili pesniki ustvarjalni in bi si ustvarili lastna pravila.

Eden od ljudi, ki je imel veliko novih idej, je bil pesnik Johann Gottfried von Herder. Herder je imel rad Shakespearove igre (ki se jih je naučil v nemščini) in ljudsko poezijo. Te ideje so bile za Goetheja vznemirljive, zato je Herderju pomagal zbirati ljudsko poezijo. Oba sta verjela, da mora poezija vedno izhajati iz srca in da mora temeljiti na pesnikovih izkušnjah, ne pa na staromodni predstavi o tem, kakšna naj bi bila dobra pesem. V tem času so nastale nekatere Goethejeve najbolj znane pesmi, kot so Heidenröslein, Der König in Thule in Erlkönig.

Goethe se je v času svojega življenja zaljubil v več žensk. V zgodnjem obdobju svojega življenja je bil zaljubljen v dekle Friederike Brion, hčerko pastorja. Več njegovih pesmi je nastalo po njenem navdihu. Ko sta se razšla, je bil zelo žalosten. Občutek zapuščenosti ljubimca je prisoten v številnih Goethejevih delih. Vsa temeljijo na njegovi lastni izkušnji. Razočaranje v ljubezni ga je navdihnilo, ko je pisal o Wertherju v delu Die Leiden des jungen Werthers in Gretchen v svoji veliki drami Faust. Njegove pesmi prikazujejo tudi njegove ideje o znanosti in filozofiji.

Die Leiden des jungen Werthers (Trpljenje mladega Wertherja) je knjiga, napisana v obliki pisem. Werther je mladenič, ki se strastno zaljubi v dekle po imenu Lotte, ki je poročena z nekom drugim. Werther se na koncu ubije. Knjiga je bila zelo uspešna po vsej Evropi. Ljudje so govorili o "Wertherjevi mrzlici". Številni mladi moški, ki so bili razočarani v ljubezni, so posnemali Wertherja in se ubili.

Goethejevo najbolj znano delo je zelo dolga igra Faust. Z njo se je ukvarjal večino svojega življenja. V tem času je pisal prvo različico Fausta. Igra temelji na legendarnem liku in govori o človeku po imenu Faust, ki je utrujen od študija in si želi čim več sreče. Hudič (v igri imenovan Mefistofeles) Faustu pove, da mu lahko pri tem pomaga, vendar mu mora Faust na koncu dati svojo dušo in z njim oditi v pekel. Faust uporablja magijo v upanju, da mu bo povedala vse o življenju.

Poleg pisanja je Goethe razvijal tudi odvetniško kariero. Na spletni strani 1772štiri mesece preživel v Wetzlarju na cesarskem pravnem sodišču. Tu je spoznal nove prijatelje, med njimi tudi mlado dekle, ki je bilo že zaročeno z nekom drugim.

Goethe je bil dobro izobražen, znal je organizirati in se dogovarjati s pomembnimi ljudmi. Enajst let je delal na dvoru v Weimarju za mladega vojvodo Karla Avgusta. Postal je član in pozneje predsednik vojvodovega kabineta. Organizirati je moral projekte gradnje cest ter skrbeti za parke in stavbe. Študiral je geologijo, mineralogijo, botaniko in anatomijo. Zaljubil se je v Charlotte von Stein, ki je bila poročena in je imela več otrok. Pisal ji je ljubezenska pisma in navdihnila ga je za pisanje številnih pesmi. V tem času je menil, da je človekova naloga v življenju biti koristen. Junaki njegovih knjig so bili v tem času pogosto navadni ljudje in ne geniji.

Čez nekaj časa je ugotovil, da zaradi dela v državni upravi nima časa za pisanje, zato je za 18 mesecev odšel v Italijo. Oboževal je pokrajino in naredil veliko skic, bral antične pesnike in knjige o zgodovini umetnosti. Napisal je igro v rimah z naslovom Ifigenija na Tauridi, ki združuje lepoto klasicizma z veliko poezijo.

Ko se je vrnil iz Italije, se je ponovno naselil v Weimarju. Italijo je obiskal še drugič. Postal je velik prijatelj slavnega pesnika in dramatika Friedricha Schillerja. Pogovarjala sta se o številnih zamislih in si pomagala s kritikami njunih del. Pisal je kratka dela, kot je Hermann und Dorothea, ki govori o življenju v majhnem nemškem mestu v času francoske revolucije.

V tem času sta ga zaposlovali dve najpomembnejši deli. Prvo je roman Wilhelm Meisters Lehrjahre. To je primer romana, ki se v nemščini imenuje "Bildungsroman", kar pomeni nekaj podobnega kot "vzgojni roman". To pomeni roman, ki prikazuje odraščanje osebe, razvoj njenega značaja in spoznavanje sveta. Ta knjiga je zelo pomembno vplivala na romantični roman 19. stoletja in od takrat na vse nemške avtobiografske romane. Goethe je to knjigo pripravljal več let.

Drugo izjemno pomembno delo je bila njegova igra Faust. Prvotno različico je spremenil in vse drobce združil v eno veliko igro. Med pisanjem mu je Schiller dajal nasvete. Faust sklene pakt s hudičem Mefistofelesom, ki mu obljubi vse, kar si njegova duša lahko želi: lepo življenje, zlato, ženske in čast. Pakt podpiše s svojo krvjo.

Napoleon je v tem času vodil vojne po vsej Evropi. Nemčija, ki je bila še vedno sestavljena iz številnih majhnih držav, je bila sovražnica Francije. Goethe je imel Napoleona vedno za junaka. Njegove ideje o politiki so še vedno temeljile na idejah iz 18. stoletja. Sovražil je vojno, zato ni sodeloval v politiki, temveč se je osredotočil na znanost in literaturo. Napisal je knjigo z naslovom Die Wahlverwandtschaften (Izbirna sorodstva), ki govori o problemu ločitve. Nekatere njegove znanstvene zamisli so uporabljene v zgodbi, saj govori o tem, kako lahko dve kemični spojini razpadeta in tvorita nove zveze. To primerja z ljudmi v svoji zgodbi. Njegove pesmi v zbirki Westöstlicher Divan so med njegovimi najboljšimi. Uporablja ideje iz Perzije in drugih vzhodnih držav skupaj z idejami z Zahoda. V njem je veliko prilik o človeškem življenju.

Veliko zanimivih stvari, ki jih je Goethe povedal, je zapisal njegov prijatelj Eckermann in jih objavil v knjigi Pogovori z Goethejem. Goethe je o svojem življenju pisal tudi v avtobiografiji, ki jo je poimenoval Dichtung und Wahrheit (Poezija in resnica). Knjiga pripoveduje o njegovi mladosti do prihoda v Weimar. Sestavljena je iz štirih delov. Četrti del je bil objavljen po njegovi smrti. Naslov je izbral zato, da bi pokazal, da nam pripoveduje resnico o svojem življenju, vendar je spremenil vrstni red nekaterih dogodkov, da bi knjiga postala poetična.

Goethe je napisal nadaljevanje Wilhelma Meistra z naslovom Wilhelm Meisters Wanderjahre (Leta popotovanja Wilhelma Meistra). Sestavljeno je iz več delov, ki so kot ločene zgodbe. Pripovedujejo o odnosu Wilhelma Meistra do družbe in o tem, kako mora spreminjati svoje navade, da bi se prilagodil drugim ljudem.

Goethejev Faust ga je naredil za največjo osebnost evropske književnosti. Ob koncu življenja je dokončal drugi del Fausta. Ta je precej težaven za branje in je bolj dolga pesem kot dramska igra. Govori o njegovih idejah o alegoriji, znanosti in filozofiji.

Goethe je umrl 22. marca 1832 v Weimarju. Začel je kot velik klasični pisatelj 18. stoletja in končal kot mladi romantik 19. stoletja. Nihče drug ni imel tako velikega vpliva na umetnost in književnost tistega časa.

• Götz von Berlichingen z zunanjo roko, 1774
• Prometej, 1774
• Die Leiden des jungen Werthers, 1774
• Ifigenija na Tauridi, 1779
• Torquato Tasso, 1780 - 1790
• Römische Elegien, 1788-90
• Venezianische Epigramme, 1790
• Faust. Ein Fragment, 1790
• Wilhelm Meisters Lehrjahre, 1795/96
• Faust. Eine Tragödie, 1808
• Teorija barv, 1810
• West-östlicher Divan, 1819
• Faust II, 1833