Opereta
Opereta je izraz, ki se je začel uporabljati v 19. stoletju za opis ne preveč resne in pogosto zabavne opere. Pogosto se opisuje kot "lahka opera" ("lahka" pomeni "ne resna"). V operi se običajno vse poje. V operetah je veliko govorjenih dialogov, ki so dopolnjeni s pesmimi in plesi. Podobne tradicije so obstajale že v drugih državah, na primer v Nemčiji, kjer je bila priljubljena tradicija Singspiel (npr. Mozartova Čarobna flavta).
Operetna tradicija se je začela v Franciji in se kmalu razširila v Avstrijo in druge države. Priljubljena je bila vse do sredine 20. stoletja, ko se je postopoma spremenila v glasbeno komedijo.
Skladatelja Jacquesa Offenbacha lahko štejemo za začetnika operetne tradicije. Nastala je iz komične opere, ki je postala precej dolga in resna. Pojavila se je potreba po krajših, bolj duhovitih glasbenih zabavah. Offenbach je operete skladal v petdesetih letih 19. stoletja v Parizu. V Angliji so takšna dela pogosto imenovali "komične opere" ali "operne komedije". Na Dunaju je postal zelo priljubljen Johann Strauss. Bil je že zelo znan v plesnih dvoranah, ko pa je začel pisati za gledališče, je kmalu postal tekmec Offenbachu, čigar operete so na Dunaju postale zelo priljubljene. Straussova opereta Die Fledermaus ("Netopir") je bila uprizorjena več kot katera koli druga opereta. V Španiji je bila Zarzuela neke vrste opereta.
Pri ustvarjanju in izvajanju operet je sodelovalo veliko ljudi. Nastopajoči so morali pogosto zelo dobro peti in igrati. Bizet, Chabrier in Delibes so pisali operete, pa tudi opere in druge vrste glasbe. V Angliji so bile opere Gilberta in Sullivana neke vrste angleška oblika operete.
Ena najbolj priljubljenih operet je bila Die Lustige Witwe (Vesela vdova) Franza Léharja. Nastala je leta 1905 na Dunaju. Léhar je napisal tudi številne druge operete. Franz von Suppé je še en skladatelj, ki je pisal operete v avstrijski tradiciji. Najbolj znana romunska opereta je Crai nou (Nova luna) Cipriana Porumbescuja.
V začetku 20. stoletja je francoska opereta postala manj priljubljena, saj se je povečalo zanimanje za dunajsko opereto. Po prvi svetovni vojni je bil središče nemške operete Berlin. Sredi 20. stoletja so številni skladatelji pisali lahke operete, ki so temeljile na glasbi ameriških plesnih skupin. Te se niso več imenovale "operete". Beseda "opereta" se je še naprej uporabljala za lahke operete, ki so bile bolj v slogu tradicionalne srednjeevropske glasbe.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je opereta?
O: Opereta je vrsta opere, ki ni preveč resna in je pogosto polna zabave, včasih se imenuje "lahka opera". Vključuje govorjene dialoge, pesmi in plese.
V: Koga lahko štejemo za ustvarjalca operetne tradicije?
O: Za začetnika operetne tradicije lahko štejemo skladatelja Jacquesa Offenbacha.
V: Kaj je bilo priljubljeno v Nemčiji, preden so nastale operete?
O: V Nemčiji je bilo pred nastankom operet priljubljeno izročilo Singspiel (npr. Mozartova Čarobna flavta).
V: Kako so v začetku 20. stoletja francoske operete postale manj priljubljene?
O: V začetku 20. stoletja je bilo več zanimanja za dunajske operete kot za francoske, zato so postale manj priljubljene.
V: Kateri so primeri znanih operet?
O: Nekateri znani primeri so Die Fledermaus Johanna Straussa, Die Lustige Witwe Franza Léharja, Crai nou Cipriana Porumbescuja ter angleške opere Gilberta in Sullivana.
V: Kdo je nastopal v teh delih?
O: Izvajalci so morali za ta dela zelo dobro peti in igrati; skladatelji, kot so Bizet, Chabrier in Delibes, so jih tudi napisali.
V: Kje je nemška opereta postala priljubljena po prvi svetovni vojni?
O: Po prvi svetovni vojni je središče priljubljenosti nemških operet postal Berlin.
