Kurt Weill

Življenje in delo

Zgodnja leta

Kurt Weill je odraščal v verni judovski družini. V najstniških letih je začel pridobivati izkušnje v gledališču v Dessauu, kjer se je veliko naučil od gledališkega dirigenta Alberta Binga. Pri dvajsetih letih je odšel študirat na berlinsko glasbeno šolo, kjer se je učil pri skladatelju Humperdincku. Tam mu ni bilo všeč, zato je kmalu začel triletno obdobje študija pri skladatelju Busoniju. Busoni je bil zanj dober učitelj in ga je spodbujal, naj skrbno študira kontrapunkt, da bi postal dober skladatelj. Nato je Weilla predstavil glasbeni založbi Universal, ki je naslednjih deset let izdajala vso njegovo glasbo.

Kariera v Nemčiji

Leta 1924 je Busoni umrl. Weill je začel sodelovati z dramatikom Georgom Kaiserjem, ki je pisal igre v ekspresionističnem slogu. Skupaj sta napisala opero Der Protagonist (1926), s katero je Weill zaslovel. Naslednje leto je sodeloval z Bertoltom Brechtom. Skupaj sta napisala pet pesmi, ki so se kmalu razvile v "Songspiel" z naslovom Mahagonny. Med letoma 1927 in 1929 sta Brecht in Weill napisala novo delo, opero z naslovom Aufstieg und Fall der Stadt Mahagonny (Vzpon in padec mesta Mahagonny), v kateri je bilo ponovno uporabljenih pet pesmi iz "Songspiela".

Leta 1924 je spoznal pevko in igralko Lotte Lenya. Z njo se je poročil leta 1926, se leta 1933 ločil in se ponovno poročil leta 1937.

Leta 1928 je napisal glasbo za Brechtovo igro, ki je postala svetovno znana. Imenovala se je Dreigroschenoper (Opera za tri groše). Temeljila je na operi The Beggar's Opera, ki jo je leta 1728 napisal John Gay. Opera za tri groše vsebuje pesem, ki je postala Weillova najslavnejša pesem, "Mack the Knife". Weill je leta 1930 prenehal sodelovati z Brechtom, ker sta imela politična nesoglasja. Brecht se je vse bolj zanimal za komunizem, Weill pa ni želel biti "komunistični skladatelj".

V Berlinu je Weill poučeval kompozicijo več mladih skladateljev. Imel je tudi številne radijske oddaje. Do leta 1929 je bil kot skladatelj dovolj znan, da se je preživljal samo s svojimi skladbami.

Izgnanstvo

Weill je moral marca 1933 pobegniti iz nacistične Nemčije. Kot znan in priljubljen judovski skladatelj je bil tarča nacističnih oblasti, ki so kritizirale in celo ovirale izvajanje njegovih poznejših odrskih del, kot so Aufstieg und Fall der Stadt Mahagonny, Die Bürgschaft (1932) in Der Silbersee (1933). Najprej je odšel v Pariz, kjer je začel delati z Jeanom Cocteaujem, vendar ga ni dokončal. Z Brechtom je napisal še eno delo: balet Sedem smrtnih grehov. Leta 1934 je dokončal Simfonijo št. 2, svoje zadnje povsem orkestralno delo, ki ga je v Amsterdamu in New Yorku dirigiral Bruno Walter.

Ameriška leta

Leta 1935 je Weill z ženo Lotte Lenya odšel v Ameriko. Do konca življenja je pisal za ameriške odre. Leta 1943 je postal naturalizirani državljan Združenih držav Amerike. Menil je, da so nacisti uničili večino njegovih skladb v Nemčiji. Nikoli več ni govoril nemško, razen ko je pisal staršem, ki so pobegnili v Izrael.

Weill je spremenil svoj glasbeni slog. Pisal je na popularen način in sodeloval s pisatelji, kot je Ira Gershwin. Napisal je opero Street Scene, za katero je prejel nagrado. Sodeloval je v političnih gibanjih in spodbujal Ameriko, naj se pridruži vojni.

Weill je umrl leta 1950 v New Yorku zaradi bolezni srca.