Wolfgang Amadeus Mozart: avstrijski skladatelj — življenje in dela

Družina in zgodnje otroštvo

Wolfgang Amadeus Mozart (Wolfi ali Wolferl) se je rodil v Salzburgu v Avstriji Leopoldu in Ani Mariji Mozart. Leopold je bil violinist v orkestru salzburškega nadškofa in avtor uspešnice za igranje violine.

Mladi Mozart je že zelo zgodaj pokazal veliko glasbeno nadarjenost. Pri petih letih je igral čembalo in violino ter pisal majhne glasbene skladbe.

Mozartova sestra Marianna ("Nannerl") je bila nadarjena mladenka. Oba otroka je glasbeno in akademsko izobraževal oče. Družina je nekaj let potovala po Evropi in nastopala pred kralji in aristokrati.

Mozart je nastopal v Münchnu, Pragi, Parizu, Haagu in Londonu. V Londonu je nastopil za kralja Jurija III. Spoznal je skladatelja Johanna Christiana Bacha, enega od sinov Johanna Sebastiana Bacha. Sedel je na koleno Johanna Christiana Bacha (1735-1782) in improviziral fugo. Tu je pri osmih letih slišal izvedbo svojih prvih dveh simfonij.

Nazadnje sta se Mozartova vrnila v Salzburg. Leta 1768 pa sta se spet odpravila na Dunaj, kjer je dvanajstletni Wolfgang uprizoril svojo prvo opero Bastien in Bastienne. Takrat se je okužil z ošpicami. Sicer je ozdravel, vendar je imel na obrazu za vse življenje znamenja. Odšel je v Italijo, kjer je slišal glasbo številnih znanih italijanskih skladateljev, med drugim Gregoria Allegrija, ki je napisal skladbo Miserere. Ta skladba je bila napisana za papeža, da bi jo zapel zbor v Vatikanu. Nihče ni smel videti napisane glasbe, da je ne bi mogel zapeti noben drug zbor. Mozart je skladbo slišal enkrat in jo nato zapisal po spominu. Srečal se je s papežem in prejel viteški red (red zlate ostroge).

Leta 1777 se je z materjo odpravil na potovanje. V Mannheimu se je zaljubil v Alojzijo Weber. Stara je bila 16 let in je študirala petje. Mozart jo je želel odpeljati v Italijo, da bi zaslovela, vendar je oče te načrte ustavil. Leta 1778 sta bila Mozart in njegova mati v Parizu. Tam je njegova mati umrla.

Mozart na Dunaju

Mozart je v mladosti napisal nekaj manjših oper, njegova prva res pomembna opera pa je bila Idomeneo. Prvič je bila uprizorjena leta 1780 v Münchnu. Naslednje leto je odšel na Dunaj. V tem času je tako kot njegov oče delal za salzburškega nadškofa. Ko se je vrnil v Salzburg, se je sprl z nadškofom, ki ga je dejansko vrgel ven. Mozart je odšel na Dunaj, kjer je preživel preostanek svojega življenja.

Leta 1782 se je poročil s Constanze Weber, eno od treh mlajših sester Alojzije (ki je bila tedaj že poročena z nekom drugim). Imela naj bi sedem otrok, vendar jih je pet umrlo v otroštvu. Mozartov oče poroke ni odobraval. Constanze je bila ljubeča žena, vendar tako kot Mozart ni znala skrbeti za denar, zato sta bila pogosto zelo revna.

Istega leta, 1782, je Mozart napisal še eno zelo uspešno opero: Ugrabitev iz seraja (Die Entführung aus dem Serail). Ena od znanih zgodb pravi, da je cesar po poslušanju opere Mozartu rekel, da je v njej "preveč not". Mozart mu je odgovoril: "To je bilo zelo pomembno: "Samo toliko, kolikor je potrebno, vaše veličanstvo."

Mozart je začel serijo koncertov, na katerih je igral svoje klavirske koncerte in dirigiral s klaviature. Spoznal je skladatelja Josepha Haydna, s katerim sta postala velika prijatelja in sta pogosto igrala skupaj v godalnem kvartetu. Haydn je nekega dne rekel Leopoldu Mozartu: "Pred Bogom in kot pošten človek vam povem, da je vaš sin največji skladatelj, ki ga poznam osebno ali po imenu. Ima okus in še več, najgloblje znanje o skladanju." Mozart je bil v isti masonski loži kot Haydn in mu je posvetil nekaj svojih godalnih kvartetov.

Občinstvo na Dunaju po nekaj letih Mozarta ni preveč podpiralo, zato je pogosto odhajal v Prago, kjer ga je občinstvo vzljubilo. Njegova opera Figarovasvatba je bila zelo priljubljena, leta 1787 pa je tam prvič izvedel svojo opero Don Giovanni.

Zadnja bolezen in smrt

O Mozartovi zadnji bolezni in smrti kroži več zgodb, zato ni mogoče z gotovostjo trditi, kaj se je zgodilo. Delal je na operi Čarobna piščal, ki je eno njegovih najboljših del in danes zelo priljubljena opera. Napisana je v nemščini in ne v italijanščini kot večina njegovih drugih oper. Na neki način je podobna angleški pantomimi. V času, ko je delal na tej operi, ga je neznanec prosil, naj napiše rekviem. Rekel mu je, naj ga napiše v tajnosti. Nato so ga prosili, naj napiše italijansko opero La Clemenza di Tito, ki je bila septembra 1791 izvedena v Pragi. Konec septembra je bila prvič uprizorjena Čarobna flavta. Mozart je nato zelo intenzivno delal na Requiemu. Gotovo se je zavedal, da je že zelo bolan in da je rekviem (maša za mrtve) na neki način namenjen njemu samemu. Umrl je na Dunaju, še preden ga je lahko dokončal. Constanze je za dokončanje dela prosila drugega skladatelja, Franza Xaverja Süssmayrja. Mozarta so pokopali na pokopališču St.

Mozartova glasba

Mozartova glasba je, tako kot Haydnova, najboljši primer klasicističnega sloga. V času, ko je začel skladati, se je obdobje baroka ravno zaključevalo. Okusi v glasbi so se spreminjali. Oblika, ravnotežje in eleganca so bili pomembnejši od kontrapunkta. Mozart je bil prvi veliki skladatelj, ki je pisal glasbo za klavir, instrument, ki je šele postal priljubljen. Pisal je skoraj vse vrste glasbe: simfonije, opere, solistične koncerte, komorno glasbo, zlasti godalne kvartete in kvintete, ter klavirsko sonato. Napisal je tudi veliko verske glasbe, vključno z mašami, ter popularne glasbe, kot so plesi, divertimenti in serenade.

Ko je bil Mozart mlad, je bila simfonija običajno kratka, preprosta skladba za zabavo. Mozart je iz simfonije naredil skrbno izdelano, do pol ure trajajočo skladbo. Njegove zadnje tri simfonije so še posebej fine mojstrovine. Njegovi koncerti, zlasti klavirski, so veliko bolj napredni od vsega, kar je bilo napisano prej. Čeprav se je Mozart včasih obnašal resnično otročje, je znal dobro razumeti človeški značaj. To je jasno razvidno iz njegovih oper, v katerih je uvedel številne subtilne učinke za opisovanje likov v zgodbi.

Mozartove opere sodijo med njegova največja dela. Zelo dobro je razumel značaje ljudi in znal napisati glasbo, ki nam pove vse o osebnostih v operah. Tri opere, v katerih je uporabil besede Lorenza Da Ponteja: Don Giovanni, Figarova svatba in Cosi fan tutte, vsebuje nekaj zelo spretnih ansamblov, v katerih poje več likov hkrati in vsak od njih pokaže svoj pogled na situacijo.

Poleg številnih velikih mojstrovin je Mozart napisal tudi veliko skladb v bolj priljubljenem slogu, vključno z nekaterimi melodijami, ki jih danes poznamo vsi. Njegovo serenado Eine kleine Nachtmusik K525 poznajo povsod, prav tako turški rondo iz klavirske sonate v A K331, začetek Simfonije št. 40 v g-molu K550 in pesem ptičarja iz Čarobne flavte K620.

Nekaj časa po Mozartovi smrti je mož po imenu Köchel preučil vse Mozartove skladbe, jih skušal razvrstiti v kronološki vrstni red in jim dal številko. Številka nam pomaga, da natančno vemo, za katero delo gre, na primer Simfonija v g-molu K183 ni isto delo kot Simfonija v g-molu K550 (K pomeni Köchel. Včasih je zapisano "KV550", kar pomeni "Köchel Verzeichnis", tj. "Köchelov katalog"). Najvišja Köchelova številka je 626, njegova rekviem maša.

• Amadeus (film)