La bohème: Puccinijeva opera o boemskem življenju in ljubezni

Henri Murger se je rodil leta 1822 priseljenemu nemškemu krojaču v Parizu. Do leta 1841 je delal kot tajnik, nato je postal novinar in se pridružil revnim umetnikom in pisateljem, ki so se imenovali boemi.

Med letoma 1845 in 1848 so Murgerjeve zgodbe o bohemskem življenju v Parizu izhajale v serijah (po delih) v francoski reviji. Knjiga je Murgerju prinašala malo prihodkov. Dramatik Théodore Barrière je predlagal, da bi po knjigi napisali igro, in Murger se je strinjal. Igra je izšla leta 1849. Bila je uspešna.

Skoraj v vsakem poglavju Murgerjeve knjige je omenjen dogodek ali pripetljaj, ki je prišel v Puccinijevo opero. Vendar se ljubezenska afera med pesnikom in šiviljo pojavi le kot majhna zgodba v knjigi o kiparju Jacquesu in šivilji Francini.

Po objavi igre so se pojavile številne priredbe. Leta 1877 je bila v Parizu uprizorjena opereta. Leta 1897 je bila v Benetkah uprizorjena opera Ruggera Leoncavalla. Leta 1896 je bila v New Yorku uprizorjena še ena igra, ki je temeljila na knjigi. Prvi film je bil predvajan leta 1916, v naslednjih letih pa so bili predvajani še drugi filmi.

Puccini je večino La bohème napisal v Torre del Lago, vasici v Toskani, kjer je pravkar postal svoj dom. Večina odločitev o operi je bila sprejeta v pismih, ki so jih pošiljali Ricordi (Puccinijev založnik), oba libretista in skladatelj. Takšna ureditev ni bila najboljša za pravočasno dokončanje dela.

Puccini se je začel poigravati z idejo, da bi napisal še eno delo z naslovom La lupa (Volkulja). Libretisti so bili besni. Puccini je delil svoj čas med dva projekta, medtem ko jim je očital počasnost pri sedanjem projektu. Giacosa se je pritoževal, da je za La bohéme porabil več papirja in časa kot za katero koli drugo dramo.

Celotne prizore sem ponovno napisal, popravil in celo zavrgel, preden sem se ponovno vrnil v ta krog. Kljub pretresom je Puccini razmišljal o še enem projektu, in sicer o drami Davida Belasca Tosca. Za kratek čas je prekinil delo na La bohème in odpotoval v Firence, da bi si ogledal predstavo Sarah Bernhardt.

Puccini in Ruggero Leoncavallo (skladatelj opere I pagliacci iz leta 1892) sta se odločila uglasbiti Mürgerjevo knjigo. Vsak od njiju je trdil, da je bil prvi, ki je sprejel to odločitev. Leoncavallova opera La Bohème je bila prvič izvedena leta 1897, leto po Puccinijevi operi. Leoncavallova opera ni nikoli dosegla takšne slave kot Puccinijeva - verjetno zato, ker je Puccinijeva opera leta 1897 dosegla takšno priljubljenost, da je Leoncavallova opera ostala v prahu.

La bohème je bila prvič uprizorjena 1. februarja 1896 v italijanskem Torinu v gledališču Teatro Regio. Dirigiral je Arturo Toscanini. Leta 1946 je Toscanini dirigiral radijsko izvedbo, ki je izšla na LP ploščah in pozneje na zgoščenkah. To je edini posnetek Puccinijeve opere, ki ga je posnel njen prvotni dirigent.

V nekaj letih je bila opera uprizorjena v gledališčih po vsej Italiji, tudi v La Scali in La Fenice. Prva uprizoritev zunaj Italije je bila leta 1896 v Buenos Airesu v Argentini. V naslednjih desetih letih so sledile še druge predstave po vsem svetu.

Prva predstava v Združenem kraljestvu je bila 22. aprila 1897 v Manchestru. Izvedla jo je operna skupina Carla Rosa v angleškem jeziku, nadzoroval pa jo je Puccini. Ista družba je 2. oktobra 1897 opero prvič uprizorila v Kraljevi operni hiši v Londonu.

Opera je bila v Združenih državah Amerike prvič izvedena 14. oktobra 1897 v Los Angelesu v Kaliforniji v izvedbi operne družbe Carl Rosa Opera Company. V New Yorku je bila izvedena 16. maja 1898 v Palmo's Opera House. V Metropolitanski operni hiši je bila opera prvič uprizorjena 26. decembra 1900.

1. dejanje

V podstrešni sobi štirih boemov

Prvo dejanje se dogaja v Parizu okoli leta 1830. Skupina boemov živi v sobi na podstrešju. Marcello slika, Rodolfo pa gleda skozi okno. So tako revni in hladni, da zažgejo dramo, ki jo je napisal Rodolfo. Filozof Colline pride tresoč se in razočaran, ker mu ni uspelo zastaviti nekaj knjig. Schaunard, glasbenik skupine, pride s hrano, drvmi, vinom, cigarami in denarjem. Prijateljem pove, da je vse to dobil, ker je dobil službo pri angleškem gospodu. Ostali ga komaj poslušajo, saj so tako lačni, da poskušajo hitro pojesti hrano. Schaunard jih prekine, jim vzame hrano in reče, da bodo namesto tega vsi proslavili njegovo srečo z večerjo v kavarni Momus.

Medtem ko pijejo, pride najemodajalec Benoit po najemnino. Dajo mu veliko vina, da se opije in začne ljudem pripovedovati svoje ljubezenske dogodivščine. Nato reče, da je poročen, vendar ga drugi vrže iz sobe. Denar, ki bi moral biti porabljen za plačilo najemnine, razdelijo med skupino, tako da se lahko zabavajo.

Ostali Bohemci gredo ven, Rodolfo pa za trenutek ostane sam, da bi dokončal časopisni članek, in obljubi, da se bo kmalu pridružil prijateljem. Na vrata potrka Mimì, šivilja, ki živi v spodnjem stanovanju, in vstopi. Njena sveča je ugasnila, vžigalic pa nima, zato prosi Rodolfa, naj jo prižge. Zahvali se mu, a se čez nekaj sekund vrne in reče, da je izgubila ključ. Obe sveči ugasneta. V hiši je tema in par se poskuša znajti. Rodolfo želi preživeti čas z Mimi. Najde ključ, vendar ji tega ne pove in ga pospravi v žep. V dveh zelo znanih arijah (Rodolfova "Che gelida manina - Kako hladna roka" in Mimijina "Sì, mi chiamano Mimì - Da, kličejo me Mimì") si pripovedujeta o svojih različnih ozadjih. Rodolfovi prijatelji ga kličejo, naj pride. Najraje bi ostal tam z Mimì, vendar se ona odloči, da morata iti oba skupaj. Odideta ven in pojeta o svoji medsebojni ljubezni.

2. dejanje

Latinska četrt na božični večer

Ulice so polne veselih ljudi. Rodolfo kupi Mimi kapo. Prijatelji gredo v kavarno. Musetta, ki je bila nekoč Marcellova ljubica, pride v kavarno z Alcindrom, bogatim starcem. Njega je naveličana. Zapeva poredno pesem v upanju, da jo bo Marcello opazil.

Marcello postane nor od ljubosumja. Da bi se za nekaj časa znebila Alcindora, se Musetta pretvarja, da ima tesen čevelj, in ga z njim pošlje k čevljarju. Musetta in Marcello si žalostno padeta v objem.

Slišati je zvok vojaške parade. Marcello in Colline odneseta Musetto na ramenih, medtem ko vsi ploskajo. Alcindoro se vrne s popravljenim čevljem. Natakar mu izroči račun. Presenečen, koliko mora plačati, se usede na stol.

3. dejanje

Na cestninski cesti mesec ali dva pozneje

Mimì gre skozi cestninska vrata. Kašlja. Poišče Marcella, ki živi v majhni gostilni blizu vrat. Pove mu o svojem težkem življenju z Rodolfom, ki jo je tisto noč zapustil.

Rodolfo pride iz gostilne in išče Marcella. Mimì se skrije. Slišala je, kako Rodolfo Marcellu pripoveduje, zakaj jo je zapustil. Najprej reče, da ga Mimì ne ljubi, nato pa pove, da jo je zapustil, ker umira zaradi bolezni.

Rodolfo je reven in ne more veliko pomagati Mimì. Upa, da se bo vanjo zaljubil bogat moški in ji plačal zdravljenje. Marcello poskuša iz dobrote do Mimì ustaviti Rodolfa, vendar je ona že vse slišala.

Ona mora kašljati in Rodolfo jo odkrije. Zapojeta o svoji izgubljeni ljubezni in se dogovorita, da se morata ločiti. Ker se imata zelo rada, se dogovorita, da bosta ostala skupaj do pomladi. V ozadju je slišati, da se Marcello in Musetta prepirata.

4. dejanje

Podstrešna soba

Marcello in Rodolfo sta žalostna zaradi izgube svojih bližnjih. Schaunard in Colline prideta z malo hrane. Pretvarjata se, da imata veliko gostijo, in vsi plešejo. Musetta pride z novicami: Mimi, ki je našla bogatega gospoda, ga je zdaj zapustila in se potika po ulicah, počuti se zelo slabo in slabotno.

Musetta je Mimi pripeljala s seboj v sobo na podstrešju. Mimi se usede na stol. Musetta in Marcello odideta prodat Musettine uhane, da bi kupila zdravila, Colline pa odide zastaviti svoj plašč. Schaunard tiho odide, da bi Mimi in Rodolfu omogočil čas, ki ga preživita skupaj. Ko ostaneta sama, se spominjata svoje pretekle sreče.

Spominjata se prvega srečanja. Rodolfo Mimi podari rožnato kapo, ki ji jo je kupil in ki jo hrani kot spomin na njuno ljubezen. Ostali se vrnejo z darilom v obliki mufe za ogrevanje Mimiinih rok in nekaj zdravil ter Rodolfu povedo, da so poklicali zdravnika, vendar je že prepozno. Medtem ko Musetta moli, Mimi umre. Rodolfo se zgrudi v solzah.

La bohème je napisana za standardni orkester tistega časa:

• godala: violine I, II, viola, violončelo, kontrabas
• lesna pihala: 2 flavti, pikolo, 2 oboi, cor anglais, 2 klarineta v A in B, basklarinet v A in B, 2 fagota
• medenina: 4 rogovi in F, 3 trobente in F, 3 trobila, basovski trobent
• tolkala: harfa, timpani, boben, trikotnik, činele, bas boben, ksilofon, zvončnica, gongi

Leta 1965 je izšla zahodnonemška filmska različica opere. Snemali so jo v Milanu in Münchnu. Film je produciral dirigent Herbert von Karajan, oblikoval pa ga je Franco Ziffirelli. V filmu so igrali Mirella Freni kot Mimi, Adriana Martino kot Musetta, Gianni Raimondi kot Rudolpho in Rolando Panerai kot Marcello. Film je leta 1966 prejel nagrado National Board of Review za najboljši tuji film.