Opereta: kaj je, zgodovina, značilnosti in znani skladatelji

Opereta: kaj je, njena zgodovina, značilnosti in znani skladatelji — od Offenbacha in Straussa do Léharja. Vodič po lahkotni, zabavni glasbeni drami.

Opereta je zvrst glasbeno-scenskega gledališča, ki se je razvila v 19. stoletju kot lažja, pogosto šaljiva različica opere. Zanj so značilne kratke, melodične arije, zborovske številke, plesni vložki in večinoma govorjeni dialogi, ki izmenično prekinjajo petje. V nasprotju z resno opero opereta običajno stavi na zabavo, satirično obarvano pripoved, ljubezenske zaplete in družbeno komično kritiko; zato jo pogosto poimenujejo tudi kot "lahko opero" (izraza sta v uporabi vzporedno).

Značilnosti operete

Opereta običajno vsebuje:

• Jasno melodiko: pesmi so dostopne in pogosto prepoznavne že po prvi izvedbi.
• Govorne dialoge, ki omogočajo hitrejši tempo in več komičnih trenutkov kot pri strogi operi.
• Raznolik ritem in plesne sekvence (polka, valček, mazurka ipd.), kar je posebej izrazito pri dunajski tradiciji.
• Satirične in družbeno kritične teme: operete pogosto posmehujejo birokracijo, aristokracijo, ljubezenske mrzlice srednjega razreda ali politikantske igre.
• Strukturo: uvodna ouvertura, posamezne številke (aria, duet, zbor), govorjeni vložki in pogosto vesel konec.

Kratka zgodovina

Tradicija lažje glasbene scene z govorjenim besedilom ni nova; v Nemčiji je že dolgo pred tem obstajal Singspiel (npr. Mozartova Čarobna flavta), ki je povezoval petje in govorjene dele. Moderni pojem operete pa se je oblikoval v 19. stoletju in se najprej razvijal v Franciji in kmalu razširil v Avstrijo in ostale evropske države.

Jacques Offenbach velja za enega od ključnih utemeljiteljev žanra. V Parizu v drugi polovici 19. stoletja je ustvaril številne kratke, duhovite in lahkotne opuse, ki so zadovoljili povpraševanje po krajših glasbenih zabavah namesto obsežnih komičnih oper. V Angliji so podobna dela pogosto poimenovali "komične opere" ali "operne komedije".

Na Dunaju se je razvila posebna, izredno priljubljena smer — dunajska opereta — kjer je postal osrednja osebnost Johann Strauss. Njegova Die Fledermaus je med najslavnejšimi operetami in je bila uprizorjena neštetokrat; s svojim valčkom in lahkotnim smislom za melodijo je močno vplivala na žanr. V avstrijski tradiciji so pomembni tudi skladatelji kot je Franz von Suppé (znan po operetnih ouverturah) in pozneje Franz Léhar, ki je leta 1905 na Dunaju uprizoril eno najbolj priljubljenih del Die Lustige Witwe (Vesela vdova), kar mu je prineslo trajno slavo.

V drugih državah so se razvile sorodne oblike: v Španiji je bila pomembna zarzuela (Zarzuela), v Angliji pa so posebnost oblikovali Gilbert in Sullivan z angleško različico operete, ki je postala zelo priljubljena v zgodnjem obdobju viktorijanske dobe. V Romuniji je najpogosteje omenjeno delo Crai nou (Nova luna) Cipriana Porumbescuja kot primer lokalne operetne tradicije.

Opereta v 20. stoletju in prehod v glasbeno komedijo

V začetku 20. stoletja se je držalo, da francoska opereta izgublja primat, medtem ko je dunajska šola pridobivala širši vpliv. Po prvi svetovni vojni je postal pomembno središče nemške operete Berlin, kjer so se razvile nove teme in estetski prijemi.

V prvi polovici 20. stoletja so vplivi popularne glasbe, plesnih ritmov iz ameriških spletov in kabaretnih oblik vse bolj prodirali v lahke scenske žanre. Rezultat je postopno preoblikovanje operete v sodobnejše oblike glasbeno-gledališke zabave — musical, glasbeno komedijo in filmsko glasbeno sceno. Beseda "opereta" se je vseeno še naprej uporabljala za dela, ki so ostala zvesta srednjeevropskemu slogu in tradiciji (srednjeevropske melodije, plesni vložki, satira).

Vloga ustvarjalcev in izvajalcev

Pri nastanku in uprizarjanju operet sodeluje več vrst ustvarjalcev: skladatelji, libretisti, režiserji, koreografi in instrumentalisti. Izvajalci morajo pogosto združevati pevce, igralce in plesalce v eni osebi; dobra petniška tehnika je nujna, a prav tako pomembna izkazana igralna prepričljivost in gibalna spretnost. V literaturi žanra so tudi avtorji, ki niso bili izključno operetni skladatelji: Bizet, Chabrier in Delibes so napisali delo ali dve, ki nosita značilnosti lahkega opernega žanra, poleg svoje bolj resne ali drugačne ustvarjalnosti.

Znani skladatelji in dela

• Jacques Offenbach – zgodnji mojster francoske operetne tradicije (npr. Orphée aux enfers).
• Johann Strauss II – eden glavnih avtorjev dunajske operete; Die Fledermaus je med najbolj prepoznavnimi deli.
• Franz Léhar – avtor zelo priljubljene Die Lustige Witwe (1905) in številnih drugih uspešnic.
• Franz von Suppé – znan po svojih ouverturah in vpeljevanju lahkotnih orkestralnih vložkov.
• Gilbert in Sullivan – avtorja značilne angleške oblike komične opere, uveljavljena na britanskih odrih.
• Ciprian Porumbescu – avtor romunske operete Crai nou (Nova luna).

Pomen in dediščina

Opereta je pomembna, ker je z mešanico humorja, melodije in plesa naredila glasbeno gledališče dostopnejše širšim množicam. Njena melodijska zapuščina živi naprej v popularnih pesmih, filmski glasbi in predvsem v razvoju spletja med opero in muziklom. Danes so operete pogosto del repertoarja koncertnih hiš, opernih gledališč in festivalov, kjer jih cenijo zaradi njihove svežine, humorne narave in glasbene izvirnosti.

Čeprav se je izraz in oblika skozi čas spreminjala, ostaja opereta pomemben most med visoko umetnostjo in popularno zabavo ter dragocen del evropske glasbene zgodovine.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je opereta?

V: Koga lahko štejemo za ustvarjalca operetne tradicije?

V: Kaj je bilo priljubljeno v Nemčiji, preden so nastale operete?

V: Kako so v začetku 20. stoletja francoske operete postale manj priljubljene?

V: Kateri so primeri znanih operet?

V: Kdo je nastopal v teh delih?

V: Kje je nemška opereta postala priljubljena po prvi svetovni vojni?

Išči po črki