Don Giovanni je italijanska opera v dveh dejanjih, ki jo pogosto opredeljujejo kot dramma giocoso — mešanico komičnih in resnih elementov. Glasbo je napisal Wolfgang Amadeus Mozart, Libreto je napisal Lorenzo da Ponte. Opera je bila prvič uprizorjena 29. oktobra 1787 v Narodnem gledališču v Pragi. Takrat je bila sprejeta z navdušenjem in hitro je postala del evropskega repertoarja.

O zgodbi

Don Giovanni pripoveduje o prodornem španskem plemiču Don Juanu — tu imenovanem Don Giovanni — ki sledi neustavljivi strasti do osvajanja žensk, ne glede na posledice. Z njim je njegov zviti služabnik Leporello, ki vodi izčrpen seznam njegovih ljubezenskih podvigov. Med osrednjimi liki so tudi Donna Anna, ki želi maščevati napad na svojega očeta; Don Ottavio, njen zaročenec; Donna Elvira, ženska, ki jo je Don Giovanni zapustil in ki išče njegovo kesanje; ter mladi par Zerlina in Masetto, katere skuša Don Giovanni zapeljati na poročni dan.

Zgodba se konča znamenito: po tem, ko Don Giovanni zavrne pokoro, ga nezlomljiva sila — v operi prikazana kot kip ubitega Commendatorja, ki oživi — potegne v pekel. Ta moralezno nabit zaključek izhaja iz dolgo živeče ljudske pravljice o Don Juanu in njegovih kaznih ter je v različnih oblikah nastopal že v dramatiki, operi in baletu pred Mozartom in da Pontom.

Glasba in značilnosti

Mozartova glasba v Don Giovanniju združuje virtuozne arije, izjemne ansambelske trenutke in dramatično orkestracijo. Med najbolj znanimi vložki so „Madamina, il catalogo è questo“ (Leporellova »katalog«-arja), razburljiva pijana koračnica „Fin ch'han dal vino“, ljubka duo „Là ci darem la mano“ med Don Giovannijem in Zerlino ter občutljiva arija „Il mio tesoro“, ki jo poje Don Ottavio. Mozart mojstrsko prepleta humor in tragedijo z uporabo ansambelov, kontrastnih orkestralnih barv in nepredvidljivih harmoničnih obratov, kar glasbo dela izredno izrazno in scensko učinkovito.

Posebno vlogo ima Leporello kot zrcalni lik: skozi njegove komične in včasih cinične pripombe ter znameniti katalog žrtev se razkriva moralni in socialni okvir zgodbe. Scena z oživljajočim kipom Commendatorja velja za enega najbolj živih dramatičnih trenutkov v operi, saj združuje nadnaravno grozo s moralnim sklepom zgodbe.

Zgodovina uprizoritev in vpliv

Po uspehu v Pragi je Don Giovannija kmalu za tem igrala celotna Evropa in postal del stalnega opernega repertoarja. V 19. stoletju se je opera širila tudi izven Evrope; po poročilih so jo leta 1826 uprizorili v Združenih državah Amerike, pri čemer je pri nekaterih izvedbah sodeloval tudi da Ponte. V moderni dobi je bil motiv opernega dela ujet tudi v filmu: leta 1979 je Joseph Losey posnel filmsko priredbo opere, ki je pritegnila pozornost širše publike.

Danes Don Giovanni ostaja ena najbolj cenjenih Mozartovih dram — v letu 2013 se je uvrstil na deseto mesto na seznamu največkrat izvajanih oper na svetu, ki ga vodi Operabase — in ga redno uprizarjajo v različnih revijalnih in sodobnih interpretacijah po vsem svetu. Režiserji ga pogosto postavijo v nove zgodovinske ali konceptualne kontekste, saj njegova tema o odgovornosti, pokori in vabljivi amoralnosti ostaja univerzalna in izzivalna tudi za današnje občinstvo.

Praktične informacije

  • Število dejanj: 2
  • Čas trajanja: običajno 2,5–3 ure (odvisno od izvedbe)
  • Glavni liki: Don Giovanni, Leporello, Donna Anna, Don Ottavio, Donna Elvira, Zerlina, Masetto, Commendatore
  • Tip: dramma giocoso — mešanica komičnega in resnega

Zaključek: Don Giovanni ostaja mojstrsko delo, ki združuje Mozartovo glasbeno genialnost in da Pontejevo izostreno dramatično čutenje. Njegova sposobnost, da istočasno zabava in vznemirja, ga ohranja kot eno ključnih del opernega repertoarja že več kot dva stoletja.